Memphis Jug Band

Vugaš[i] na bregovih Misisipija

Mesto Memphis je zraslo ob strmih bregovih reke Misisipi, nekje na pol poti med New Orleansom in St. Louisom. Ob prelomu stoletja je postalo srce ameriškega juga, stičišče avtocest in železnic, postaja številnih parnikov in prestolnica bombažnega kraljestva. Črnci so Memphis enačili z Beale Streetom, široko glavno ulico črnega juga, palačo užitkov, ki je potešila tudi najbolj divje želje vsakega grešnika. Do leta 1909 je v vsej zvezni državi Tennessee obveljala prepoved pitja alkohola. Edino mesto, ki ji je ušlo, je bil Memphis, zato ni presenetljivo, da je postal cilj številnih obiskovalcev od blizu in daleč.

Beale Street je bil nagrada za teden dni napornega dela na reki, na polju ali v tovarni – v tej ulici sta bili dve tretjini zgradb preurejeni v lokal, ki je najpogosteje ostal odprt dan in noč. Na jugozahodnem vogalu, kjer se križata Beale Street in Četrta ulica, je stala Panama, verjetno najbolj priljubljena beznica, v kateri se je kockalo, kvartalo in igralo še druge igre za denar. Lastnik Paname je veljal za najpomembnejšega moža v ulici Beale. Na številki 340 je bil drugi znan “saloon” z igralnico, imenovan Monarch. Zgraditi ga je dal “car memfiškega podzemlja”, Jim Kinnane. Robert Wilkins ga je upodobil v pesmi in mu tako podaril nesmrtnost.[ii] Na številkah 317-19 je stala Pee-Weejeva točilnica, v zadnji sobi so se zbirali mestni glasbeniki, sicer pa je v njej kraljevala skupina W. C. Handyja. To je bil kraj, kjer so samostojni glasbeniki čakali na klic. Največje črnsko gledališče na jugu se je imenovalo Palace in v njem so nastopali le najboljši: Bessie in Clara Smith, Ma Rainey, Butterbeans and Susie ter Blind Lemon.

Korenine v Kentuckyju

Na začetku glasba skupin, v katere so vključili lončeni bas, ni presegla meja mesta Louisville v državi Kentucky in njegove bližnje okolice, v kateri so se takšne skupine prvič pojavile okrog leta 1905. Ker je ta glasba ponujala nekaj povsem novega, je kmalu postala zelo priljubljena, med belci in med črnci.[iii]

Eden ključnih glasbenikov, če govorimo o jug bendih, Will Shade, se je rodil leta 1898 v Memphisu. Posnetke skupine Dixieland Jug Bowlers iz Louisvilla, ki jo je vodil Clifford Hayes, je prvič slišal leta 1925. Kmalu zatem je spoznal Lionhousa, moža petdesetih let, ki je ustvarjal glasbo s prazno steklenico viskija. Priskrbel mu je skoraj štirilitrsko lončeno posodo in poklical še dva prijatelja, s katerima je redno sodeloval: prvi je bil Tee Wee Blackman, kitarist, ki je Shada naučil igrati blues, drugi pa Ben Ramey. Shade je igral na kitaro, na orglice in na tako imenovane bikove gosli.[iv] Za množice, ki so se potikale po ulici Beale, je bila glasba skupin z lončenim basom nekaj, česar niso še nikoli videli ali slišali. Ugajala je obiskovalcem s podeželja in meščanom, ki so po večini imeli korenine na deželi. Združevala je namreč godala, blues in plesno glasbo in bila tako precej drugačna od džeza, v katerem se je uveljavil rog.

V zgodnjih dvajsetih letih se je Will Shade pridružil različnim potujočim skupinam (tako imenovanim medicine shows) in spoznal številne glasbenike in komedijante, med njimi tudi Charlieja Polka, ki je zamenjal Lionhousa na lončenem basu. Po besedah Furryja Lewisa, ki je prav tako nastopal z njimi, je Charlie Polk plesal, pel in zbijal šale. Bil je preprosto odličen komedijant; lahko se je pretvarjal, da je pijan, padel je po tleh in uganjal podobne norčije, potem pa skočil pokonci in plesal naprej. Bil je zelo poskočen.[v]

V skupini Memphis Jug Band se je število članov naglo povečevalo. Shade je skrbel za nastope, vedel je, kateri glasbenik je prost, in na podlagi tega sestavljal zasedbe.[vi] Vedno so igrali Shade, Jab Jones in Charlie Burse, glasbenik iz Alabame, ki je igral na kitaro, ukulelo in bendžo. Shade ga je prvič srečal v Pee-Weejevi točilnici. Kadar so jih poklicali, so se jim pridružili še drugi glasbeniki, največkrat kitaristi, ki so sicer igrali na ulicah in na zabavah. Med njimi so bili Charlie Polk, Tee Wee Blackman, Charlie Pierce, Ham Lewis in Charlie “Bozo” Nickerson. Ti možje so bili sicer potujoči glasbeniki, ki so se zbrali okrog Willa Shada vedno, kadar so se vrnili v mesto.

