Letnik: 2002 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: T. Capuder

RACHID TAHA

Live

Barclay/Multimedia, 2001)

»Glasbe se nikoli ne naveličam, morda zato, ker niti en moj koncert ni enak drugemu. En dan igram tako, drug drugače. Poleg tega mislim, da se ne moreš nikoli naveličati, če le imaš kaj povedati. Nekatere stvari morda res pripovedujem že desetletja, ampak še vedno so enako aktualne.«

Drži; četudi je priredba La Douce France Rašidove skupine iz osemdesetih let Carte de Sejour transcendirala v Voila Voila v slogu »la douce trance«, sporočilo ostaja enako: ostro in pikro zbadljivo govori o nestrpnosti, ksenofobiji, omejevalni imigrantski politiki, ne le v Franciji, ampak povsod. Res je verjetno tudi, da je vsak Rašidov nastop drugačen; osebno sem videla le dva njegova povsem drugačna nastopa, prvi iz srede devetdesetih let mi je pustil medel, slaboten vtis pretežno zanič koncerta, drugi s konca devetdesetih pa silovit, močan vtis odličnega koncerta: Nekaj desettisočglava množica, stara od nekaj mesecev do sivoglavih mnogih desetletij, ga je sprejela navdušeno. Ogromen oder je bil v grobem razdeljen v troje: za črnimi kockastimi škatlami je bila skrita elektronika, v levem trikotniku sta sedela lutnjist in darbukist, desnega pa je s profesionalnim obvladovanjem odra povsem zasedal Rašid Taha z vsemi rockerskimi zvijačami, ki pritegnejo oko in ustvarjajo karizmo pevca. Ne bi trdila, da je Rašid dober pevec, vsaj po merilih za arabsko glasbo ne, vendar si upam reči, da iz razpoznavnega glasu potegne dovolj, hkrati je tudi dovolj ekspresiven, predvsem pa preverjen in prekaljen glasbeni maček. Nastop je odlično spajal bobneče elektronske hitre udarce na minuto, akustiko arabskih glasbil in Rašidov glas, glasnost in slišnost vsega sta bili lepo uravnovešeni, brez običajnih težav, ko elektronika in elektrika preglasita akustiko. To velja tudi za Rašidovo novo koncertno ploščo Live, posneto na koncertu 11. marca 2001 v Bruslju in dodatno obdelano v londonskih studiih; vsebuje pesmi z vseh Rašidovih plošč s poudarkom na zadnji, Made in Medina. Tisti, ki ste padli na priredbo tradicionalne Ya Raye, lahko že kar obsežno zbirko Rašidovih izvedb te pesmi oplemenitite z novo različico. Koncertna verzija Voila voila si vsekakor zasluži vrtenje po plesnih klubih, kjer bi glasbeno skorajda morala zažigati, ne bi bilo slabo, če bi rejvajoče množice doseglo tudi sporočilo. Ko sem ploščo poslušala prvič, me je osvojila in prepričala predvsem zadnja skladba Garab, natančneje njen končni del, ko Rašidovo moštvo tako prefinjeno vplete in razkaže analogije med tehno glasbo in godbo gnavijev.

T. Capuder