Letnik: 2002 | Številka: 10 | Avtor/ica: Gregor Bauman

Solomon Burke

Kralj rocka in soula

V času, ko je soulovska glasba postala odurno sterilna in prilagojena trgu poznega kapitala, se je prebudil kralj. V globokih sanjah je zaslišal klice na pomoč in posnel ploščo Don't Give Up On Me. Že po nekaj mesecih je jasno, da je soul ponovno dobil obliko, s katero se lahko brez sramu identificira, in da je Solomon Burke posnel ploščo, ki je kot “comeback” ekvivalent Dylanovi Time Out Of Mind in Cashevi American Recordings.

Ko sem pred nekaj meseci pisal sestavek o Otisu Reddingu, s poudarjeno nostalgijo za zlatimi časi soulovske glasbe – tiste prave avtentične – v fantastičnih programih založb Stax in Atlantic, se niti zavedal nisem, da me 22. julija čaka najlepše presenečenje tega leta. Na ta dan je brez trušča, kot strela z jasnega ugledala luč sveta plošča Don't Give Up On Me tako imenovanega kralja rocka in soula Solomona Burka. Že mala plošča z naslovno pesmijo, ki je med novinarji krožila nekaj tednov pred tem, je dala jasno vedeti, da bomo kmalu držali v rokah album, ki bo brez vsakega dvoma uvrščen med najboljše projekte tega leta. Sedaj lahko ta vnaprejšnji determinizem samo potrdim. Don't Give Up On Me (Fat Possum Records/Nika) je čisti biser, esenca glasbe in njene povezanosti z najglobljimi občutki, je spomin na soul v najčistejši obliki in opomin vsem današnjim kvazi soulovskim kategorijam in šarlatanom, ki se razkazujejo po MTV in prejemajo različne nagrade. Solomon jim je vrnil tam, kjer so najmanj pričakovali – v duši. Soul moraš namreč razumeti, moraš ga živeti, moraš ga čutiti v vsakdanjih stvareh; šele takrat ga namreč lahko interpretiraš v vsej gracioznosti. Nikakor ga ne moreš ustvariti v studiu, s številnimi digitalnimi pripomočki, nasnemavanji in z video produkcijo, ki temelji na vizualnosti, erotizmu in materialnem razkazovanju. Proti vsemu temu se po dolgem času na prizorišče vrne Solomon Burke in praktično v prvem poskusu posname docela akustično ploščo s pesmimi, ki zvene, kot bi bile nepogrešljiv repertoar glasbenih avtomatov z začetka šestdesetih let, ploščo, na kateri vsaka pesem vsebuje več soula, kot ga pridelajo sterilni trendovski neosoulovski vokali v vsej karieri (če to blasfemijo sploh lahko označim kot soul), ploščo, ki se posluša kot pridiga z enajstimi zavezami, in ploščo, s katero je soul ponovno dobil nasilno odvzeto identiteto. Takoj ko legenda zapoje “I'm Soul Searching...”, je jasno, da je nekaj hudo narobe. In če se sprašujete, kaj se je zgodilo s soulovsko glasbo, najdete najlepši oris v besedilu, ki je priloženo plošči: “Soul ni umrl z Otisom Reddingom, niti takrat, ko je kariero sklenil Al Green ali je začel bledeti glas Jamesa Browna. Ves ta čas se je skrival v Los Angelesu, pod prebrisanim upraviteljstvom Solomona Burka. Burke – King of Rock and Soul – je velik človek s še večjim talentom, častivreden pevec, čigar popolnost je neprimerljiva s katerimkoli zagovornikom sloga, ki ga je sam razvil. Burke je v vsej več kot štiridesetletni karieri izdal serijo plošč, kjer pooseblja emfatični soul, ki izvira iz najbolj skritih delov človeške duše in čustev; predstavlja ga z odličnim občutkom in s spiritualno privlačnostjo.” Nedvomno je Solomon Burke s spektakularno vrnitvijo soul kmalu našel, saj je natančno vedel, kje iskati: v sebi. S tem mu je povrnil pravi obraz, ga revidiral v jedru in s čustvenim, prodornim glasom natančno znova opredelil. Že ob prvih taktih lahko po dolgih letih ponovno slišimo, zakaj soulu pravijo soul. Samo poslušajte naslovno pesem! Ali Waitsovo Diamond In Your Mind, Costellovo The Judgment - in kmalu vam bo vse jasno. Enostavno povedano, zato pri tej glasbi gre. Amen!

