V spomin

Peter Kowald

(21. 4. 1944, Masserberg, Nemčija –21. 9. 2002, Brooklyn, New York, ZDA)

Izboren “jazzovski” film Rising Tones Cross (režija Ebba Jahn, 1984) stavi v ospredje dva protagonista; prvi je “brezdomec” Charles Gayle, drugi “nomad” Peter Kowald. Medtem ko Gayle kakor po dolgoletni navadi igra saksofon na ulici, Kowald razlaga, kako mu posebna vloga kontrabasa pomaga, da se laže približa črni newyorški sceni: “Po svoji historični konstrukciji je edino klasično evropsko glasbilo v jazzu, zato se lahko čutim v ZDA kar malo privilegiranega; lokalno evropsko strunsko izhodišče primerjam z njegovimi lokalnimi ameriškimi rabami.”

Takšno izjavo je lahko seveda brez zadržkov podal samo glasbenik, ki mu nikdar niso bile tuje glasbe sveta. Začel je precej lokalno, s selitvijo v Wuppertal leta 1960. Peter Brötzmann dve leti zatem do njega ni čutil nobene odvečne odgovornosti, ko ga je rosno mladega, komajda po dveh učnih letih kontrabasa neizprosno potegnil v iskanje nove in od Amerike drugačne svobodne igre, pri kateri so kmalu sodelovali še Mani Neumaier, Sven Åke Johansson in Han Bennink. Kowald je opustil študij klasične filologije, postal spričo Johna Cagea pozoren na zvoke okoli sebe, se navduševal nad gibanjem Fluxus in vsestranskim umetnikom Namom Junom Paikom in novemu očetu leta 1966 že sledil na turnejo s Carlo Bley in Michaelom Mantlerjem. Kowaldovo pionirsko godbo nahajamo na prelomnih albumih Summer 1967 (Emanem 4005), For Adolphe Sax (BRÖ 1 / FMP 0080) in Machine Gun (FMP CD24). Obenem s suverenim vstopom v godbene posebnosti je Kowald že pokazal tudi svoj izjemen organizatorski potencial – stkal je prve vezi med celinskimi in britanskimi improvizatorji (Spontaneous Music Ensemble), soustanovil berlinsko Free Music Production in dolga leta vodil njen festival, nekaj kasneje z Brötzmannom spočel še Moers (klika jima ga je prav kmalu tudi vzela), skrbel je za nemoteno delovanje Brötzmannovih transnacionalnih band in nenehno delal v domačem okolju. Vrhunec tega posebnega naprezanja v univerzitetnem Wuppertalu je dosegel 1994/5, ko je obrnil običajno prakso glasbenika na turneji in dosegel, da so številni ustvarjalke, ustvarjalci 365 dni prihajali k njemu na dom. Reč je bogato dokumentirana v dveh knjigah, na CD albumih in videu. Plod tega enoletnega aktivnega gostiteljskega razdobja je tudi izjemen solističen album Was da ist (FMP CD62), eden med produktivnejšimi v splošnem pojmovanju najglobljega godala. In to sploh ni vse – ko se je Kowald za nekaj časa naselil v Grčiji, je navdušil Florosa Floridisa in Iliasa Papadopoulosa in zagnal tamkajšnjo svobodno jazzovsko sceno. Podobno aktivistično je nastopil tudi kot rezident na Japonskem.

Kowaldova glasbena pot je bila izjemno raznolika, pa obenem premišljena, fokusirana. Vsebine so bile selektivne, angažirane, njihova utopična narava in eksperiment sta se zmeraj soočala z osupljivo intimnim, toplim pristopom. Sodelovanje s Sajnko Namčilak, denimo – poleg Jeanne Lee vokalistka, s katero se je Peter Kowald ujel še posebej dobro – tako ni rezultiralo zgolj v “spremljavi” ali “fuziji”, pač pa je drastično vplivalo na samo tehniko igranja kontrabasa. Tuva je na začetku devetdesetih dala Kowaldu povsem nov “vokabular”, podobno kot so prej, v sedemdesetih, napori v triu z Wadadom Leom Smithom in Günterjem “Babyjem” Sommerjem rojevali improvizirane glasbe sveta, “sožitje raznoterosti”. Tudi dramatično razmerje med večjimi in manjšimi zasedbami je bila Kowaldova stalnica. Po nesrečnem pretepu, ki se je vanj sprevrgla idejno-programska diskusija z Alexandrom von Schlippenbachom leta 1978 v neki wuppertalski pivnici, se je zaključilo 12-letno delo z Globe Unity Orchestra – začelo pa študiozno obdobje basovskih duov (+Barry Guy, Barre Phillips, Maarten Altena) in ekstenzivno sodelovanje s pesniško besedo, vizualno umetnostjo, s plesalkami, plesalci.

Od srede osemdesetih je Peter Kowald negoval tesne stike z glasbeniki iz newyorškega downtowna. Tako na festivalu Vision kakor na njegovi izhodiščni prireditvi Sound Unity (Rashied Ali, William Parker, Jimmy Lions, Charles Gayle, Marilyn Crispell, Robin Kenyatta, Julius Hemphill …) je igral, soorganiziral, poučeval, politiziral in celo kuhal. Marca 2000, nekaj dni po poslednjem gostovanju pri nas s solom, filmom in govorjeno besedo v Slovenski kinoteki (prej še v osemdesetih v Mariboru in z delavnico na Drugi godbi) se je podal na trimesečno turnejo po ZDA. Kupil si je starega buicka, obiskal tako velemesta kot zakotne kraje in delal sam, s plesalci, likovniki, poeti in zvočnimi artisti. V Orlandu je bil na njegovem koncertu Sam Rivers, v San Diegu je med publiko uzrl Georgea Lewisa, v New Orleansu pa Edwarda “Kidda” Jordana. Po 45 koncertih je ugotovil, da je ameriška scena sicer bolj marginalizirana, segregirana, toda veliko bolje organizirana od evropske. Popotovanje je zabeleženo na dokumentarnem filmu Off the Road, ki ga je zrežirala Laurence Petit-Jouvet.

Peter Kowald je umrl po srčnem napadu na domu plesalke Patricie Parker in kolega kontrabasista Williama Parkerja v Brooklynu le nekaj ur po špilu, ki ga je imel v bližnjem klubu BTM z Masahikom Konom, Tatsujem Nakatanijem in Kazuhiso Učihašijem. Reševalci so ga skušali intenzivno obujati 45 minut, ves ta čas sta bila na telefonski zvezi s Parkerjevima promotor Erhard Hessling in muzičist Peter Brötzmann. Dan zatem je imel Kowald s svojo zasedbo Last Global Village že napovedan nastop v klubu CBGB v okviru “Lounge Free Style Events Series”.

“Sem v stiku z več ameriškimi glasbeniki kakor večina ameriških glasbenikov,” je Kowald rad govoril zadnja leta. Skrbel je, da sta dovolj igrala in snemala slabo dokumentirana Joe McPhee in Fred Anderson, z Andrewom Cyrilleom je kombiniral free jazz, hip-hop in rap, v Evropo pripeljal nadarjenega saksofonista Asifa Tsaharja, do zadnjega sodeloval z Rashiedom Alijem, vneto raziskoval Alberta Aylerja in snoval načrte z zakoncema Parker. “Brez Kowalda bi nič ne bilo kakor je,” ugotavlja nemški kritik Bert Noglik.

Miha Zadnikar