Dogajanje v Handyjevem parku

Handy's Park je postal znan v dvajsetih letih zaradi pesmi Beale St. Blues W. C. Handyja in je bil zbirališče memfiških bluesovskih glasbenikov in skupin, ki so vključevale lončeni bas. Prizorišče je spominjalo na vsem dostopno zabavo na prostem, ki se ni nikoli končala. Glasbeniki z juga so hodili v mesto in v parku poskusili srečo. Tisti, ki so pritegnili množice, so vedno dobro zaslužili, posebno ob koncu tedna. Handy's Park pa je bil za glasbenike več kot le kraj, kjer se je lahko dobro zaslužilo. Tam so se lahko družili in se drug od drugega naučili novih pesmih, zato je razumljivo, da je imel velik vpliv tudi na Memphis Jug Band. Shadova skupina s pevcem in kitaristom Jimom Jacksonom, znanim po skladbi Kansas City Blues, je bila največja atrakcija v parku. Hattie Hart je bila vedno navzoča; sedela je v parku in pela ob spremljavi kitare. Tako je spoznala Allena Shawa, kitarista iz mesta Henning v Tennesseeju, s katerim je leta 1934 posnela prve pesmi. Minnie iz Memphisa je občasno pela v skupini Memphis Jug Band, prav tako tudi Jennie Mae, Shadova žena.

Jab Jones in Ham Lewis sta si delila stanovanje na številki 28 zloglasne ulice Gayoso, znane predvsem zaradi javne hiše. Jab, majhen in kot preslica suh možic, je slovel kot najboljši igralec lončenega basa v Memphisu. Bil je tudi pianist s svojevrstnim načinom igranja, žal pa je rad pogledal pregloboko v kozarec – pravzaprav se sploh ni streznil – in po številnih prepirih s Shadom je zapustil skupino. Drugi pomemben član je bil Vol Stevens iz okraja Fayette, ki leži vzhodno od mesta. Stevens je odlično igral na kitaro, bendžo, mandolino in violino, zato je bil idealen glasbenik za takšno skupino. S Shadom je ostal dlje kot večina drugih.

Do poznih dvajsetih let je Memphis Jug Band vsaj delno vodil Howard Yancey iz agencije Yancey Booking, ki je imela sedež na številki 326 v ulici Beale. Yancey je imel zveze in poznanstva med belci višjega razreda in je lahko skupini priskrbel dobro plačane nastope, ki jih Shade, ki je prej skrbel za to, ni mogel. Tako so igrali v klubih Chickasaw Country, Hunt Polo, Pythian Hall, Elks, na zborovanjih v hotelu Peabody, redno so igrali tudi za političnega veljaka Edwarda H. Crumpa, ki je več let zapored sam upravljal mesto Memphis. Ko je Crump potreboval glasbo za zasebne zabave ali za politične shode, je navadno poklical skupino z lončenim basom. Vsak član je dobil 10 dolarjev, napitnine pa so ta znesek še presegle, zato se glasbeniki niso mogli pritoževati, čeprav niso vedno odobravali Crumpovih političnih odločitev. Eden njegovih večjih projektov je bila odprava grešnega življenja na ulici Beale, zato so se glasbeniki iz njega z velikim veseljem norčevali. Stojnice s hrano in restavracije so jim plačevale, da so privabljali množice. Igrali so na tovornjakih, ki so bili last družb Colonial Bread, Schlitz in drugih, ter zunaj mesta na piknikih, na katerih so pekli ribe in prirejali igre z žogo. Kadar niso imeli nastopov, so prepevali po ulicah Memphisa v bogatih belskih četrtih, predvsem v okrožju ulice Poplar, kjer so jih mladi odvetniki in zdravniki bogato nagradili. Največkrat pa so se zadrževali v Handy's Parku in na Beale Streetu.