Med glasbo in religijo

Kar nekako v navadi je, da so bili pevci soula že od rosnih let obkroženi z glasbo, ki je imela tudi močno religiozno podstat. Ravno ta gospelovska linija, ki so jo prenesli v popularne zvoke tistega časa, je vsem tem izvajalcem pridodala poleg interpretativne spretnosti še odmevno širino. Tako je bil mladi Solomon Burke že kot otrok solist v lokalnem cerkvenem zboru, še ne najstnik pa je vodil lastno oddajo Solomon's Temple na radijski postaji. Kmalu je postal zvezda, Wonder Boy Preacher, kot so ga neskromno poimenovali, in njegova glasbena pot se je začela strmo vzpenjati. V drugi polovici petdesetih let je začel snemati pesmi (gospel, RandB) pri majhni, neodvisni založbi Apollo, ki je pomenila odskočno desko k osrednji soulovski založbi tistega časa – Atlantic Records. Kdor pa je enkrat snemal za Atlantic, je imel odprta vrata v vse najprestižnejše glasbene dvorane. V teh dvoranah je Solomon slovel ne le po enkratnem glasu, temveč tudi kot izvrsten showman - njegovi koncerti so bili enkraten spoj glasbenega perfekcionizma ter zabave. Vedno je skrbel, da so poslušalci dobili tisto, po kar so prišli, med samo turnejo pa je po koncertih kar iz svojega avta prodajal biblije. Njegov glas je bil živeče glasbilo, ki je ostalo v domeni gospela, a Solomon je uspešno združeval in povezoval številne glasovne prvine. Tako mu še danes priznavajo pionirsko vlogo: v soulovsko glasbo je zelo natančno vnesel vplive countryja, to sta kasneje zelo dobro izkoristila Percy Sledge in Joe Simon. Balade, interpretirane z veliko mero občutka, obdane s sofisticiranimi uptown aranžmaji, so med letoma 1961-1968 kraljevale na vrhu soulovskih lestvic. Pot na prestol je bila tlakovana z velikimi začetnicami, vendar zgolj v domeni soula. Paradoksalno se njegove pesmi niso uvrščale v zgornjo polovico takratnega popularnega strujanja (v nasprotju z Aretho Franklin, Otisom Reddingom in Wilsonom Pickettom). Pripomoglo ni niti dejstvo, da je - podobno kot Otis Redding - zelo vplival na vzhajajoče zvezde Rolling Stones, ki so v začetku kariere priredili dve njegovi uspešnici: Everybody Needs Somebody To Love in Cry To Me. Vendar Solomona to ni oviralo. Glasbo je še vedno delal s srcem, enako je skrbel tudi za podmladek (danes ima 21 otrok) in s pridigami za farane. Konec šestdesetih let je zapustil Atlantic Records in v naslednjih dveh desetletjih zamenjal več založb. Leta 1969 mu je uspel veliki hit s priredbo pesmi Proud Mary Johna Fogertyja, ki je izšel pri založbi Bell Records. V sedemdesetih letih se je dokaj izgubil, čeprav je posnel dva izredna albuma We're Almost Home (1971) in Sidewalks, Fences And Walls (1979). Podoben fenomen se mu je dogajal tudi v osemdesetih in devetdesetih letih. Albumi, ki jih je snemal, so naleteli na odličen odmev kritikov, a so bili prodajno dokaj neuspešni. Zanj so se ogrevale zgolj generacijske strukture, ki so rasle s soulovsko glasbo šestdesetih let, medtem ko nove generacije potrošnikov niso imele čuta za glasbo, ki je navdih iskala med koreninami soula z dokaj jasno gospelovsko linijo. Leta 1986 se je vrnil v objem countryjevskega soula s ploščo A Change Is Gonna Come, sedem let kasneje pa je soul povezal še z bluesovskimi standardi v projektu Soul Of The Blues. V tem času je bil na turneji skupaj z Wilsonom Pickettom, Benom E. Kingom, Donom Conwayom in Joejem Texom, s skupino legend, ki so se poimenovali Soul Clan. Njihov temeljni cilj je bil soulu vrniti mesto in identiteto, ki ju je nekoč že imel. V poplavi kvazi emtivijevskega trendovskega soula je bilo njihovo početje popolnoma logično. Seveda je danes (na žalost) trg močnejši od srca in najverjetneje je bila njihova vloga zgolj opozicijska. In vendar je ves ta mehanizem dobil največji udarec prav v zadnjem času. Solomon dodaja: “To je bila neverjetna izkušnja, saj sem po dolgem času posnel ploščo popolnoma v živo. Tega nisem storil že od petdesetih let dalje. Neverjetno je, kaj ti omogoča sodobna tehnologija, vendar je še bolj neverjetno, kaj se z njo izgubi. Zato smo se vrnili nazaj h koreninam, in to je bil velik užitek.”

