Odetta in Leadbelly

Buržujski bluz

Plošča Odette z naslovom Lookin For A Home je nadaljevanje njenega prispevka h glasbeni dediščini velikanov. V tej zbirki Odetta z legendarnim glasom oživi pesmi Huddija Ledbetterja (1889–1949), bolj znanega pod vzdevkom Leadbelly. Tako kot Odetta je bil tudi Leadbelly veliko več kot zgolj pevec bluza. Oba sta v repertoar vključila širok spekter pesmi: od otroških pesmi do ljudskih balad, od protestnih do delavskih pesmi, od gospela do džeza. Pred pevkinim koncertom v Ljubljani vam razkrivamo Odettin repertoar Leadbellyjevih pesmi.

Odetta - kot vedno - zapoje te ponarodele pesmi v izrazitem slogu in tako izkaže Leadbellyju najgloblje spoštovanje, kar ga kot umetnica lahko; starim pesmim povrne svežino in jih na novo interpretira. Leadbelly je bil predstavnik starejše generacije afroameriških zabavnikov, ki so se uveljavili s ploščami in predvajanjem po radiu. Odrasel je na kmečkem podeželju severnozahodne Louisiane in severnovzhodnega Teksasa, na nemirnem mejnem območju, v osrčju ene največjih afroameriških enklav ameriškega Juga. Tam se je še kot otrok srečal z bogatim ljudskim izročilom, kot najstnik pa z novejšim bluzom in s krčmarskimi pesmimi shreveportskih bordelov in dalaških beznic.

Leta 1933, ko je sedel v znamenitem angolskem zaporu, ga je prišel posnet folklorist John Lomax in dve leti pozneje, leta 1935, ga je odpeljal v New York. Kot eden prvih pristnih izvajalcev ljudske glasbe v svetu zabave je zbudil precej pozornosti. Pojavljal se je v časopisih, nastopal po radiu in podpisal več snemalnih pogodb. Kmalu se je preselil v mesto in se vključil v glasbeno dogajanje, v katerem je ljudska glasba postajala vedno bolj priljubljena. Med glasbeniki je bil tudi mladi Woody Guthrie, ki je prespal v Leadbellyjevem stanovanju, ko je prvič prišel v mesto.

Leadbelly je umrl leta 1949 zaradi bolezni Louja Gheriga, ravno takrat, ko je zelo mlada Odetta prvič stopila na oder v predstavi Finian's Rainbow. Leadbelly je v mladosti obiral bombaž in se poskušal pretolči z delom na prašni teksaški kmetiji, Odetta pa je odrasla v Los Angelesu in študirala glasbo na losangeleški mestni fakulteti. In vendar sta imela veliko skupnega. Oba sta imela rada stare tradicionalne pesmi in jih spoštovala; oba sta razvila svojevrsten slog z močnim odrskim nastopom in zmožnostjo izražanja dramatičnosti in pomena pesmi. Oba sta poznala moč glasbe, ki se opira na ljudske korenine, vedela sta, kako lahko gane občinstvo, pokaže na krivico, se upre nestrpnosti in vpliva na družbene spremembe. Oba sta vedela, da takšna glasba ni le za poslušanje, ampak ima še drug pomen. O Odetti je njen prijatelj Harry Belafonte zapisal: “Malo ljudi odlikuje razumevanje pomena pesmi, ki jo iz melodije spremeni v dramatično doživetje.” Podobno bi lahko trdili za Huddija Ledbetterja - in ko se ti glasbeni sili združita, nastane nekaj nepozabnega.