Priljubljenost skupine Memphis Jug Band - ta je med letoma 1927 in 1930 posnela skoraj 60 skladb - je zbudila tudi pozornost drugih memfiških glasbenikov in okrog leta 1930 je bilo v Memphisu vsaj sedem skupin, ki so vključevale lončeni bas. Med njimi so bile Cannon's Jug Stompers, Jed Davenport's Beale St. Jug Band (z Minnie iz Memphisa in Joem McCoyem iz Kansasa), Three J's (to so bili John Estes, Jim “Yank” Rachell in Jab Jones), Robert “Tim” Wilkins s štiričlansko zasedbo in skupina Jacka Kellyja Jug Busters, ki se je pozneje preimenovala v South Memphis Jug Band in se je takrat menda edina lahko primerjala s skupino Memphis Jug Band. V njej so igrali kitarist Jack Kelly, Frank Stokes in Dan Sane, goslač Will Batts in “Doc” Higgs, ki je igral na lončeni bas. Vzdevek “Doc” je dobil zato, ker je zdravil ljudi z zelišči.

Mir na ulici Beale

Do leta 1930 se je nekaj članov skupine Memphis Jug Band odločilo oditi po svoje. Shadova skupina je preprosto postala prevelika, da bi lahko vzdrževala vse člane. Nova skupina se je imenovala The Beale St. Jug Band. Vodil jo je Charlie Pierce, sodelovali pa so še Vol Stevens, Dewey Corley (lončeni bas), Tommy Lee Luster (bendžo) in Robert Burse, Charliejev mlajši brat, ki je igral na desko za pranje in na bobne. Toda svežina, ki jo je v glasbo vnesel lončeni bas, se je počasi izgubila in tudi zaslužek ni bil več tako velik; napitnine v parku in na ulici niso več zadostovale za preživetje in honorarji so se znižali. Skupino je bilo težko ohraniti skupaj. Veliko glasbenikov se je odločilo za samostojno glasbeno pot ali pa so nastopali v parih, in vsa skupina se je zbrala le izjemoma. Nekateri so se zaposlili in se glasbi posvečali le še po službi in ob koncu tedna.

Tudi življenje na ulici Beale se je umirilo. Memphis je dobil vzdevek “svetovna prestolnica umorov” in je bil znan kot mesto podkupljivosti, v katerem so imele poglavitno vlogo zločinske tolpe, ki so se požvižgale na zakon. Beale Street je bil dolga leta trn v peti memfiških politikov. Saj ne, da niso poskušali odpraviti težav, organizirali so racije in pregledali najbolj zloglasne beznice in bordele, občasno so preganjali prišleke in aretirali vsakega črnca, ki so ga našli zunaj po polnoči. Na začetku te akcije niso imele opaznejšega učinka in življenje na Beale Streetu se ni v ničemer spremenilo. Okoli leta 1930 pa se je njihov trud začel obrestovati. Večino igralnic so zaprli ali preselili drugam; hazarderji, vlačuge in številni glasbeniki so odšli v St. Louis in Čikago. Kot se je izrazil pianist Sunnyland Slim: “Memphis je zamrl, ko je v njem zamrlo igralništvo.” Will Shade in Charlie Burse sta naredila vse, da skupina ne bi razpadla, vendar so se člani nenehno menjavali. Po večini so zasedbo sestavljali iz trenutno dosegljivih glasbenikov, velikokrat so si jih sposodili iz skupine Charlieja Piercea South Memphis Jug Band. Vsako leto na pustni torek sta Shade in Pierce odpeljala svoji skupini v New Orleans, na ulico South Rempart, in tam so jih vedno dobro sprejeli.

Leta 1934 je skupina Memphis Jug Band dobila novo priložnost za snemanje, tokrat za založbo Okeh/Vocalion. Shade in Burse sta zbrala najboljše glasbenike, ki so bili pripravljeni sodelovati, vadila z njimi in v prvih dneh novembra so začeli snemati v Čikagu. Posneta glasba je bila precej drugačna od tiste iz obdobja med letoma 1927 in 1930; v njej je bilo več džezovskih prvin, postala je hitrejša in bolj zavajajoča. S tem so se poskusili prilagoditi novim smernicam in glasbo posodobiti. Posnetki iz leta 1934 so bili zadnji vzdihljaji skupine Memphis Jug Band. Shade je poslej sodeloval z različnimi kitaristi, med njimi so bili Willie Borum, Furry Lewis in Little Son Joe. S Charlijem Bursom sta si bila še vedno blizu in sta občasno nastopala v podeželskih klubih. V poznih tridesetih letih je Shade preživel kar nekaj poletij z Docom Reesom in skupino, v kateri je igral tudi Charlie Pierce. Nastopali so v Teksasu, Lousiani in Arkansasu. Charlie Burse je poskušal uspeti s swingom in je leta 1939 s skupino Memphis Mudcats posnel več plošč. Vendar to ni trajalo dolgo. Memphis Jug Band je bil del cvetočega obdobja Beale Streeta, ko pa je življenje na ulici zamrlo, so utonile v pozabo tudi skupine, združene okoli lončenega basa.

