LES TAMBOURS DU BRAZZA

Zangoula

Contre Jour, 2000

Kot kaže, bomo imeli le tri temeljite priložnosti, da se srečamo z glasbenim delom posebnežev med aktualno kongoleško glasbeno ponudbo, s skupino Les Tambours de Brazza. Prvo nam je ponudil njihov prvenec Ahaando, izdan leta 1999 pri belgijski založbi Contre Jour, ki je bil po svoje tudi dokument njihovega zgodnjega dela v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Izidu tega albuma je sledil silovit vzpon popularnosti, ki so jo nato v letu 2000 želi na številnih razprodanih koncertih in evforičnih festivalskih spektaklih. Med prvimi je bil tudi njihov nastop v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma februarja 2000. Del teh koncertov so snemali in izbor teh koncertnih posnetkov je potem izšel na albumu Zangoula. Za to je spet poskrbela prodorna založba Contre Jour. Končno smo dobili njihov album z zelo svežimi posnetki, narejenimi v razmerah, ki jim najbolj ustrezajo, to je na koncertnih odrih, tako da celo nekaj skladb, ki so jih sicer že predstavili na prvem albumu - kot na primer naslovno Ahaando -, zazveni precej drugače, polnejše in izvedbeno veliko prepričljivejše. To konec koncev velja tudi za celoten album. To je kompakten, izjemno dobro odigran program tolkalskih ekshibicij, ki so za povrhu še spretno aranžirane v zaokrožene skladbe ter nadgrajene z vrsto uspelih dodatkov ali intervencij netolkalskih instrumentov in pripomočkov; predvsem seveda glasov, pa akustične in basovske kitare ter nekaterih tradicionalnih afriških zvočil. K temu je treba dodati tudi svojevrsten »zvok plesa«; posebne kvalitete, ki jih dobijo koncertni posnetki ravno zaradi spreminjanja lokacije posameznih glasbil in njihovih skupin v koncertnem prostoru ter seveda tudi zaradi samega gibanja človeških teles, korakov, posameznih gibov, dihanja in podobnih posegov v neposredno okolje igralcev. Celovit zvočni vtis, ki ga po poslušanju tega albuma odnesemo s seboj, je zato barvno neprimerljiv in izjemno plastičen; kot da bi koreografirano zvočenje izoblikovalo nekakšne glasbene skulpture. Seveda pa na albumu manjka pomemben element celovitosti opisanega vtisa – sama vizualizacija nastopa. Če samo gibanje nekako »slišimo«, pa žal ne moremo prislišati drugih vizualnih sestavin, ki tvorijo barvit nastop: mask in kostumov ter veličastne podobe celega arzenala najrazličnejših bobnov – predvsem seveda tistih »mwana ngoma« in »ngouri ngoma«. Za kaj smo prikrajšani, vemo seveda tisti, ki smo jih videli na koncertnem odru vsaj v Cankarjevem domu. No, album kot nosilec zvočne informacije zaradi tega sam po sebi seveda ni nič slabši. Ugotovimo lahko, da so bili Les Tambours de Brazza na posnetih koncertih v polni formi in odlično uigrani, da so železni repertoar razširili z vrsto novosti, a ga hkrati začinili z nekaj domiselnimi priredbami starejših, že slišanih skladb, da so se v ta namen primerno okrepili z gosti, drugače pa nastopili v polni 14-članski zasedbi, kar je početju na odrih seveda omogočilo silovit zagon. S končnim rezultatom smo lahko zelo zadovoljni, kajti – če se vrnem k uvodni ugotovitvi, da so nam bile za spoznavanje njihovega dela dane zgolj tri temeljite priložnosti – menda s tokratno predstavitvijo tega njihovega drugega albuma predstavljamo tudi konec njihove ustvarjalne poti. Les Tambours de Brazza so se – sodeč po nekaterih informacijah, ki prihajajo od njihove belgijske založbe, ki je bila hkrati njihova koncertna zastopnica – prevzeli, razsuli in raztepli predvsem po Parizu. Po nekaj zelo uspešnih evropskih koncertih v prvi polovici lanskega leta ter ob načrtovani ameriški turneji so menda prenehali skupaj vaditi in nastopati, pričeli so iskati načine, seveda predvsem ilegalne, kako podaljšati bivanje v Evropi, kako čim hitreje čim več zaslužiti, kako se šminkati po pariških klubih. Zato je zelo mogoče, da se jih bomo v prihodnje lahko spominjali samo še ob poslušanju kakšnega komada z njihovih dveh izdanih albumov.

Zoran Pistotnik