Sean Killen je eden največjih poznavalcev Leadbellyjeve glasbene zapuščine. Vodi združenje The Lead Belly Society, z njim izdaja publikacijo Lead Belly Letter, vzorno skrbi za nova odkritja in spoznanja o Leadbellyjevi glasbi, in bilo je le vprašanje časa, kdaj bomo dočakali prvo Leadbellyjevo ploščo v Killenovi produkciji. Pred leti so ga pota pripeljala v bližino naših krajev - bil je namreč nadzornik volitev v Bosni. Prijetnega majskega večera sva se tako dobila na prijaznem glasbenem klepetu v nekem zagrebškem hotelu. Sean je vse življenje posvetil glasbi tega sijajnega glasbenika, in moram priznati, da sem z največjim zanimanjem poslušal njegove zgodbice o kralju 12-strunske kitare. Govoril mi je tudi o pravkar najdenih, še neizdanih Leadbellyjevih posnetkih, zato sem nestrpno čakal na izid plošče s sedemnajstimi še ne slišanimi pesmimi. Sicer odlično pripravljena plošča Bridging Lead Belly (Rounder/Statera, 1999) je kajpak namenjena le najzvestejšim poslušalcem tega glasbenika, posebno drugi del zbirke s posnetki iz leta 1946 je namreč žal skoraj neposlušljive zvočne kakovosti, čeprav Leadbellyja kot kitarista in pevca kaže v dobri luči. Najzanimivejša in najbolj nenavadna je mogoče skladba I'm Goin' Mother, v kateri Leadbelly celo zajodla. Menda je bil očaran nad glasbo Jimmieja Rodgersa, podobno kot nekateri drugi temnopolti glasbeniki pa je mislil, da bo z jodlanjem mogoče zbudil tudi pozornost belskega občinstva in zaslužil kakšen dolar več. Najzanimivejši je prvi ducat posnetkov na tej plošči iz neke radijske oddaje BBC iz leta 1938.

Po mnenju avtorja spremne besede Charlesa Wolfa je plošča Lookin For A Home (M. C. Records, 2001) eno najveličastnejših pričevanj ameriške izvirne glasbe. Sam sem ji prisluhnil z dveh gledišč: s prvega z nekaj predsodki (Odetta je v letih, najboljše stvaritve je podpisala že pred leti in podobno) nisem ravno užival, čeprav sem se moral potruditi, da sem našel kakšno argumentirano pripombo; z drugega, ko sem odmislil estetska merila raznih dominantnih mislecev, ki se jih človek včasih nehote naleze, pa sem se še enkrat lahko prepričal o neverjetnem talentu te pevke. Odetta ima glas! Že res, da ni več mladenka, a nekatere izvedbe so prav posrečene in spominjajo na skladbe iz odlične zbirke Harryja Belafonteja, ki je izšla pred kratkim.

Irene

Nobene pesmi ne povezujemo tako močno s Huddijem Ledbutterjem kot prav Irene, ki je znana tudi kot Goodnight, Irene (Lahko noč, Irena). Leadbelly jo je uporabil kot glavno pesem in jo zapel Johnu Lomaxu, ko sta se prvič srečala v angolskem zaporu leta 1933, pel jo je tudi na zadnjem posnetem koncertu leta 1949. Z leti je postala ena najbolj znanih ameriških ljudskih pesmi in zapeli so jo še mnogi, od Franka Sinatre do skupine The Boston Pops. Leadbelly ni nikoli trdil, da je njen avtor; spominja se, da ga je pesmi naučil njegov stric Terrill, ki jo je prinesel v družino okrog leta 1920. Še mlajšo različico je objavil leta 1886 Gussie Davis, priljubljeni afroameriški skladatelj tiste dobe, čigar pesmi so posvojili tako bardi kot vodvilska gledališča. Skladbo je pri nas priredil Tomaž Domicelj.

You Don't Know My Mind (Ne poznaš mojih misli)

To pesem je Leadbelly rad prepeval v družbi Johna Lomaxa in je prikrit namig, da Lomax pogosto ni doumel njegovih nagibov in zapletenosti. Kje natančno se je Leadbelly naučil te pesmi, ni znano, leta 1924 pa je džezist Clarence Williams odkupil od njega avtorske pravice in jo še istega leta posnel z vodvilsko pevko bluza Claro Smith. Čeprav se je Lomax trudil omejiti njegov repertoar zgolj na “čiste” in tradicionalne pesmi, je bil Leadbelly predvsem pevec in šele nato ohranjevalec, zato je pogosto dajal prednost dobrim pesmim, ne glede na izvor. “Pesem govori o stereotipiziranju,” pravi Odetta.

