AKUFEN

My Way

Force Inc., 2002

MURCOF

Martes

Leaf, 2002

V godbenem Babilonu, ki ga tvori produkcija elektronske glasbe, so lahko poimenovanja glasbenih zvrsti precej ploden proces, ki že uveljavljene pojme, kot so recimo house, tehno in drum'n'bass, uporabi kot reference za vse mutacije in spogledovanja z drugimi glasbenimi žanri. Takšnih kombinacij pač ni malo, za nameček pa postajajo vse kompleksnejše in vedno bolj ortodoksne. Križajo se najbolj znane, popularne zvrsti in tisti tokovi, ki bi jih lahko v zlati sredini glasbene industrije zlahka imeli za ultraobskurne. Dobimo godbene hibride, ki živijo na nasprotjih med mainstreamom in eksperimentalci in križajo zapletene produkcijske koncepte z zvoki, ki jih lahko vsak dan slišite na popularnih radijskih postajah in televizijah. Po svoje so elektroniki začeli sklepati davno pričakovane kompromise, velik del strpnosti pa odpade tudi na poslušalce: nenazadnje se morajo zadrti alternativci sprijazniti z dejstvom, da poslušajo popularni produkt. Le narejen je drugače.

V glavnem, eden od tovrstnih žanrov je tudi tako imenovani mikrohouse, produkt elektronskih eksperimentalcev, ki počasi začenja kazati močno kontinuiteto. Čeprav jih nikakor ne moremo spraviti v en sam glasbeni žanr, so si ljudje, kot so Thomas Brinkmann, Jan Jelinek, Beige, Matthew Herbert, Vladislav Delay in drugi, le po svoje podobni. Če jih ravno ne povezuje odnos do glasbenega izročila in zvokov, ki jih najdejo v neposredni bližini, jih združuje odločenost, da v popularne vzorce vpletejo samosvoje koncepte, od majhnih prasketanj (click in cut), producentskih manifestov, ki narekujejo le semplanje zvokov iz okolja, pa do vključevanja avantgardnih arhitekturnih principov v glasbo. Mikrohouse je torej koncept, ki ima trdne ideološke temelje in množico različnih vsebin; vanj sodita tudi Kanadčan Marc Leclair ali Akufen in Mehikanec Fernardo Corona ali Murcof. Njuna prva stična točka je splošni vpliv modernih skladateljev tipa Górecki, Pärt, Reich in Glass, ki so očitno definirali tudi glasbeni »način« njunih zadnjih albumov. Akufen tega ne pokaže s samimi zvoki, toda Murcof se ukvarja konkretno z interpretiranjem klasične glasbe. Že njegovi didžejski miksi napeljujejo na vsebino albuma Martes: potuje od moderne klasike, minimalizma, skandinavskih skladateljev do elektronske glasbe, tudi tiste, ki je izrazito ritmična. Istočasno prihajajo asociacije na izvajanja Kronos Quarteta, Hilliard Ensembla, Vladislava Delaya in še kakšnega tehno house mojstra, še posebej, če prihaja s kölnske založbe Kompakt. Murcof je vse te elemente sestavil neverjetno inteligentno, tako da osebno niti ne vidim več potrebe po razločevanju klasike in elektronike, saj ju poslušamo v eni sapi in s čistim navdušenjem. Rekli boste, da takšna kombinacija ni nič novega, a vendar se ti dve glasbeni tradiciji še nikoli nista prepletali s takšnim občutkom. Mnogo elektronikov je semplalo klasična dela in se napajalo pri velikih skladateljih: Biosphere (Debusy), Laibach (Wagner), Pulsinger in Tunakan (Čajkovski) ... Toda Murcof pomeni še korak naprej, pa naj bo narejen v tehnologiji, produkciji ali vsebini.

Vse to lahko pripišemo tudi Akufenu, ki je z albumom My Way nekako izpopolnil nerodno in suho produkcijo prejšnjih izdelkov in naredil album, ki popolnoma temelji na principu mikrosemplinga. Poimenovanje je priskrbel sam, zanj pa se je odločil zaradi vseh zapletov in težav, ki jih v glasbeni industriji povzroča uporaba »izposojenih« zvokov. Akufenovo glavno zvočno gradivo so radijske frekvence, katerih mikroskopske delčke združi v celoto. My Way je načeloma čisti house album, le da se v ustaljenih ritmih dogaja malo morje zapletenih manevrov, ki jih je Akufen bojda sestavljal dva meseca v popolni samoti, obkrožen samo z najnujnejšimi glasbenimi stroji, nekje v kanadskih gozdovih. Najprej pride na misel cut'n'paste eklekticizem zgodnjih hiphoperjev, toda Akufen semple povezuje še z večjo hitrostjo in brez očitnega reda. Kot bi zelo hitro preklapljali radijske kanale, iz sosedne diskoteke pa bi se slišal house set Marshalla Jeffersona. V procesu dekonstrukcije se razstavljajo klasična glasba, radijske frekvence, house in tehno ritmi, zato, da bodo ponovno sestavljeni skupaj s popolnoma drugačnimi ideološkimi predpostavkami kot prej.

Murcof in Akufen torej vsak po svoje ponujata nove izhode iz navidezno brezizhodne situacije v elektronski glasbi, ki se preveč pogosto dogaja le v enem žanru in je nesposobna preseči njegove okvire. Martes in My Way sta albuma, ki – upam - meje prestopata: vsekakor ju kot fenomenalna izdelka priporočam v poslušanje.

Jure Matičič