Letnik: 2002 | Številka: 10 | Avtor/ica: Alenka V.

Domače dvorišče

Ruins Matador

V karavani Klubskega maratona 2002 je letos vključena tudi skupina Ruins Matador. Od oktobra 2000, ko je imela skupina prvo vajo, sta minili dve leti. Prvi posnetki so nastali v enem od ljubljanskih zaklonišč, muziko pa skupaj že od vsega začetka delata Žiga in Pero.

(Ž) “Na začetku sva bila dva, potem so prihajali še drugi in midva sva jih metala ven.” Ker nimata basista, si pomagata s posnetim basom in še čim, v bendu pa bi si morda želela le še človeka, ki bi dejavno sodeloval pri nastajanju muzike. (Ž) “Problem je, da se basisti ves čas držijo svojega glasbila in hočejo igrati ves čas. Nama pa je v redu, da če glasbila v pesmi ni treba, ga pač ni. Človeku je zelo težko dopovedati, da naj ne igra pol pesmi, recimo.” (P) “Zato imamo pa minidisk ...”

O muziki, ki jo igrata, pravita, da je (Ž) “pester izbor tujih komadov. V glavnem delava same priredbe ... ali ... kako se že reče ... kar je videti, kot da delava midva, samo pomeni, da ne poslušate zadosti glasbe ali pa ne berete zadosti knjig. Premalo filmov gledate. No, v bistvu tudi midva ne bereva knjig. Jaz včasih poslušam radio.” (P) “Meni gre muzika pravzaprav na živce, tako da zelo redko kaj poslušam. Na živce mi gredo tudi vsi komadi, ki jih igrava ... Igram zato, ker mi je dolgčas ...” Glede na to, na kakšen način bend dela, to ni zelo verjetno ... (Ž) “No. Običajno jemljeva stvari zelo resno. Če že kaj delaš, potem to jemlješ resno - ali kako že gre filozofija?” (P) “Delava resno, kadar se ne zafrkavava ...”

Če greš na koncert Ruins Matador, skoraj zagotovo slišiš priredbe, tiste ta prave, in sicer Joy Division ali pa Birthday Party. (P) “To je muzika, ki nama je pač blizu.” (Ž) “Birthday Party so O. K. So še kar agresiven bend, samo premalo. Igrava jih zato, da jih narediva še bolj agresivne.” Muzika Ruins Matador ima korenine nedvomno zraščene s tradicijo novega vala, a znano dovolj samosvoje preoblikuje. Preveva jo melanholija, na trenutke močan občutek tesnobe ... (P) “Po mojem je to, kako kdo dojema našo glasbo, odvisno od posameznika, ki jo posluša.” (Ž) “Občutka ne poskušava umetno ustvarjati, delava tako, kot se počutiva takrat, ko delava.” Vpliva na to bunker, kjer igrata? (Ž) “Ne sploh ne. Najprej so besedila, ki niso napisana ravno v bunkerju, potem se pa glasba naredi okrog. Nekatere stvari, ki jih delava v zaklonišču, delava sproti: besedilo in glasba, a največkrat so najprej besedila. Če jih ni, gre stvar stran.