Repertoar Memphis Jug Banda

V skupini Memphis Jug Band so se morali glasbeniki znati prilagoditi različnim slogom igranja: od domačega bluesa, valčkov in popa do bardskih in ljudskih pesmi, džeza in belske podeželske glasbe ameriškega juga štiridesetih let, znane kot hillbilly. Čeprav sodijo glasbene korenine skupine Memphis Jug Band v country in blues in so bile pesmi deležne kitarskih predelav, so člani v široki repertoar vključili tudi novejše melodije in besedila in s tem postali bolj priljubljeni od zasedb s pevcem in kitaristom, ki so sicer dale glavni pečat temu obdobju.[vii] Pesmi z malo akordi, kot sta na primer Oh Ambulance Man in Forth Street Mess Around, so vnesle svežino v country blues, saj so bile redkost vse do vzpona Walterja Davisa v tridesetih letih. Reggae je bil pomemben del njihovega repertoarja. V njem je besedilo povezano in sestavlja zaokroženo celoto, za bluesovske pesmi pa so značilne med seboj nepovezane kitice, ki se kot po naključju znajdejo v isti pesmi. Navadno so pesmi igrali v tonovskem načinu C ali G (na primer Cocaine Habit, Sadie Green, Stealin' in Whitewash Station) in so bile zaradi svojega hitrega ritma nepogrešljiv del vsakega repertoarja. V skupini Memphis Jug Band so najraje igrali v bluesovskih tonovskih načinih: A, C, E in G.

Njihova glasba se je z leti precej spremenila, o tem pričajo posnetki, narejeni med letoma 1927 in 1934. Spremembe lahko delno pripišemo resnični ali zgolj navidezni spremembi glasbenega okusa poslušalcev, delno pa gotovo tudi spremembam v zasedbi. Najpogosteje so se menjavali kitaristi. Leta 1927 sta bila glavna kitarista Will Shade in Will Weldon. Domnevno avtorski pesmi Memphis Jug Blues in Memphis Bay Blues (pesmi sta si precej podobni) močno spominjata na dela kitarista Charleyja Jordana iz St. Louisa. Tokrat Shade igra vodilno kitaro v tonovskem načinu E, Weldon pa v nižji uglasitvi, ali v A-ju ali v odprtem A-ju. V Shadovi drugi pesmi, največkrat naslovljeni Newport News Blues in Aunt Caroline Dyer Blues, lahko slišimo razliko med Willom Weldonom in naslednjim drugim kitaristom Charlijem Bursom. Shade igra v svojem najljubšem tonovskem načinu, v E-ju. Charlie Burse pa je znan predvsem po brenkanju, le redko je ubiral posamezne strune in še takrat je igral predvsem po basovskih. Shada je lepo dopolnjeval, tudi zato, ker se je pri igranju krepko opiral na palec desne roke in tako izvabljal iz kitare visoke tone.

Potem ko je Weldon prenehal snemati s skupino, je vodilno kitaro prevzel Tee Wee Blackman. Blackman je bil Shadov učitelj kitare, njegovo igranje pa ima več prvin country bluesa, kot jih opazimo pri drugih članih skupine. Pričakovali bi, da bo Blackman prestar za countrybluesovskega kitarista; pričakovali bi, da bo on brenkal, Shade pa ubiral strune. Obrnjeni položaj je bodisi dokaz, da starostna omejitev za countrybluesovske kitariste ne drži, bodisi, da Shade ni znal igrati na strune pri zahtevnejših pesmih.[viii] Tradicija jugovskih skupin je tudi v rockovski glasbi zanetila nekaj zanimivih projektov. Posebne pozornosti vredni so posnetki Jerryja Garcije in Davida Grismana, in sicer njuna skupna dela in tudi projekti skupin Even Dozen Jug Band ter legendarnih The Grateful Dead, s katerima sta delala.

