RICHARD THOMPSON

Traditional Guitar Instrumentals

Hal Leonard, 2001 (CD in notna knjiga)

To je brez dvoma ena najbolj nenavadnih izdaj tega glasbenika. Ko se je angleški pevec in kitarist Richard Thompson pred kratkim po treh letih oglasil z novo ploščo z naslovom Mock Tudor, so kritiki njegovo novo stvaritev v večini zelo pohvalili, poznavalci Thompsonovega bogatega opusa so se plošče kot vedno doslej razveselili, večino poslušalcev, obsojenih na glasbo, ki jo podpirajo poneumljena glasbena občila, pa bo verjetno tudi ta album obšel tako kot vsi prejšnji. Kakor koli, pravo vrednost nove Thompsonove glasbe bo kot po navadi pokazal čas. Pred kratkim ga je na cedilu pustila še založba Capitol, sanje o tem, da bomo Thompsona kdaj slišali pri nas, pa se bodo tako ali tako očitno zavlekle v večnost, čeprav bi sodil v programe skoraj vseh naših uglednih festivalov od Druge godbe in Festivala jazza do Poletnega festivala. S takšnim uvodom bi lahko pospremili izid prav vsake Thompsonove plošče v zadnjih petindvajsetih letih, odkar snema in nastopa kot solist. Glasba Richarda Thompsona je resnično namenjena poslušalcem z izostrenim posluhom, poznavanjem glasbene zgodovine in občutkom za pretanjene pesniške mojstrovine, polepšane včasih z nežnim zvenom akustične kitare - Thompson jo igra v zahtevnem prstnem slogu, značilnem za angleške kitariste -, včasih pa s prodornim, vendar nikoli preveč vsiljivim zvokom rockovske električne kitare. Richarda Thompsona bi torej po glasbeni plati lahko primerjali z Neilom Youngom. Če se Young pri svojem izjemno plodnem ustvarjanju naslanja na tradicijo ameriškega rocka, folka in countryja, je pri Richardu Thompsonu čutiti jasno zaljubljenost v za glasbene vplive od zunaj veliko bolj zaprto angleško ljudsko glasbo. Nič čudnega, saj je kariero začel v kultni folkrockovski skupini Fairport Convention, v zasedbi, ki je imela na angleškem glasbenem prizorišču podobno vlogo kot skupina The Byrds na ameriškem. Thompsonovo igranje in petje sta torej po angleško urejeni, čisti in nekoliko zaprti vase. Kitarski slog tega sijajnega glasbenika je bogat s filigranskimi okraski, sicer doživeto petje pa je podrejeno apostolatom posodobljenega folka, torej pevskim načinom, ki jih naš poslušalec pozna s plošč ali koncertov naših znancev Martina Carthyja in Allana Taylorja. Izdaja z naslovom Traditional Guitar Instrumentals prinaša zvočne in notne zapise značilnih irskih, škotskih in angleških melodij. Thompson je mogoče ob mojstrovinah posnel nekaj manj kakovostnih plošč, ta album pa sodi, če ne že med njegovo klasiko, pa vsaj med vidnejše stvaritve v devetdesetih letih. Thompson se namreč še nikoli ni tako razkril, saj v intimnem slogu predstavlja različne ritmične in tonalne sloge v ljudski glasbi, sloge, ki jih sicer zelo rad uporablja tudi v lastni avtorski glasbi. Thompson podobno kot Carthy, o katerem zadnje čase veliko pišemo, uporablja različne uglasitve, veliko uporablja nenavadne ritme in podobno. Skratka, na ljudsko glasbo gleda s svojimi ušesi! Zbirka prinaša skladbe, kot so: Banish Misfortune, McCloud's Reel, Maggie Cameron in Rakish Paddy, če naštejemo samo nekaj mogoče bolj znanih. Da ne bo pomote: to je izdaja samo za navdušence in kitarske freake (musicdispatch.com).

Jane Weber