Letnik: 2002 | Številka: 10 | Avtor/ica: Marta Pirnar

The Music

Urbani retro na pohodu

Britanci so z njimi spet začeli verjeti, da po britpopu življenje še vedno obstaja. Za nekatere so retro, za druge so ultra moderni. V resnici so mešanica obojega. Nemara so prav zato všeč tako nostalgikom psihedeličnega rocka kot tudi privržencem tehno scene. Letošnji prvenec The Music (Virgin/Dallas) je album, kakršnega doslej na glasbeni tržnici še niste imeli priložnost kupiti.

Pa tudi kvartet, ki sicer prihaja iz Leedsa, se v odkritih in ambicioznih izjavah nič kaj ne trudi, da bi postal del splošno sprejemljivih načelnih debat o tem, zakaj delajo glasbo in kaj bi radi od življenja. Karizmatični frontman Robert Harvey je tako za NME povedal: “Koncept življenja je dolgočasen. V splošnem je življenje en drek. Vse se vrti okoli rutine. Le zakaj bi zjutraj vstajali ob določenem času, šli na določen kraj, delali toliko in toliko časa, šli domov, gledali televizijo, šli v posteljo - in potem vso stvar naslednji dan ponovili?

Saj res, zakaj? Se niste tudi sami spraševali popolnoma enako, ko ste bili najstniki? Pa niste glede tega po možnosti storili ničesar? No, Robert Harvey (pevec), Adam Nutter (kitara), Phil Jordan (bobni) in Stuart Coleman (bas kitara) so se že pri petnajstih odločili, da se njihovo življenje ne bo končalo na predvidljivih tirih vsakdanje rutine. Zato so njihov življenjski smisel postale skupne glasbene vaje, ki so si jih privoščili vsak dan po pouku. Skupaj z glasbenimi talenti so ostrili tudi prepričanja. Ker, kot pravijo, ni dovolj le delati glasbo. Zraven mora imeti človek tudi odnos do sveta, ki se izraža v glasbi in tudi v izjavah glasbenikov. Zato iz ust The Music nikoli ne boste slišali, da bi radi samo ustvarjali glasbo in potem v anonimnih kotih sramežljivo čakali, ali bodo z njo pritegnili še kakšno skromno dušo ali ne.

Njihove ambicije sežejo veliko dlje. S projektom The Music bi četverica rada ne le zabavala ljudi, pač pa, kot je za NME povedal Nutter, “bi radi spremenili sâmo percepcijo ljudi”. Nikakršno naključje torej, da so se odločili pisati kratka in jedrnata besedila, v katerih je zapisan brezkompromisni uporniški duh rosnih dvajsetletnikov. Tipičen primer tovrstne sporočilnosti je že prva samostojna plošča s prvenca. Take The Long Road And Walk It govori dobesedno o tem: človek si enostavno ne sme privoščiti, da bi hodil po liniji najmanjšega odpora, pač pa se mora zavoljo življenja samega odločiti za daljšo, napornejšo, a zato tudi bolj izpolnjujočo pot v življenju. Menite, da gre za brezvezno nakladanje? Iz ust Roberta Harveyja vse skupaj zveni popolnoma preprosto in – smiselno: “Ko sem bil star 13 let, sem dojel, da nočem biti del normalnega življenja. Obstaja nekaj, čemur mi rečemo Zid. Gre za krog, v katerem je življenje, zunaj njega pa je svoboda. Na srečo smo bili mi štirje sposobni pogledati prek tega Zidu. Večina ljudi nima te sreče. Radi bi šli prek njega, to je vse.

Če se vam zdijo takšne izjave nekoliko preveč naivne in zanesenjaške, tudi prav. The Music bi takšnim nejevernežem suvereno in samozavestno potisnili v roke svoj plošček, prekrižali roke na prsih in potrpežljivo čakali, da se naposlušate 55-minutnega moderniziranega psihedeličnega rock'n'roll speeda. Potem bi vam postalo jasno, kaj pomeni biti spontan in nepredvidljiv v današnjem vulgarno rutiniziranem glasbenem svetu. The Music so nekakšni urbani hipiji, modernizirani dinozavri, ki se v glasbenem delovanju naslanjajo na sedemdeseta leta, na čas, ko se še rodili niso. Primerjave z Led Zeppelin in The Stooges so tako popolnoma na mestu. Pesmi The Truth Is No Words, Turn Out The Light in Too High so brez dvoma spomenik karizmatičnemu psihedeličnemu rocku, s katerega so The Music razpihali prah, ga namazali z modernim tehnološkim loščilom in mu spet vdihnili hipnotično in seksapilno kitarsko dušo.

Po drugi strani se njihova glasba močno nagiba k populističnim hipnotičnim tehno ritmom. Medtem ko sta Take The Long Road And Walk It in The People posrečena mešanica populističnih prijemov in veteranske psihedelije, se na primer The Dance, Float in Getaway približujejo modernim zvočnim strukturam, ki bi jih v paketu s kakšnimi Prodigy mirne duše lahko spravili v mainstreamovske evropske plesne klube. Tako se med privrženci The Music znajde tista mladež, ki bi sicer podlegla trance tehno sceni, pa tudi dobremu staremu rocku zaprisežena mladina, ki se ji zdijo rock'n'roll dinozavri nekoliko preveč dolgočasni za vsakodnevno življenje. Z drugimi besedami: The Music so s pretanjenim smislom za združevanje starega in novega našli pravo nišo, ki pritegne množice in predrami apatičnega duha, vajenega rutine. S tem se ni izpolnila le želja četverice, pač pa tudi naša. Naj obojestransko zadovoljstvo traja in traja.

Marta Pirnar