Jane Weber

(po zapiskih Bengta Olssona)

[i] Lončeni bas, vugaš ali gudalo je ljudsko glasbilo, sestavljeno iz glinenega lonca, svinjskega mehurja in koruznega stebla. V zasedbi Memphis Jug Banda so imeli več različic tega glasbila, praviloma s kovinskim loncem, steblom in napeto vrvjo (struno). V zadnjih letih je lončeni bas postal priljubljen spominek iz Slovenije.

[ii]Stavba, ki je bila zgrajena leta 1910 in je stala približno 20.000 dolarjev, je postala Monarch - najlepša igralnica ameriškega juga. Sprejemnica se je svetila v stenskih ogledalih, hiša je bila opremljena s številnimi vrati v podu in s skrivnimi izhodi za hiter pobeg med racijami.

[iii]Do leta 1910 je na tem območju delovalo že več takšnih skupin. Domače, že uveljavljene godalne skupine in izvajalci džeza so na nastope povabili še igralce lončenega basa in tako bolje služili, predvsem na račun priljubljene glasbene novosti.

[iv]Bikove gosli (bullfiddle) so po obliki podobne kontrabasu, narejene pa so iz aluminijastega koša za smeti in držala za metlo in imajo eno samo struno.

[v] Takrat še niso poznali stepa, pač pa ples, pri katerem se je veliko poskakovalo. Charlie si je na odru nataknil kotalke, odtopotal del besedila in skočil v zrak. Starost pa ga po zapiskih Bengta Olssona v prevodih Petre Hrovat ni pri tem niti malo ovirala.

[vi] Na začetku so v skupini igrali Furry Lewis, Will Weldon, Dewey Thomas, Ben Ramey, Tee Wee Blackman, Charlie Polk in Charlie Pierce. Pierce je bil starejši od drugih, imel je več kot 40 let in je v Handyjevi skupini igral violino. Zasedba skupine je bila torej zelo spremenljiva.

[vii] Težko je natančno določiti, koliko glasbe, ki so jo izvajali, je avtorsko delo Shada in njegovih tesnejših sodelavcev in koliko so si sposojali od glasbenikov, ki so le občasno nastopali v parku. Te zadeve veliko študira David Evans.

[viii] Blackmanova spretnost se izrazi v pesmih Arthurja Pettisa Taking Your Place in She Stays Out All Night Long, ki ju Blackman zaigra v C-ju, pa tudi v pesmi K. C. Moan, ki jo zaigra v E-ju in spominja na pesem Roberta Wilkinsa That's No Way To Get Along, v kateri se čuti še vpliv Furryja Lewisa. Zaradi pogostih stikov z drugimi memfiškimi glasbeniki zlahka opazimo njihove vplive na Shada in Blackmana. Oba sta skoraj gotovo poznala kitariste, kot je Frank Stokes, ljudi iz okoliških krajev, na primer Garfielda Akersa iz mesta Hernando v Misisipiju. Včasih ju je težko ločiti, posebej, kadar igrata v istem tonovskem načinu. Oba na svojevrsten način uporabljata desnici; Blackman pogosto igra na posamezne strune, Shade pa hitreje preide na brenkanje. Oba sta znana tudi po teoretični dovršenosti, ko pa zaigrata, ni slišati tako popolno. V nekaterih pesmih igra Shade tako trdo, da s palcem ali katerim drugim prstom zgreši struno. Bengt Olsson je lepo opisal glasbo Memphis Jug Banda v spremni besedi albuma Memphis Jug Band: Double Album - 23 Songs!, ki ga je pod številko 1067 izdala založba Yazoo/Shanachie (shanachie.com). Opozoriti gre tudi na zapise bluesovskih pesmi, ki jih je s plošč založbe Yazoo že pred leti prepisal Bob Macleod. Najprej je izdal besedila bluesovskih izdaj založbe Yazoo, danes pa pridno zapisuje besedila z Documentovih izdaj in lepo napreduje, čeprav imajo poznavalci različna mnenja o njegovem delu. David Evans, recimo, pravi, da za študij dosledno sam prepiše vsako besedilo, Macleodu pa velikokrat predlaga tudi boljše različice in popravke. Kakorkoli, če koga zanima nakup teh zanimivih knjig, se lahko obrne na avtorja (R. R. Macleod, 19 Braidburn Terrace, Edinburgh EH10 6ET, Scotland; e-mail: rrm@ednet.co.uk), transkripcije besedil skupine Memphis Jug Band so v drugi knjigi.