Letnik: 2002 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jure Potokar

RABIH ABOU-KHALIL

Il Sospiro

Enja/Intek, 2002

Razkošna in atraktivna oprema plošče Il sospiro Rabiha Abou-Khalila (sicer pa so podobne zanj značilne že od vsega začetka) je pravzaprav v popolnem nasprotju z glasbo, ki jo vsebuje. Če je Abou-Khalil za prejšnjo ploščo uporabil cel orkester in ustvaril glasbo, ki je bila tako razkošna in bučna, da se je nekje vmes skoraj scela izgubilo njegovo prefinjeno igranje na ud, potem se tokrat kaj takega pač ni moglo zgoditi. Virtuoz je namreč posnel povsem solistično glasbo, v kateri pride do izraza vsak zvočni odtenek njegovega glasbila in izvrstne tehnike. V novi Abou-Khalilovi glasbi se zrcali tudi bogastvo arabske glasbene tradicije, v kateri ima ud podobno vlogo kot klavir in kitara v zahodni.

Zakaj se je libanonski virtuoz, ki je doslej objavil več kot deset plošč, šele zdaj odločil posneti povsem solističen izdelek, je sicer težko reči. Prav gotovo pa je ustvaril ploščo, s katero se vrača h koreninam še bolj neposredno kot na vseh prejšnjih ploščah. Najbrž bo sicer na račun asketske glasbe, ki se ne meni toliko za zunanje učinke in privlačne melodije kot za notranjo logiko improvizacijske tradicije, izgubil nekaj zvestih poslušalcev, toda plošča kljub temu deluje kot čvrsta in zaokrožena celota, katere lepota (in virtuoznost) postaja očitna šele po večkratnem poslušanju.

Še več, čeprav me doslej kljub očitno 'čistim' namenom in zanimivim zvočnim kombinacijam, katerih namen je bila glasbena sinteza vzhoda in zahoda, niti ena Abou-Khalilova plošča ni v celoti prepričala, me je tokrat popolnoma navdušil. Zaradi zvočne enostavnosti in neposrednosti se mi zdi Il sospiro najboljše, kar je Abou-Khalil doslej ustvaril.

Jure Potokar