V spomin

Margita Stefanović

(1. 4. 1959 - 18. 9. 2002)

Margita Stefanović predstavlja točno to, kar v publicističnem delu iščem že vsa ta leta. Lik rockovske avtorice, junakinje, ki je popolnoma enakovredno vključena v rockovsko skupino. Lik, ki ne sili v ospredje, ne igra na šablono stereotipne ženskosti, se ne pretvarja, ampak deluje skladno z bendom. Margita je bila del tega, bila je rockovska umetnica, pesnica, klaviaturistka, arhitektka in oblikovalka.

Žal mi ni uspelo, da bi v živo premleli o stvareh, ki naju zanimajo, o glasbi, o življenju, o obdobju ustvarjanja v eni od najpomembnejših skupin osemdesetih let na območju nekdanje Jugoslavije, o Ekaterini Veliki, o enem največjih rockovskih entuziastov in rockovskih poetov v nekdanji Jugoslaviji, Milanu Mladenoviću, o rocku kot umetnosti in o rocku kot načinu življenja in mišljenja. O vpetosti v vsakdanji utrip življenja, o vojni, o življenju v povojnem Beogradu, o tem, kako nadaljevati po Milanovi smrti 5. novembra 1994, kako je z njo, njeno boleznijo, njenimi strahovi in odvisnostjo. Dogovorjen intervju za poletje 2000 je ostal nerealiziran. Margita se namreč v ljubljanskem Orto baru, na koncertu Tribute to EKV, ni pojavila. Niti organizatorji niso vedeli, zakaj in kako ... Prejšnji večer je z zagrebško skupino Veliki bijeli slon napolnila zagrebški KSET in s preigravanjem standardov EKV doživela kontradiktorne kritiške odzive.

Iskala sem naprej. Toda zvez in stikov je bilo vedno manj. Petar Janjatović mi je na predstavitvi knjige Ilustrovana YU Rock enciklopedija (2. izdaja), 13. 3. 2002, v Kudu Franceta Prešerna zaupal, da je z Margito slabo. Da je bolna, v finančnih težavah, da se je preselila na obrobje Beograda, da je brez telefona, praktično nedosegljiva. Toda jaz sem še vedno upala. Ko sem lani čisto po naključju dobila v branje knjigo Aleksandra Žikića, Mesto u mećavi, biografijo o Milanu Mladenoviču in pretresljiv oris časa, v katerem je deloval bend Ekaterina Velika, je postala želja po srečanju z Margito še večja.

Vse do dokončnega 18. septembra 2002 in vesti, da je v Beogradu umrla. Stara 43 let. Zadnja članica ustanovne beograjske skupine Katarine II in kasneje Ekaterine Velike. Pred njo so se zlomili Ivica Vidovič (1992), Milan Mladenović (1994), Bojan Pečar (1998). Res le naključje?

Ostaja samo grenak občutek neznosne praznine in nemoči. Tistih, ki ostajamo. Odhajajo najboljši ... Intervjuji, ki sta jih v vseh teh letih dala za medije Milan Mladenović in Margita Stefanović, so nekaj najbolj iskreno poštenega, kar lahko bereš o tem poslu in ob njem.

Na zadnjih koncertih EKV (1994) je bila vidno opazna zamenjava generacij v občinstvu. Otroci, ki so na začetku “novega vala” (v začetku osemdesetih let) hodili še v osnovno šolo, so na zadnjih koncertih EKV znali in peli vsa besedila z njihovih prvih plošč. Vzrok popularnosti ocenjuje Milan v zadnjem intervjuju, avgusta 1994, takole: “Danes zelo malo skupin govori smiselno o vsem, kar nas obdaja. Zato se mladi obračajo k tistim, ki jim imajo kaj sporočiti. Govorimo preprost jezik rock'n'rolla in pošiljamo jim jasna in nedvoumna sporočila. Seveda so tudi ljudje, ki naših sporočil ne razumejo, in kadar se približajo naši akciji, pride do nesporazuma. Kdor vsaj malo razmišlja s svojo glavo, lahko v naših besedilih najde življenje, ki ga živimo danes. Ponosni smo na občinstvo, ki razume ta sporočila, saj lahko le z razumevanjem dosežemo, da nam bo vsem bolje.”

Leta 1991 je bila skupina EKV prva, ki je glas razuma objavila na plošči Dum Dum, ki ima jasno sporočilno temo: absurdnost vojne. Rock'n'roll drža kot oblika mišljenja in življenja. Dobesedno do konca življenja posameznika, skupine, obdobja. Konca skupine, katere ideali so se zrušili skupaj z okoljem in družbo, o kateri so prepevali in igrali.

