KATALENA

KUD Franceta Prešerna, Ljubljana, 24. 1. 2002

Katalena je v slovenski ljudski baladi postala Vogrinova (beri Ogrova) žena in s tem ujetnica barbara z vzhoda. Mlada etno rock skupina Katalena se je po njenem vzoru odločila, da se ujame v zanko slovenske ljudske glasbe in jo oplemeniti s kulturo rocka in drugih popularnih zvrsti. Mladci prihajajo iz različnih bolj ali manj uveljavljenih skupin, kot so Melodrom in Terra Folk, S filtrom ter Moj boogie band, njihov repertoar obsega predvsem pesmi in skladbe iz mejnih predelov Slovenije, to je iz Rezije, Prekmurja in Bele Krajine, mednje dodajo še eno avtorsko. Videnje ali bolje slišanje slovenske tradicije oplemenitijo z zelo premišljenimi, če že ne akademsko oblikovanimi aranžmaji, ki jih poganjajo rockersko osnovani »groovi«. Našli so pravi recept, da pri poslušalstvu dosežejo primeren odziv, saj publiko presenečajo s pogostimi izbruhi energije, ki te vsekakor tudi zazibljejo v kolenih, ne manjkajo tudi izleti v eksperimentiranja.

Večinoma repetetivno oblikovane ljudske pesmi s preprostimi melodijami začinijo z medigrami in spreminjanji vzdušja, z zanimivimi in kreativnimi vložki ter z improvizacijo zavijejo tradicionalen napev v razgiban in barvit paket, prepleten z vitalnimi elementi sodobnosti.

S precejšnjo mero virtuoznosti in razkazovanja instrumentalne tehnike bi bilo na nekaterih mestih mogoče bolje varčevati in se raje prepuščati prefinjenim zvočnim barvam, muzikalnosti ter dajati več poudarka skupinski komunikaciji. Katalena so glede na mladost razumljivo še nekoliko neuigrani, ne zmorejo se predati povsem spontani skupinski igri in tistemu pravemu »feelingu«, ki je potreben za dober medsebojni stik, med samimi glasbeniki ter tudi med glasbeniki in občinstvom; za večjo predanost in izraznost potrebujejo še nekaj odrskih izkušenj.

Kataleno je vklenil duh slovenske tradicionalne glasbe, posebej me je razveselil nepopulistično oblikovan repertoar ter na nekaterih mestih celo zvesto sledenje značilnim slovenskim ljudskim elementom v glasbi; mislim predvsem na dve skladbi v petdobnem ritmu, na katerega so slovenski etnomuzikologi tako ponosni. To umetniško hotenje pa Katalena v bistvu nenehno prepleta ne samo z rockom kot globalno ljudsko godbo, temveč tudi z različnimi ritmi, melodijami in instrumenti iz različnih tradicij sveta (Irske, Balkana, Brazilije, Sredozemlja), s katerimi ji uspeva harmoničen in prepričljiv odnos. Na začetku poti Kataleni želim samo to, da je v svetu tolikšnih glasbenih skušnjav ne premami želja po popularnosti ter je ne spelje s poti stalnega raziskovanja.

David V