Mother's blues (Materin bluz)

Izmed vseh pesmi na albumu se ta pesem najbolj približa klasičnemu bluzu in nas spomni, da je bil Leadbelly, čeprav je pel pesmi različnih glasbenih zvrsti, po srcu pevec bluza, in to odličen pevec bluza.

When I Was A Cowboy (Ko sem bil kavboj)

To je prva pesem, ki jo je Huddie posnel za Lomaxa; takrat je imela naslov The Western Cowboy (Kavboj z Zahoda). Čeprav ga ljudje pogosto povezujejo z grobimi louisianskimi zapori, je Leadbelly odraščal na območju med Louisiano in Teksasom, ki je bilo nekakšen del divjega Zahoda; možje so nosili za pasom pištole in zganjali skupaj živino, da so jo žigosali. Tudi Huddie je nekaj najstniških let preživel kot kavboj in kavbojske pesmi so bile od samega začetka del njegovega repertoarja. Na ljubljanskem koncertu smo jo lahko slišali v izvedbi Alvina Youngblooda Harta. Odetta komentira posamezne pesmi s plošče in pravi: “Še več informacij o Afroameričanih na Zahodu najdete v delu The Black West (Črni Zahod) Williama Lorena Katza, ki je izšlo pri založbi Open Hand Publishing iz Seattla v državi Washington.”

In The Pines (V borovcih)

To je še ena zapletena ljudska pesem, ki so jo peli črnci in belci. Leadbelly jo je rad napovedal kot Black Girl (Črno dekle) ali Where Did You Sleep Last Night (Kje si spala sinoči). Pogosto jo je izvajal v klubih in na posnetkih iz sredine štiridesetih let. Kurt Cobain, Gene Clark in številni drugi minstreli so segali po tej melodični temi.

How Long (Kako dolgo)

Najbolj znano različico te pesmi sta naredila Leroy Carr in Scrapper Blackwell leta 1928. Carr, ki je sicer živel v Indianapolisu, je v dvajsetih letih prečesal deželo po dolgem in počez in prepeval to pesem, ki se ji nihče, ki je vsaj malo poznal tedanjo bluzovsko sceno, ni mogel upreti, predvsem zaradi izjemnega besedila. Leta 1944 je Leadbelly posnel svojo različico pesmi pri založbi Asch.

Burgeois Blues (Buržujski bluz)

Leadbelly se je pridružil boju za državljanske pravice in med drugim napisal tudi to znano protestno pesem. Nastala je po neprijetnem srečanju iz oči v oči z Jimom Crowom v Washingtonu D. C. Leta 1937 sta z ženo Martho odpotovala iz New Yorka v Washington, da bi posnela nekaj pesmi za Library of Congress. Na svoje veliko presenečenje nista in nista mogla najti prenočišča. Mary Bernacle, bela folkloristka iz njegove spremljevalne skupine, se je pritožila, češ da je Washington “buržujsko” mesto. Leadbelly izraza ni poznal in jo je vprašal, kaj pomeni. Potem ko mu je razložila, je kar naprej izgovarjal to besedo. Leto zatem je prvič posnel pesem za Library of Congress in jo izvajal tudi v poznejših letih.

Alabama Bound (V Alabamo)

To je še ena stara pop uspešnica skupine Tin Pan Alley za Ala Jolsona. Nastala je leta 1925, Leadbelly pa jo je posnel leta 1940 v spremljavi gospelovske skupine The Golden Gate Quartet.

Boll Weevil (Rilčkar, to je črn žužek, ličinke se hranijo z bombažem)

Odetta je dobro znano pesem Boll Weevil dodala venčku drugih. Leadbelly se je je naučil od strica Terrilla, ki jo je prepeval v devetdesetih letih 19. stoletja, ko so zaradi rilčkarjev v Teksasu izgubili celo letino bombaža. “Ne verjamem, da nihče ne more uničiti rilčkarja,” je imel Leadbelly navado reči po pesmi.