Margita Stefanović je rockovsko kariero začela v Katarini II sorazmerno pozno, pri štiriindvajsetih letih, in v njej vztrajala do konca. V zadnjih letih si je samoironično dala vzdevek botra beograjskega rock'n'rolla. Bila je mestni otrok, hči edinka znanega beograjskega režiserja Slavoljuba Stefanovića-Ravasija, na katerega je bila tudi sicer izredno navezana. Otroštvo ne samo kot doba brezskrbnosti, temveč tudi čas, ko se je v Beogradu živelo drugače, svobodno in varno. Njena profesorica klavirja Miroslava Petrović Lilika je bila njen drugi veliki vzor. Pri desetih je Magi (Magi kot magično) dobila klavir, novi steinway, od katerega se je ločila pred leti, ko so se v Srbiji razmere tako zaostrile, da so posamezniki zaradi golega preživetja začeli prodajati pohištvo, knjige, klavirje, umetniške slike. V klavirski šoli profesorja Timakina je bila sošolka Iva Pogorelića. Tekmovala in nastopala je na koncertih klasične glasbe, vadila več ur na dan, nastopala s komornim orkestrom in kot nadpovprečno nadarjena dobila ponudbo za šolanje na znanem Moskovskem konservatoriju. Starši so se odločili, da je še premlada za študij v tujini in na pot v Rusijo je odšel Ivo Pogorelić ...

Vpisala je študij arhitekture, ki ga je poleg srednje glasbene šole klavirja tudi uspešno končala. Tudi na tem področju je izsanjala svoje sanje, vendar ostaja glasba njena velika ljubezen. “Glasba je nekaj povsem drugega, lahko jo občutiš ali pa ne. Za glasbo potrebuješ tudi druge, vendar si velikokrat z njo sam. Pomembno je občutenje, vse drugo je nepomembno, nepotrebno.”

Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let je rock'n'roll preplavil tudi Beograd. Margita je takrat poslušala Led Zeppeline in spoznavala glasbo prek Studia B in oddaje Vibracije, ki jo je vodil eden prvih beograjskih didžejev, Slobodan Konjevič. “Ni šlo samo za rock'n'roll, temveč za enega od možnih drugačnih načinov pogleda in izražanja v glasbi.”

Konec leta 1982 se Margita pridruži skupini Katarina II. “Še danes občutim vonj vlage in rock'n'rolla,” se spominja tistih dni, ko so prvič vadili skupaj v legendarni Rupi v zasedbi Milan Mladenović, Koja, Ivan Vidović (VD), vsi v takrat že kultnem bendu Šarlo Akrobata; tam sta bila še Gagi Mihajlović in Švaba iz Električnega orgazma. Katarina II je s prvim albumom povsem izpolnila pričakovanja in po mnenju kritikov je bila to plošča leta 1984 v nekdanji Jugoslaviji. Milan Mladenović je bil s skupino Šarlo akrobata in kasneje Katarino II v začetku osemdesetih let ob Električnem orgazmu in Idolih na čelu tako imenovanega “novega vala”, najznamenitejšega rockovskega gibanja v Beogradu. Bend po sporu z Gagijem zamenja ime in leta 1985 nastane Ekaterina Velika v zasedbi Milan Mladenović, Magi Stefanović, Bojan Pečar in bobnar Firči. Katarina II je v Sloveniji prvič nastopila leta 1984 v Ljubljani, v MC Zgornja Šiška, kasneje kot EKV še večkrat.

Nedvomno je to skupina, ki je imela največ vpliva na rock'n'roll osemdesetih let na ozemlju nekdanje Jugoslavije, predvsem zaradi drže, pristopa in podobe v javnosti. Tu bi še posebej izpostavila Margito, njen privlačen videz, krhko, sofisticirano podobo na eni strani in na drugi klavirske partiture, vznemirljiv glas, instrumentalno popolnost in energijo, s katerimi je obarvala Milanove skladbe, njegove kitarske akorde in skrajno artikulirano poezijo. Dasiravno je bil Milan Mladenovič glavni pisec besedil v bendu, so nekatere najizrazitejše pesmi (Kad krenem ka, Sedam dana, Nisam mislio na to, Sinhro, Zemlja, Par godina za nas) obarvane z njeno domišljijo in pisavo. Skupina pooseblja urban zvok, ki odlično ponazarja prostor in čas.

