Letnik: 2002 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: LukaZ

OTOMO YOSHIHIDE

Anode

Tzadik, 2001

Otomo Yoshihide - človek, ki ga zaradi neumornega raznolikega ustvarjanja in strastnega predstavljanja sodobne japonske godbe v svetu v glavah knjižimo kot vzhajajoči klon Johna Zorna - je zopet skoval novo ploščo. Ponovno v španoviji z omenjenim Tzadikom in njegovo založbo. Če pobrskam po spominu, je to že njegov peti izdelek pri tej newyorški kovnici drznih godb in hkrati drugi v preteklem letu. Anode je bržkone nadaljevanje plošče Cathode iz leta 1999. Če je bil namen slednje alteracija v načinu percepcije zvoka, ob uporabi tradicionalnih glasbil japonske glasbe v improviziranem okolju, je namen Anode eksperiment v polju posluha samih glasbenikov. Teh je na plošči kar dvanajst, od tega kar sedem tolkalcev, ki se nato bratijo z mogočimi in nemogočimi instrumenti, denimo s praznim semplerjem, z gramofoni brez plošč in s kitarskim feedbackom. Otomo je tako združil vse trenutne strasti v tri skladbe, mešanico freejazzovskih energičnih diskurzov, surove hrupnosti noise glasbe in njenih minimalističnih struj ter improvizacije v primežu elektroakustike.

Anode se tako giblje v krhkem in kontroverznem polju med kompozicijo in improvizacijo s tem, da z nekaterimi determinantami skuša ustvariti okolje, socialen prostor za glasbenike, ki se morajo pokoravati določenim pravilom. Vendar to ne pomeni, da so improvizatorji omejeni s kakšno notirano strukturo, temveč le z določenimi pravili. Glavna omejitev je trajanje zvočnega materiala, medtem ko se pravila znotraj posameznih kompozicij spreminjajo. Tri pravila so implicirana na vse: ne reagiraj na zvok drugih, ne določaj smeri od začetka do konca ter ne uporabljaj popularnih ritmov, melodij, klišejev in tako dalje. Že s tem se tvori zelo bogata in nenavadna zvočnost, pa čeprav so nekatere zahteve rahlo utopistične in v sami izvedbi seveda polemično diskutabilne. Še posebno tista »ne reagiraj na zvok drugega«. Glasbeniki so različno razvrščeni po studijskem prostoru, ki je opremljen zelo minimalistično, brez monitorjev in slušalk, se pravi v okolju brez moderne studijske tehnologije, da bi bili čim bolj zavarovani pred sovisnostjo proizvedenih zvokov. A to še ne omaje dejstva, da se slišijo, bodisi posredno ali neposredno, s tem pa hočeš nočeš reagirajo drug na drugega. Hkrati pa o tem priča tudi tekoče prelivanje zvoka, brez nesmiselne robatosti, abruptnosti in zdrobljenosti.

V drobovje Otomove vizije sodobne japonske godbe nas bo vpeljala skladba Anode št. 2, s krhko senzibilnostjo. Glavna odlika, ki jo morajo izkazati improvizatorji, je potrpežljivost, saj jih omejuje pravilo, da morajo proizvesti zvok šele, ko prejšnji popolnoma utihne, se razdrobi v zraku. Izvedbeno je to verjetno tudi sam vrhunec plošče, saj se znajdeš v nenavadnem zvočnem svetu, kjer se zvok pojavlja in izginja, scenosled pa je poln presenečenj, ki vzbujajo nenasiten apetit in sprožajo poslušalčevo radovednost. Barvna paleta sestoji iz zvokov tolkal, činel in gongov, visokih moduliranih frekvenc neprekinjenih tonov iz praznega samplerja Sachiko M, kitarskega feedbacka Otoma in znanega impro minimalista Takuja Sugimote, strunskih glissandov prepariranega sedemnajststrunskega kota Nishi Yoko ter bizarnih pokov in šumov iz ploščarne brez plošč, gramofona, ki pretvarja le električni signal Akiyame Tetsujija. Kot edina zunanja gostja se pojavlja še Nemka Andrea Neumann z nepogrešljivo elektroakustično kitaro. Anode št. Tri nadaljuje v podobni maniri zamrznjenih tonov, vendar je njena odlika v počasnem prelivanju zvokov, ki tvorijo absurden ambientalen tok, utrgan gamelan, »noise« za tanke, občutljive ušesne membrane. Bolj kot sama izbira glasbil/neglasbil bode iz obeh del vonj po zen budizmu v pristopu h kompoziciji. Hkrati je to glavna ideologija, stoječa za sodobno nojzersko smerjo minimalistov v japonski struji onkyo. Ti skladbi sta zame vrhunec v sferi tovrstne reduktivne zvočne estetike, vendar se kljub temu sprašujem, kam vse skupaj vodi ob dejstvu, da so Japonci že do neke mere izčrpali obe strani ekstrema, brutalno hrupnost in subverziven naboj tišine.

Sklepna Anode št. 1 je le daljša variacija otvoritve plošče, donečih, glasnih in agresivnih tolkalskih izlivov peklenskega in hrupnega free jazza s cviljenjem in škripanjem kitarskih strun in s turbulenco elektronskih zvokov, ki naredi iz Flying Luttenbachers le majcene otročičke.

Plošča Anode je kljub zvočni kvaliteti le delno uspešna pri realizaciji koncepta. Zato prav nič ne pridoda k vprašanju, ki se vleče že od samih začetkov sodobne improvizirane godbe: »Zakaj improvizatorji sploh potrebujejo skladatelje?« (Delni odgovor poiščite v odlični seriji člankov Davida Brauna v preteklih izvodih Muske.) In prav nič ne razširja nastavkov, ki se vlečejo že od Cagea, Wolffa in Kagela v sodobni klasiki ter Zorna, Guya in Morissa v improvizaciji. www.tzadik.com

LukaZ