The Vines

Novi palčki na ramenih velikanov

Če ste mislili, da so The Strokes in The White Stripes največ, kar premore današnja nostalgično razpoložena pop rock srenja, se motite. Prišli so The Vines.

In – presenečenje – The Vines niso ne Američani ne Britanci, pač pa: Avstralci. In če ste ob tem podatku najprej pomislili na kakšne Silver Chair, naj vam povemo, da The Vines niso niti približno tako dolgočasno najstniško poetični. Njihov poskočni, melodični rock'n'roll se bo že ob prvem poslušanju prvenca Highly Evolved (Capitol/Dallas, 2002) zažrl v vaša ušesa, ki bodo hotela še in še in še ...

V čem je skrivnost? The Vines, na čelu z gonilno silo Craigom Nichollsom, vam v pičlih 43 minutah postrežejo s pravo malo zgodovino punkrockovske evolucije, ki se razteza od psihedelije in garažnega punka iz šestdesetih let in popa iz sedemdesetih let, pa vse do grunge evforije z začetka devetdesetih let. Ni naključje, da se skupina imenuje po zasedbi The Vynes iz šestdesetih let, v kateri je igral Craigov oče; še manj nas kajpak čudi, da je Craig kot najstnik, ko je v McDonaldsu stregel big mace in krompirček, cele dneve poslušal Nirvano in zraven še celo paleto britanskih zasedb, kot so Suede, Supergrass in The Verve.

Vpliv brit pop scene je pravzaprav tako očiten, da bi jih zlahka imeli za novo britansko atrakcijo. To po svoje tudi so. Po pohvalnih besedah, s katerimi so jih zasuli v domačem Sydneyju, so bili The Vines podvrženi senzacionalističnim hvalospevom, kakršne premore samo britanski glasbeni tisk. The Vines so čez noč postali “najboljši bend po Nirvani”, “najboljši live bend na svetu” in kajpak izjemno pomemben bend, ki bo imel glavno besedo pri pisanju novih strani v glasbeni zgodovini. Angleški časnik NME je redno spremljal izide njihovih singlov, ki so bili vsi po vrsti uvrščeni v vplivno rubriko Single Of the Week. Če je bila prva samostojna plošča Factory “preprosto božanska”, je bila tretja mala plošča Get Free še boljša. Britanski kritiki so navdušeno spremljali tudi njihove koncerte. Nenazadnje je še James Dean Bradford (pevec Manic Street Preachers) po njihovem prvem britanskem koncertu v Brightonu dejal, da so “absolutely fucking amazing”. Skromna nekajdnevna turneja se je tako prelevila v pravi mali spektakel, televizijski nastopi po BBC (seveda tudi pri Jollsu Hollandu in v Top Of The Pops) pa so iz njih naredili prave medijske zvezde. The Vines so postali mali bogovi, ki bi jim britanski tisk v roke takoj potisnil britanske potne liste. In prav nič presenetljivega ni v dejstvu, da se je njihov prvenec že prvi teden po izidu zavihtel na tretje mesto britanske lestvice najbolj prodajanih albumov – takoj za domačimi vladarji Oasis in novim albumom veteranov Red Hot Chilli Peppers.

Kajpak jim ni podleglo samo britansko otočje. Eno izmed prvih neavstralskih ušes, ki je padlo na njihov šarm, je pripadlo producentu Robu Schnapfu. Glasbeni mojster z izostrenim čutom za kvaliteto, ki je sofisticirano producentsko roko med drugim ponudil že Becku in Foo Fighters, je v The Vines takoj zavohal potencial. “Imel sem zgoščenko, na kateri so bile štiri, morda pet pesmi. Poslušal sem jih znova in znova. Všeč mi je bilo, ker so bile melodične in drzne hkrati,” je kasneje zaupal časniku NME. Poletje 2001 so The Vines tako preživeli v Schnapfovih rokah, ki so gnetle in tudi nagnetle enega najbolj odmevnih prvencev zadnjih let.

Prvenec Highly Evolved je tako hudomušna in seksapilna mešanica kratkih glasbenih izživljanj, ob katerih spet začneš verjeti v svetlo in kvalitetno prihodnost rock'n'rolla. Ne glede na to, da jim najobčutljivejši sladokusci očitajo prozorno in slepo posnemanje glasbenih idolov, je ena od najmočnejših kvalitet The Vines prav v tem, da so v slogu tiste retorične figure o palčkih, ki sedijo na ramenih velikanov, uspeli več kot dvajsetletno zgodovino rocka dodobra poslušati, kreativno predelati in iz sebe izpljuniti veliko več kot prežvečeno in že stokrat slišano glasbeno brozgo. Čar Highly Evolved je pravzaprav v tem, da so klasični rock'n'roll podlagi vdihnili drzno, surovo, a kljub temu nadvse poslušljivo melodiko, ki ji danes, v 21. stoletju, rečemo pop. Nemara je že skrajni čas, da si v dobro novih zasedb, kakršna je tudi The Vines, izmislimo kakšen drug, malo manj omalovaževalen in izkoriščan termin, kot je pop.

Marta Pirnar