Preporodna duša sredi betonske džungle Los Angelesa

Četudi je Solomon Burke po srcu veseljak, je v svojem početju skrajno resen. Taborni ogenj, ki je štiri dni gorel v studiu Sunset Sound Factory v Los Angelesu, je dal enega najboljših preporodnih albumov soula v zadnjih petindvajsetih letih. Preprosto, učinkovito in z veliko občutka za izvajano pesem. Pod producentskim očesom Joeja Henryja in ob pomoči cerkvenega organista, brata Rudyja Copelanda, je nastal pretežno akustičen biser, ki so ga dopolnili še Daniel Lanois in The Blind Boys Of Alabama. Vsaka pesem na plošči je živa entiteta, ki se spogleduje z najlepšimi časi soula, gospela in bluesa ter ima meditativen predznak, ki nas dobesedno odpelje štirideset let v preteklost. Solomonov glas je še vedno prodoren in narativen, hkrati nabit s čustvi in z dinamiko, ki mu omogočata slikovit prikaz surove bolečine, izgube in ljubezni, pravzaprav metafizičnega pojmovanja življenja. “Prav o tem poje soulovska glasba, o tem, kaj vanjo vložiš, kakšen odnos imaš do nje, kako jo začiniš; in vsi ti dodatki so pomembni, da lahko z njo delaš,” pravi Burke. Nedvomno to vedo predvsem številni glasbeniki, ki so prispevali pesmi za zadnji album: Tom Waits, Dan Penn, Bob Dylan, Brian Wilson, Elvis Costello, Nick Lowe in celo ena najbolj kontroverznih in “težkih” osebnosti popularne glasbe, Van Morrison, ki je dopustil “uporabo” dveh pesmi (Fast Train, Only A Dream) z zadnjega albuma Down The Road, ki je izšel le mesec pred Don't Give Up On Me. Že takoj v uvodni pesmi nam Solomon sporoča, naj ne obupamo nad njim, saj se je s hitrim vlakom odpravil na iskanje temeljnih elementov soula, ki so v zadnjem času živeli zgolj v sanjah. Čeprav je odkril tudi drugo plat medalje, je izrekel sodbo in z njo izobčil subjekte, vezane na hiperproduktivno industrijsko “štancanje” glasbe, ki izhaja iz popolnoma drugačnih vzgibov, kot hočejo sami prikazati. Pokesal se je svojega greha, ki ga je Peter Guralnick slikovito označil, da je kot kralj predolgo živel v izgnanstvu. Sedaj se je vrnil, in to neposredno nazaj na prestol, s tem pa ponovno ustoličil tisti pravi soul kot glasbo, ki je narejena in interpretirana iz srca. Plošča Don't Give Up On Me je zagotovo eden izmed vrhuncev letošnjega leta, vendar nikakor ne pričakujte, da boste Solomona Burka našli na podelitvi nagrad za soulovsko glasbo. Ne bo ga tam!

Gregor Bauman

Viri:

www.allmusicguide.com

spremno besedilo plošče Don't Give Up On Me

Izbrana diskografija:

Solomon Burke (Kenwood, 1962)

Rock'n'Soul (Atlantic Records, 1964)

The Rest of Solomon Burke (Atlantic Records, 1965)

King Solomon (Atlantic Records, 1968)

Proud Mary (Bell Records, 1969)

I Have A Dream (Dunhill, 1974)

Sidewalks, Fences and Walls (Infinity, 1979)

King of Rock'n'Soul (Black Top Records, 1981)

Soul Alive! (Rounder, 1985)

A Change is Gonna Come (Rounder, 1986)

Into My Life You Came (Savoy, 1990)

Live in the House of Blues (Black Top Records, 1994)

Don't Give Up on Me (Fat Possum Records/Nika, 2002)