“Igrati v rockovskem bendu ni zame noben izziv. To je povsem naravno, kadar imaš glasbo rad in ti je popolnoma vseeno, s katerim spolom pravzaprav igraš ... In da je pri nas tak odnos do žensk, da te na novinarski konferenci kdo vpraša, če hodiš v solarij in podobne stvari ... To je nesramno. In nima nobene zveze s tem, s čimer se ukvarjaš, kako igraš. Če samo malce izskočiš iz utečenih in od okolja pričakovanih šablon, te okolje izvrže - in vsi se sprašujejo, zakaj je tako. Oznaka spola je v našem okolju še vedno problem, čeprav moram priznati, da sama s tem nisem imela težav. Meni je bilo vedno lepo, čeprav sem ljudem vedno znova pojasnjevala, da sem glasbenica, saj veš, izraz ženske v rocku običajno označuje pevke. Mogoče bi bilo veliko bolj zanimivo, če bi bilo več rockovskih kritičark in več ženskih rockovskih časopisov.”

Osnovni motiv v glasbi osemdesetih let in tudi v drugih oblikah umetnosti je zajet v sloganu, ki se ciklično pojavlja v različnih obdobjih, vedno znova avtentičen in oseben: Proti vsemu! “Imaš tiste, ki so glasbo sprejemali kot vsak drug posel; danes igrajo in živijo od tega, enako kot profesorji od predavanj in rudarji od kopanja v jamah. Drugi, ki so glasbo dojemali kot dober “štos” in kot prehodne otroške bolezni, so razprodali svoje instrumente in denar vložili v donosnejši posel.” Pa naj imenujejo to poraz, konformizem ali zdravi razum. “Tisti pa, ki so vso zgodbo sprejeli iskreno, kot neke vrste nalogo, dosledno in brezkompromisno, danes bodisi niso več med živimi bodisi celo po malem spominjajo na junaka iz filma Tajvanska kanasta.” V omenjenem filmu Dušana Markoviča igra Margita Stefanović, drugi člani skupine EKV pa v filmu izvajajo pesem Tatoo.

Srečni trenutki Margitinega življenja so poleg otroštva vezani v glavnem in predvsem na glasbo. “Na koncertu smo odvisni drug od drugega. Takrat si samo glasbilo, ki proizvaja glasbo. Ne gre za znani občutek, ni kot droga, enostavno se tako počutiš. Drug drugemu smo bili dragoceni, skupaj smo vadili, skupaj nastopali, poslušali smo drug drugega. Živeli smo glasbo, ne tisto v smislu igranja po festivalih, ampak tisto na koncertih. Ti pa izražajo točno to, kako živiš. Življenje je bilo podobno tistemu, kar smo igrali.”

Ekaterina Velika je izdala 8 albumov, imela je več kot 700 koncertov široma po nekdanji Jugoslaviji, izredno popularna je bila v Beogradu, Skopju, Zagrebu in Ljubljani. Polnila je velike dvorane Kulušić, Pionir, Dom omladine. Milan je trdil, da smo mi vsi otroci zemlje. Leta 1987 izide album Ljubav, ki vsebuje po mnenju mnogih najboljša besedila jugoslovanske rock'n'roll poezije. Sedam dana, Tonemo uspe spojiti psihedelijo z najširšim občinstva. V resnici se močno čuti duh leta 1988, predvečer usodnega leta, ki je spremenil svet. Bend EKV je na vrhuncu slave, koncertne dvorane so polne, turneje uspešne. Leta 1989 se Firči seli v New York, leta 1991 Bojan Pečar v London in magični trio je načet ... Vojna. In razpad skupne domovine.

Po letu 1994 Margita nadaljuje glasbeno ustvarjalnost. Spremlja nove skupine v beograjskem undergroundu, obiskuje kleti in koncerte novih beograjskih upov Kanda, Kodža i Nebojša, pa Neočekivana sila. Privlačili so jo internet, medmrežno delovanje ter možnost ustvarjanja globalne glasbe. “Morali bi narediti virtualno cerkev, kjer je lahko vernik kdorkoli, od koderkoli – bistvo verovanja bi bilo glasba, besede in občutja. In da to narediš v želenem trenutku.” Margita deluje sicer nekoliko vdano, a vendar še vedno s tistim otroškim pogledom na svet. Polna načrtov za nov začetek. Obudi se njena strast v iskanju novih oblik prelivanja slike in zvoka, pripravlja predstavo, ki jo poimenuje Svetovno gledališče ali Svetovno v gledališču ... Sredi devetdesetih let je izdala album remiksov EQV: Ti si sav moj bol. Šestdesetminutno gradivo je Magi realizirala s pomočjo dveh mladih glasbenikov, to sta Atmanactive in Technocentrist. Od pesmi Ti si sav moj bol je uporabljena samo ključna sekvenca v dolžini nekoliko sekund, vse drugo je nadgradila popolnoma nova ambientalna glasba. Čeprav to niso EKV, je na albumu prisotna barva klaviatur. Tu je njen nepozaben prispevek. S klaviaturami je obogatila albume bendov Kurajbera in Glisersov. Delala je z mladimi bendi Direktori in Zion Bend. Želela si je, da bi bila njena nova plošča pornografsko orientirana, z veliko golote v samem zvoku, kajti vseprisotno pornografijo je navsezadnje treba označiti. “Pri meni ni nobenih naključij. Že od samega začetka mi je bilo popolnoma jasno, da bom, ne glede na to, kaj delam v življenju, vedno igrala ali pa bom hotela igrati.”