Na spletnih straneh www.ruinsmatador.com lahko najdemo posnetke in nekaj podatkov o bendu – klasične biografije ni. (P) “Ljudje, ki to berejo, ali pa vidijo fotografije, si na podlagi tega ustvarijo neke predstave. In če napišeš, da si duet ali pa roker, te dajo v predalček. Duet si predstavljajo čisto drugače, kot je lahko v resnici – predstavljajo si recimo bend, ki igra na otvoritvah ali pa na porokah.” Ovitke cedejev, na katerih so demo posnetki benda (do zdaj jih je nastalo pet), je naredil Žiga. (Ž) “To so slike, narejene po glasbi. Temu ni več kaj dodati. Fotografije benda ne dajeva zraven, nikoli tudi ne dajeva biografije, tako da v bistvu ostane samo glasba – no, in ta slika, ki je na naslovnici.” Tisti, ki jih zanima, lahko demo posnetke načeloma dobijo. (Ž) “Lahko pokličejo, pišejo, pa potem obstaja možnost, da jih bodo tudi dobili ... če bo najina cenzura dovolila. Odvisno, kako slab dan imava tisti dan ... Drugače je pa najbolje, da počakajo, da bova ta material posnela. Posnetki, ki jih imava, so pravzaprav v prvi vrsti za rabo benda. So osnutki, ki služijo temu, da kasneje iz njih narediva komade. Zvok, ki je tukaj posnet, še ni pravi, je samo shema. Zato pri nekaterih komadih ni živih bobnov ... narejeni so kot skica.” Koncerti Ruins Matador se zelo razlikujejo od tega, kar lahko slišimo na demo posnetkih – komadi so zaigrani hitreje, dinamika je drugačna. (P) “Med tem, ali glasbo poslušaš doma ali pa na koncertu s pivom v roki, je bistvena razlika. Slišiš jo drugače. Pa tudi to je, da je igrati in snemati stvari v prostoru za vaje ali kjerkoli drugje drugače, kot je igrati na odru. Od tod verjetno razlika med nastopom in posnetki.” Čeprav Ruins Matador praktično obstajata šele dve leti, imata za sabo številne nastope po tujini – igrala sta v Nemčiji (na daljši turneji skupaj s Kramfid), Grčiji, Avstriji. (P) “V Nemčijo sva šla slučajno.” (Ž) “V bistvu so naju povabili. Na nekem festivalu so naju videli, pa nama je neki tip rekel, naj mu pošljeva posnetek. In sva mu ga poslala.” (P) “Potem sva bila gor enkrat, pa mu je bilo všeč, in je potem organiziral še več koncertov.” Po Nemčiji (nekdanji Vzhodni Nemčiji) sta igrala po skvotih, razlika med koncerti pri nas in tam pa je, da so ... (Ž) “Bolje plačani. Dosti bolje so plačani. Pa ni kuponov, takoj ti prinesejo pijačo in neomejeno količino hrane ... Pri nas ti dajo kupone, potem jih pa menjaš za ... čaj.” (P) “Pri nas moraš pravzaprav zmeraj loviti denar, ki naj bi ga dobil, tam pa pridejo sami k tebi. Ves odnos je boljši. Avtomatsko dobiš prenočišče. No, verjetno je tako tudi tukaj, le da so razdalje manjše. Mislim, da skvoti denar deloma dobijo od raznih institucij, države, ker imajo večinoma status kulturnikov, klubov ... Drugače pa od vstopnine in pijače. Pri nas to drugje, razen na Metelkovi, ni tako običajno.

Žiga in Pero sta že prej igrala v drugih bendih. (P) “Ja, kar nekaj jih je bilo ... trije, štirje ...” (Ž) “Hočemo imena – kar povej: z Davidom Bowiejem, Morcheebo ...” (P) “S Kingstoni, pri Agropopu sem igral konge ... saj se najde ...” Žiga je s svojim bendom nastopal po metal festivalih. (Ž) “Bend, v katerem sem igral, ni bil ravno tipičen metal bend. Fajn je bilo ropotati. Takrat sem poslušal bende, kot so Skinny Puppy in Ministry, tak metal – niso bili Iron Maiden in Black Sabbath. Tega nisem poslušal. V bistvu to, kar sem počel takrat, niti ni toliko daleč od tega danes. Takrat sem pač igral basovsko kitaro. To je bilo to. Muziko sem le izvajal, nisem je delal, zato niti ne vem, kaj naj bi jaz imel z metalom. Po metal festivalih igrava pa še danes.” (P) “Ja, na pank in na metal festivalih. Jaz v bistvu raje igram po klubih.” (Ž) “Meni je pa vseeno. Festivali so mi O. K., ker je publika običajno precej raznolika in negativno razpoložena proti bendom. Ljudi je težje pridobiti na svojo stran, ker v glavnem poslušajo eno zvrst glasbe. In potem, če mislijo, da si pač ti ta zvrst - tako kot sva recimo midva 20 let star novi val -, potem pridejo še oboževalci Jima Morissona do nas, in se ujamemo. Takoj vzpostavimo stik, to je v redu.” (P) “Na festivalih je dosti ljudi, ki te niso prišli poslušat, in je potem še lepše, če prideš do nekoga od njih. Problem pa je, ker tisti, stari 30, 40 let, zelo redko hodijo na koncerte. Morebiti je ravno zato slovenski trg premajhen za naju ...

Alenka V.