THE THING IN JOE MC PHEE

Satchmo, Maribor, 24. 1. 2002

AESOP QUARTET

Cankarjev dom, Ljubljana, 29. 1. 2002

Bila sta jazzovska koncerta gromozanskih razlik: v godbi, prostoru, odzivnosti poslušalcev, organizacijskem in ekonomskem zaledju, ne nazadnje v cenah vstopnic. Družilo ju je le, da sta oba uvedla niz koncertov, prvi ciklus Skrite note in drugi Jazzovski abonma. Prvo ime razkriva muzično »razsvetljeno« srečno sprego zasebne pobude, naselitve kluba z godbami, ki pridobiva in oblikuje poslušalsko skupnost. Drugo izdaja miselni slog inštitucije in si sposoja vzorec pri najbolj, če ne edini, množični glasbi in novačenju publike, kar je tukajšnja posebnost, namreč pri simfonični umetni glasbi. In to z regelci, ki veljajo za v »kontemplaciji sedeče koncerte«, ne pa za tiste, ki jih ni brez sprotne participacije »druge strani«, stika med muzikantom in poslušalko.

Kajpak je ravno jazz s svojimi »protiasimilacijskimi« odvodi po II. vojni naletel na beg publike in se marsikdaj s svojo prakso približal »evropskemu« idealu recepcije muzike. A vsak jazzfen bo še vedno tapkal z nogo ali tlesknil s prsti in se zazibal, četudi ob godbi Cecila Taylorja. Muzika je zanj tako telesna kot mentalna izkušnja. V tem je jazz s historičnim poganjkom - tradicijo free jazza - še vedno enako daleč od umetne glasbe in bližje drugim godbam, kakor bi si upali priznati. Zato je njegov »vmesni« status tako instruktiven. Vedno znova se ga je s pomočjo institucij, posrednikov, distributerjev, gramofonske industrije pehalo na eno ali drugo plat, a sama njegova »učena« praksa se je gibala znotraj »žanrskih konvencij«. Ena močnejših je koncert, ki je itak izjemna in še posebej fetišizirana izkušnja, sploh v primeri z vsakodnevnim zasebnim poslušanjem plošč, radia ali brskanjem po internetu. Zgodovinsko ga je na ameriških tleh in sčasoma drugod po svetu vzpostavljal gostinski lokal - glasbeni (jazzovski) klub, šele kasneje privilegirani prostori »višje« meščanske umetnosti, koncertne dvorane, galerije in množični festivali, ki so izvorno povojna »skavtska« ameriška iznajdba. Danes sta jazzovski muzikant in občestvo navajena na igranje in sprejemanje godbe na različnih krajih. Ideal intimne bližine in zlitja godbe s publiko ostaja klub.

Koncert tria The Thing z Joejem McPheejem v mariborskem Satchmu je bil sijajen zgled. The Thing so švedski saksofonist Mats Gustafsson in mlajša Norvežana, basist Ingebrigt Håker Flaten in bobnar Paal Nilssen-Love. Pridružen je bil ameriški posebnež, saksofonist in trobentar Joe Mc Phee, poosebljena vez s kreativnim jazzovskim obrobjem, ki ravno združuje latentno prisotnost tradicionalnih form z muzičnimi iskanji. Gustafsson s svojo pankovsko držo ostaja zaprisežen freejazzar. Njegovo početje, kakor tudi čikaškega sotrudnika Vandermarka, bi še najbolje povzeli z izrazom »jazzovska arheologija«. Je študiozno strganje in glasbeno reaktualiziranje naplavin (štiridesetletne) freejazzovske tradicije. Če je bila kaj paradigma tega početja nove generacije svobodnjaških jazzarjev na naših tleh, potem je bil to prevod monumentalnega komada Cecila Taylorja Conquistador (1966), ki jo je bend Vandermark 5 pred dvema letoma akustično (kakor the Thing v Mariboru) odigral v klubu MKNŽ v Ilirski Bistrici. To v bistvu pomeni, da je »nezapisljiva«, nenotirana godba s tonskega zapisa slovitega albuma po dnevih poslušanja in poglabljanja vsaj v osnovnih obrisih delno »prepisana« in »prevedena« v govorico kvinteta, ki ohranja temeljno konturo ter napetost med improviziranimi in aranžiranimi deli. »Konkvistador« (p)ostaja star in nov komad. »Rekonkvista« je tako rekoč izid takšne »arheologije«.

»Gustafssonova Stvar« je svojstven hommage trobentarju Donu Cherryju, a zraven še ameriškim »obskurnežem« s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih: saksofonistoma Franku Lowu in Kenu McIntyru, trobentarju Normanu Howardu in edinemu freejazzovskemu »klasiku«, Ornettu Colemanu. A v isto ravnino se uvrstijo tudi komad PJ Harvey ali avtorski komadi Joeja McPheeja. Odločilne so obdelava, intenzivna kolektivna igra, predvsem pa ritualizacija z glasbenimi sredstvi, kakršno je ponavljanje, tematizem in osebna izrazna nota »solistov«. Gustafssona navadno hvalijo zaradi silovitega, razkošnega saksofonskega zvena in poudarjene telesne igre. Šele ob sofisticiranem McPheeju je v prefinjeni heterofoniji izstopal kot prvovrsten lirik, ki mojstrsko podaja in vodi melodijo skoz izbruhe, nalomljene pasaže. Paradoks »brutalnega«, »hrupnega«, »kaotičnega«, »neosebnega« free jazza, ki konvencionalno temperirano uho sprva odbija zaradi odpiranja glasbenosti/zvočnosti, poliritmije, slučaja, »neurejenosti«, je, da je bolj jazzovsko zavezan melodiji, kakor »mehanika« mainstreamovskih tradicionalistov. Ko je McPhee ob spremljavi basista doživeto niansirano podal spiritual in ko je za sklep Colemanova Lonely Woman zazvenela po »aylerjevsko«, je bilo jasno, da je uvod v jazzovsko letino postregel z vrhunskim koncertom. Igrali so »tisto reč« - godbo.

Čikaški kvartet Aesop saksofonskega veterana Ernesta Dawkinsa je obetal precej več od odigranega. Predvsem kvartet ni deloval kot bend, kar je nova stara odlika močnih jazzovskih zasedb, pač pa je značilno eklektično gradivo s poudarjenim elementom plesnosti sproti izničeval s staro jazzovsko boleznijo, shematsko razdelitvijo na predolge sole. Nastopu v komornem vzdušju ni pomagala niti izstopajoča pulzivnost bobnanja Hamida Draka in dovolj intrigantno zasnovani večplastni komadi, ki bi terjali bolj zavzeto igro. »Glasbeno popotovanje« je bilo kaj kratke sape, a je vsaj razgalilo zgodovinsko relevanco in spodletelost »afrocentričnih ideologij« v ameriški muziki, ki so dale velike stvaritve, a tudi preveč balasta. Če je kje prihajalo do produktivnih kratkih stikov, je ravno na čikaški sceni, vključno z glasbeniško gildo AACM, ki ji je Dawkins pripadal.

Sklep, ki se vsiljuje po obeh koncertih in vzdušju v obeh prostorih, je tale: po špile bomo hodili v klube, na abonma (zamisel o abonmaju - vnaprejšnjem datumskem fiksiranju koncertov za vse leto - je v protislovju z dinamiko jazzovskega dogajanja) pa po informacije. Če bo kaj več, denimo, da se bo pripetil čudež in se bo ljubljanska publika z muzičisti vred v »godbocidnih sobanah« Cankarjevega doma odkačila, bomo šele videli.

Ičo Vidmar