Raulin Rodriguez

Poglavar glasbe grenkobe

Raulin Rodriguez je osebno zadoščenje dosegel s tem, da je z obiski Evrope in tukajšnjih “latino festivalov” postal eden od najpopularnejših dominikanskih glasbenikov na stari celini, ampak na vrh ga je postavila tudi stroka. Antropologinja Deborah Pacini Hernandez ga je uvrstila kar na naslovnico odlične knjige o bachati in socialni zgodovini dominikanske ljudske glasbe.

Raulin Rodriguez se bistveno razlikuje od drugih dominikanskih bachaterov. Med prvimi je namreč ugotovil, da je ob odlični glasbi na moč pomembna tudi promocija. V tem je pravo nasprotje Antonyja Santosa, pri katerem je začel glasbeno kariero. Medtem ko je Santos v stalnem spopadu z mediji in organizatorji koncertov (zelo redko tudi nastopa), Raulin s krogom svetovalcev prefinjeno skrbi za javno podobo, vsak konec tedna nastopa po različnih klubih Dominikanske republike ali pa odhaja na turneje po ZDA in tudi v Evropo. Njegove bachate so poleg tega besedilno in glasbeno manj “grobe” od Santosovih, Raulin je pozoren na melodijo in profesionalno izvedbo. Zato ni čudno, da so mu managerji Luciana Pavarottija leta 1999 ob izidu plošče Corazon Corazon predstavili idejo, da bi snemal skupaj s slavnim tenoristom. V treh letih do tega še ni prišlo.

Raulin Rodriguez se je rodil 16. junija 1970 v vasi Santa Maria, v severnodominikanski provinci Montecristi, nedaleč od meje s Haitijem. Že s 14 leti je začel igrati spremljevalno kitaro v skupini Antonyja Santosa, vendar je le nekaj let za tem ustanovil svoj ansambel, sebi pa nadel umetniško ime El Cacique del Amargue, kar po naše pomeni “poglavar glasbe grenkobe”. Amargue je v Dominikanski republiki drugo ime za bachato. Leta 1992 se mu je kot spremljevalni glas pridružila sestra Casilda, druga sestra Giselda pa je poročena z Antonyjem Santosom. Santos in Rodriguez sta nekaj časa celo snemala pri isti založbi, vendar je Raulina kmalu za tem prevzela založba Ringo Records, ki za glasbenika skrbi še sedaj in pri kateri je pravkar izdal najnovejšo ploščo Derroche de Sexo (Ringo Records, 2002).

Raulin nima le zveste publike v Dominikanski republiki in ZDA, ampak tudi v Evropi, kjer je velik uspeh doživel leta 1999, ko je nastopil na tukajšnjem največjem “karibskem festivalu” Antilliaanse Feesten v belgijskem mestu Hoogstraten, poleg tega pa mu je istega leta pripadla tudi čast, da je bil prvi bachatero, ki so ga v Dominikanski republiki vključili v program tamkajšnjega osrednjega glasbenega festivala Presidente, ki vsako leto poteka v Santu Domingu. Pred tem nastopom so v medijih Dominikanske republike potekale velike polemike o tem, ali si bachata sploh zasluži predstavitev na tako elitni prireditvi, na kateri so doslej kraljevali le izvajalci merengueja, Raulin Rodriguez pa je moral nastopiti na zahtevo osrednjega sponzorja prireditve – pivovarne Presidente.

Deborah Pacini Hernandez je v primeru Raulina opazila ogromne spremembe na področju bachate. Ko je v sedemdesetih in osemdesetih letih začela preučevati bachato, so bili ti glasbeniki popolnoma neznani. Pred koncertom so običajno sedeli med publiko in nato prišli na oder brez najave, leta 1993 pa je ob nastopu Raulina Rodrigueza opazila, kako zanj že skrbi krog ljudi, ki mu pripravlja vse potrebno za njegov nastop. V enem od intervjujev po nastopu v Belgiji leta 1999 je Raulin o začetkih povedal tole: “Že pri desetih letih sem v rojstni vasi skupaj s prijatelji, ki so me spremljali na tolkalih, improviziral na akustični kitari. V tem času so bili popularni predvsem veliki orkestri merengueja, mene pa je bolj privlačil počasnejši bolero. Ko sem bil star 14 let, se je družina preselila v Santo Domingo; v tem času sem postal drugi kitarist skupine Antonyja Santosa. Leta 1993 sem ustanovil skupino in imel z njo velik hit Una mujer como tu, ki mu je leto kasneje sledil še Medicina de Amor. Bachata je v osnovi glasba revežev, ki je ni bilo mogoče slišati po radiu in televiziji. Vesel sem, da so se stvari zdaj spremenile. Veliko zaslug za to ima Juan Luis Guerra, pa tudi glasbeniki, kot so Victor Victor, Luis Diaz, Sonia Silvestre in drugi.” (Vir: www.salsaweb.com) Raulin Rodriguez poleg tega pravi, da se je bachata med ljudmi prijela zaradi “govorice telesa” in čustvenega petja. V daljni zgodovini so njene korenine verjetno v kubanskemu sonu, čeprav nekateri osnove vidijo tudi v mehiški rancheri in celo pri ameriškem bluesu.

Na Raulinovih ploščah je precej redko zaslediti skladbe v hitrejšem ritmu merengueja. Te skladbe uvršča v repertoar samo zaradi zahtev publike, sicer pa se bolj suverenega počuti v stilu bachate. O tem, da glasbeno ni močan le v studiu, ampak tudi na nastopih, se najlažje prepričamo z njegovim odličnim koncertnim albumom Raulin Rodiguez En Vivo (Ringo Records, 2001), kateremu je zdaj dodal CD Derroche de Sexo. Nanj je ob avtorskih skladbah uvrstil tudi izvedbe nekaterih drugih glasbenikov in venček hitov Miguela Matamorosa.

Plošča Derroche de Sexo je po izidu, tako kot drugi Raulinovi izdelki, osvojila publiko v Dominikanski republiki, glasbenik pa se je kmalu odpravil na obširno turnejo po ZDA. Ponudbe za nastope so že začele prihajati tudi iz Evrope, kjer je Raulin Rodriguez brez dvoma med najbolj znanimi dominikanskimi bachateri.

Marko Jenšterle

Izbrana diskografija:

Regresa Amor (Platano Records, 1992)

Soledad (Platano Records, 1997)

Corazon Corazon (Platano Records, 1998)

En Vivo (Ringo Records, 2001)

Derroche de Sexo (Ringo Records, 2002)