Margita je bila tudi članica Združenja književnikov Ars Antibari iz Bara. In prav pri založbi Ars Antibari je za zbornik Izgleda da će jugo leta 1996 prispevala tri zgodbe, leta 1999 pa v tretji knjigi Da li da ti kažem ko te je ubio, Gea? ponovno tri zgodbe in risbe.

Zadnja leta se je počutila ujeto. Težko je sprejemala neurejene razmere glede avtorskih pravic benda EKV, ki jih v kaotičnih srbskih razmerah niso izplačevali, njihove plošče so objavljali brez dovoljenja. “V Srbiji s svojim glasbenim razmišljanjem ne morem preživeti,” je izjavila pred dvema letoma v Zagrebu. “Številni pripadniki moje generacije so sedaj na vodilnih položajih v kulturi, vendar ne želijo sodelovati, odpirati novih poti, temveč se držijo strogo uhojenih birokratskih shem. To zelo težko sprejemam, ker gre za ljudi, ki so rasli s tabo, ki nekaj razumejo ali vsaj mislijo, da razumejo.” Ali ko razmišlja o umeščenosti in vrednotenju popularne kulture, v pogovoru po enem od zadnjih koncertov v Zagrebu: “Ne vem, če veš, da so v Beogradu v glasbeni šoli neki učenci nalepili slike Johnyja Štulića po učilnicah. Nihče jim ni naročil, to so naredili na lastno pobudo. In prav to odpira novo vprašanje: profesorji v glasbenih šolah so ljudje iz moje generacije. Ali jim ne pade na pamet, da bi dali otrokom kaj novega, nekaj, kar je ustvarila generacija v osemdesetih letih. Vedejo se zelo konservativno, živijo v strahu in reagirajo kot nekoč naši starši. Ta električna glasba jim je neprijetna, preprosto se je bojijo.”

Rada bi citirala še Margitini izjavi, ki po moje lepo izrisujeta njeno idealistično vizijo rocka kot umetnosti, kot načina življenja, ki naj bi ga sprejeli tudi starši. “Ne verjamem, da so starši sprejeli moj rock'n'roll. Vsem nam je zelo žal, da niso niti enkrat prišli na naš koncert.” In njen strah pred umetniško pozabo, pred izgubo spomina - ali kakor pravi sama: “Najbolj se bojim, da bodo stvari, ki smo jih delali, enostavno izginile, kot da jih nikoli ni bilo ... Za nami se bodo zaprla vrata, in vse bo tako, kot da ničesar ni bilo. Brez tradicije, brez vsega.”

Bistvo Margitinega življenja in glasbe, kakor tudi celotnega ustvarjanja skupine EKV nedvomno najbolje ponazarjajo prav njene besede pesmi z albuma Samo par godina za nas: Rasli smo na ničijoj zemlji, surovo sunce iznad nas. Živimo u tudjoj kuči. Ona i on i on i ja. Budim se u zoru, tu je početak, tu je i kraj. Mi smo na granici i nema povratka i snaga otiče – kap po kap u nepovrat.

Varja Velikonja

Diskografija

Katarina II (ZKP RTV Ljubljana, 1984)

Ekatarina Velika (ZKP RTV Ljubljana, 1985)

S vetrom uz lice (ZKP RTV Ljubljana, 1986)

19 Live! '86 (ZKP RTV Ljubljana, 1986)

Ljubav (PGP RTB, 1987)

Par godina za nas (PGP RTB, 1989)

Dum Dum (PGP RTB, 1991)

Neko nas posmatra (PGP RTB, 1993)

Še letos naj bi izšel tribute album Milanu Mladenoviću z delovnim naslovom Kao da je bilo nekad ... Po eno Milanovo pesem so že posneli Delarno bend, Darko Rundek, Darkwood dub, Vlada Divljan, Partibrejkers, Električni orgazam, Vroom, Miško plavi in drugi.

Viri:

G. Z. – intervju v YU Rock magazine (1995)

Slobodan Savić – intervju v reviji Profil (1999)

Branko Kostelnik – intervju v reviji Zarez (2000)

Aleksandar Žikić – knjiga Mesto u mećavi (1999)

Petar Janjatović – Ilustrovana YU Rock enciklopedija 1960-1997 (1998)