WIBUTEE

Eight Domestic Challenges

Jazzland Recordings/Multimedia, 2001

Morda smo res že navajeni obveznih temačnih melodij, otožnih folk napevov in domala arktičnih ritmov, ki jih producirajo najbolj izpostavljeni predstavniki norveške glasbene scene, založba Runne Gramofon in pa jazzovska scena z Nillsom Petrom Molvaerjem na čelu. Takšni klišeji se kljub predstavi o nekem tipičnem pojavu vedno izkažejo vsaj delno zgrešeni. Kot dokaz predlagamo skupino Wibutee, ki naj bi sklenila kompromis med norveško elektroniko in jazzom. Osnovna trojica, ki tvori skupino Wibutee, se sprehaja po temačni, avantgardni strani zvočnega spektra, hkrati pa se nenehno zateka k uporabi izrazitih, funky ritmov. Mešanico lahko torej zares poimenujemo kompromis. Godba vsebuje odtenke najbolj radikalnega jazza ter hkrati povsem običajne plesne elektronike, saj so Wibutee nastali pod raznovrstnimi vplivi trip hopa, angleške didžejske scene in norveških jazzovskih glasbenikov. Vse to se je zgodilo leta 1996, zbrani glasbeni navdušenci pa so bili: Welte Holte na bobnih, Per Zanussi na kontrabasu, Hakon Kornstad na tenor saksofonu, Erlend Skomsvoll na klaviaturah ter Maria Roggen na vokalih. Sedaj, ob izidu drugega albuma, se je zasedba malce spremenila. Skupina se je odločila za izključno instrumentalno ploščo, to pomeni, da ne potrebuje več vokalov Marie Roggen, nekje na poti pa se je izgubil tudi Erend Skomsvoll. Zamenjala sta ga Sternklang in Gulleiv Wee ter hkrati poskrbela za bolj izrazito vlogo konkretne elektronike, ki nadgrajuje osnovno postavo bas-bobni-saksofon. Tako nove pridobitve prinašajo največje razlike: prvi album skupine Wibutee, Newborn Thing iz leta 1999, je bolj igriv, hiter in poskočen, medtem ko se novi izdelek, Eight Domestic Challenges, povleče vase. Ukvarja se z drobnimi elektronskimi zvoki, dubovskimi ambienti, saksofonskimi solažami in bobni, ki namesto kovanja izrazitih ritmov raje ostajajo skriti. Sintetično generirani ritmi so zelo redki in se pojavijo le v kopici komadov, ki so najpogosteje odigrani tudi akustično. Wibutee mogoče prav zaradi velike nagnjenosti do koncertnih odrov močno spominjajo na dunajske kolege Sofa Surfers, ali če pogledamo na jazzovsko področje, na kakšne Medeski, Martin and Wood ter TiedandTickled Trio. Plošča Eight Domestic Challenges je rezultat popolne improvizacije, ki je šele v postprodukciji dobila prave zvočne podobe. Skupina je v studiu naključno snemala različne instrumentalne odseke, ki so jih nato miksali s pomočjo računalnika. Komponiranje in produkcija sta se torej odvijala podobno kot pri elektronskih producentih. Toda kljub vsemu moramo priznati, da Wibutee ostajajo jazzovski glasbeniki, čeprav sta se jim pridružila dva elektronska manipulanta. Pomemben torej ni izvor zvokov, ampak njihova ustrezna postavitev.

Jure Matičič