Letnik: 2002 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jane Weber

Maartin Allcock

FAIRPORT CONVENTION: Songbook - 58 pieces from the first 30 years of Fairport Convention

Woodworm Music, 1998

O skupini Fairport Convention v naših občilih ni bilo ravno veliko slišati, in tudi njihov koncert na festivalu Okarina pred nekaj leti še danes odzvanja le v glavah nekaj zanesenjakov. To seveda ne pomeni, da ne gre za pomembno skupino, ki je tudi po treh desetletjih še sposobna ponuditi kaj vznemirljivega. No, na otoku ima skupina Fairport Convention kultni status, redno nastopa in izdaja nove albume. Knjiga lepo dopolnjuje prvo s podobnim naslovom; kot pove naslov, pa prinaša 58 notnih zapisov.

Maartin Allcock je tudi tokrat temeljito premešal obsežen repertoar te pionirske zasedbe in na papir spravil pester izbor od prve skladbe s prvenca do pesmi z albuma Who Knows Where The Time Goes iz leta 1997. Verjetno ni treba poudarjati, da gre za publikacijo, ki bo zadovoljila le najbolj radovedne potrošnike te glasbe, spričo zelo tradicionalno obarvanega repertoarja skupine pa utegne zanimati folkloriste, ki jih zanimajo ljudska glasba in različni zapisi le te. Allcockovi zapisi imajo zato veliko vrednost predvsem zaradi možnosti primerjav, ki jih ponujajo. Nikakor ne gre prezreti tudi močnega avtorskega potenciala, ki je bil v različnih obdobjih skupine različno navzoč. Tu so zbrane pesmi Richarda Thompsona, Sandy Denny, Dava Pegga, Simona Nicola, Rica Sandersa, A. L. Lloyda in drugih. Allcock je napisal tudi simpatično uvodno besedo, knjigo pa krasi bogata slikovna oprema. Največji užitek pri takšnih knjigah je, da lahko poslušalec iz neangleško govorečega sveta razbere korenine določene skladbe. Ljudske teme so iz mojega gledišča v tem primeru manj pomembne, saj so pač zaigrane in zapisane, kakor pač so. Pomembnejša so majhna odkritja, ko dojameš, kako je Richard Thompson očitno moral slišati neko (ljudsko) skladbo, in ga je tako navdušila in prevzela, da je napisal svojo temo, ki je z navdihom še povezana, a je nit včasih težko dojeti. In prav Richard Thompson je (bil) v tem pravi mojster, v nasprotju z nekaterimi drugimi »študenti takšne zgodovine« pa je še izrazit virtuoz, ki ga je resnično užitek poslušati, saj glasbeno snov obvlada do potankosti, za nameček pa je še skrajno občuten pisec in izvajalec, ki pa nikakor z občutki in patino ne prikriva glasbenega neznanja in neposluha, kar velikokrat počnejo številni drugi, ki jim skozi stoletja prečiščena ljudska tvarina pomeni oporo in daje pogum, da (sicer prepričljivo) »fušajo«.

Ob pomoči takšnih knjig torej človek lahko prodre v jedro neke glasbe, in verjetno je malo skupin, ki bi ponujale zvočni pogled na tako široko glasbeno obzorje, kot prav skupina Fairport Convention, ki je na angleškem prizorišču brez dvoma odigrala podobno vlogo kot skupina The Byrds na ameriškem. Zanimivo je, da sta obe skupini podobno segali po glasbeni dediščini in da kljub očitni fascinaciji z zgodovino nista ostali na mestu ter sta tudi ustvarjali v pravem pomenu besede (www.fairportconvention.co.uk).

Jane Weber