Roberta

To je klasičen Leadbellyjev bluz, ki je nastal v njegovih najstniških letih, ko je nastopal v shreveportski četrti rdečih luči ob prelomu stoletja. Leadbelly se spominja: “Ko sem igral na Fannin Streetu v Shreveportu, so se okrog mene potikale napol pijane ženske in se drle in me prosile, naj jim zaigram to pesem. In potem sem jim zapel Roberto, in vse so začele jokati.”

New Orleans

Star južnjaški ljudski bluz je prvi posnel in s tem poslal v svet Texas Alexander leta 1928 (posnetek je dosegljiv na plošči založbe Document). Navadno je izraz “hiša” pomenil hišo dvomljivega slovesa, lahko pa se je nanašal tudi na razvpiti ženski zapor v New Orleansu. Odetta je to skladbo zaigrala tudi na ljubljanskem koncertu leta 1974. Takole pravi: “V sredini pesmi zapojem del z naslovom Young Girl (Mlado dekle), ki izvira s Škotskega in govori o najstarejšem poklicu.”

Jim Crow Blues (Bluz Jima Crowa)

Pesem je nastala ob koncu druge svetovne vojne, ko se je več tisoč afroameriških vojakov vrnilo domov in so se morali soočiti z zakoni in pravili Jima Crowa. Gre za eno Leadbellyjevih najmočnejših in najbolj osebnih protestnih pesmi. Prva vrstica je posvečena njegovemu prijatelju, na novo odkritemu džezistu Bunku Johnsonu, pozneje pa v pesmi izrazi grenkobo zaradi neuspeha v Hollywoodu.

Rock Island Line

To je ena Leadbellyjevih najbolj znanih pesmi. Nastala je leta 1934, ko je vozil Johna Lomaxa na obiske po južnjaških zaporih, po katerih je ta iskal stare pesmi. Čeprav je imel Leadbelly bogato skrivno zalogo, pesmi Rock Island Line ni bilo med njimi. Prvič jo je slišal v izvedbi skupine kaznjencev iz Little Rocka, bila mu je všeč in naredil je svojo različico. Rock Island Line se je imenoval del resnične železnice, ki je potekala od vzhoda na zahod prek države Arkansas na začetku stoletja.

Julie Ann Johnson

Pesem je bila zasnovana kot delavska pesem, ki jo je mladi Leadbelly napisal o svojem dekletu in jo prepeval med služenjem kazni v teksaškem zaporu in kadar “sta pela kramp in lopata”. Pozneje, ko se je poročil z Martho Promise, je njej v čast pesmi dodal njeno ime.

Whoa, Black Buck (Vow, črni vol)

Proti koncu pesmi Julie Ann Johnson Odetta preide v Whoa, Black Buck, še eno staro delavsko pesem iz Leadbellyjevega otroštva. Naučil se je je od nekega strica, ki se je preživljal s prevažanjem z volovsko vprego in ki je te ukaze mrmral celo v spanju.

C. C. Rider ali Easy Rider

Fraza se lahko nanaša na izbokline bodisi ženskega telesa bodisi kitare in sega daleč v zgodovino bluza. Že leta 1926 jo je posnel Blind Lemon Jefferson, ki je bil nekaj časa tudi Leadbellyjev mentor. Leadbelly je pesem prvič posnel leta 1935, vendar je plošča izšla šele precej po njegovi smrti.

Midnight Special

Pesem je Leadbelly napisal, ko je bil v razvpitem teksaškem zaporu Sugerland. Obstaja na ducate teorij o pomenu izraza Midnight Special, najverjetneje pa gre za južnopacifiški vlak, ki je zapustil Houston vsako noč ob 11h in odpeljal na zahod v San Antonio. Kmalu zatem, ko je pustil Houston za sabo, je vlak prečkal dolino Brazos in peljal čisto blizu poslopij Sugarlanda. Zaporniki so lahko slišali pisk lokomotive in nekateri so verjeli, da bo naslednji izpuščen tisti, na katerega bo skozi okno padel snop svetlobe mimo brzečega vlaka. Leadbelly je pesem pel vse življenje, med prerodom ljudske glasbe v šestdesetih letih pa je postala najljubša pesem izvajalcev kantrija, bluza, rocka in ljudske glasbe. Čeprav je pesem navadno peta v hitrejšem tempu, jo Odetta odpoje počasi, bolj preudarno, in tako opozori na grenko sporočilo Leadbellyjevih besed. “Jumpin’ Judy (Poskočna Judy) je bil vzdevek za bič, s katerim so pretepali zapornike,” dodaja Odetta.

Jane Weber

Knjige o Leadbellyju

Leadbellyjeva glasba marsikateremu poslušalcu še danes obuja spomine na prvo srečanje z ameriško folklorno zapuščino. Leadbellyjeve plošče so bile dosegljive v naši nekdanji licenčni ponudbi, Leadbellyja smo gledali po televiziji, skladbo Goodnight, Irene pa je bilo v več različicah slišati v radijskih programih. Naštete tri knjige pomagajo razumeti veličino tega sijajnega pevca in kitarista, hkrati pa opozarjajo na napake, ki jih - bolj ali manj - delamo vsi, ki pišemo o glasbi. Charles Wolfe, po čigar zapiskih smo povzeli ta članek, je trikratni dobitnik grammyja za pisanje o glasbi in avtor približno dvajsetih knjig o različnih vidikih ameriške glasbe. Je tudi soavtor dela The Life And Legend Of Leadbelly.

CHARLES WOLFE and KIP LORNELL

The Life And Legend Of Leadbelly

(HarperPerennial, 1992; 334 strani)

Wolfe in Kip Lornell sta najverjetneje napisala dokončno biografijo o enem izmed največjih songsterjev. O Leadbellyju je bilo napisanega veliko, vendar so številni ljubitelji zagrešili tudi kako neodpustljivo napako in narobe razlagali Leadbellyjevo umetnost, izvor skladb na ploščah in druga dejstva. Wolfe in Lornell sta skušala v nasprotju z njimi Leadbellyjevo glasbo in življenje iztrgati iz objema legend in mitov in jo predstaviti v čim bolj resnični luči. Po mnenju številnih poznavalcev jima je to uspelo. Pri delu sta uporabila številne intervjuje, stare članke in druge vire, knjigi pa je priložena tudi popolna Leadbellyjeva diskografija.

MOSES ASCH and ALAN LOMAX

The Leadbelly Songbook

(Oak Publications/Music Sales, 1962, pesmarica)

Leadbellyjeva pesmarica s podnaslovom The ballads, blues and folksongs of Huddie Ledbetter - sestavila sta jo Moses Asch in Alan Lomax - je imela tako pomembno vlogo v ameriški popularni glasbi, da je preprosto ne smemo odmisliti. Leadbelly je bil večkrat jezen na Johna in Alana Lomaxa. V intervjujih z drugimi navdušenci je povedal, da sta velikokrat napisala kaj, o čemer on sploh ni govoril. Zbirki Leadbellyjevih pesmi so priloženi kratki eseji Woodyja Guthrieja, Mosesa Ascha (posnel je nekatere najboljše Leadbellyjeve posnetke), Peta Seegerja in Alana Lomaxa. Ob teh velikokrat preveč poenostavljenih notah in zgodovinskih zapiskih so se učili številni glasbeniki z Bobom Dylanom na čelu.

JOHN A. LOMAX and ALAN LOMAX, HARRY LEWMAN

Lead Belly No Stranger To The Blues

(TRO, 1998, pesmarica)

Založba TRO se je na Leadbellyja spomnila z odlično knjigo No Stranger To The Blues. Harry Lewman je v njej natančno in strokovno opisal Leadbellyjev kitarski slog, veliko pa piše tudi o neverjetnem pevčevem glasu. Njegovo delo sicer sloni na raziskovanjih Johna in Alana Lomaxa, vendar prinaša tudi veliko novega in bolj premišljenega. Ta knjiga je kajpak v prvi vrsti namenjena obetavnim kitaristom, ki bi radi razkrili nekatere skrivnosti Leadbellyjevega neprekosljivega sloga igranja na 12-strunsko kitaro; zaradi poglobljenih razlag in komentarjev pa ima izjemno muzikološko vrednost in bo razveselila vsakega pravega ljubitelja bogate Leadbellyjeve glasbene zapuščine.