BALAGO

Erm

Foehn Records

Če pomislim na postrockovsko drugačnost, se mi še posebej eksotično zazdi vroče, soparno in hedonistično špansko okolje, saj do danes siesta vsaj mojim ušesom ni ponudila kaj več od zabavljačev, punkrockerjev in etno mineštre. O elektronski in drugačni rockovski ponudbi pa ne duha ne sluha. Distribucija po vsej Evropi sploh ne obstaja, bendi so še vedno povsem zamaskirani v estetiko naredi sam in podzemno raziskovanje. Za vsaj majcen vpogled se moram še posebej zahvaliti mladi, komajda leto delujoči založbi Foehn Records iz Barcelone, ki po vsej državi išče skrite in napredne talente, ki še zdaleč niso tipični za to okolje, in stavi vse na elektronsko organsko mineštro, katere glavna naloga je, da izžareva najrazličnejši spekter čustev. Pa naj bo to postrockovski posebnež iz Cadiza, ki se skriva za imenom Ursula, inditronični »one-woman band« Apeiron, kantavtor Ton Low, ki hodi po sledeh Willa Oldhama, ali pač trio po imenu Balago.

In prav slednji so tisti bend, ki jih španski tisk že razglaša za najpomembnejši nacionalni postrockovski zaklad. Izstopajo namreč ne samo iz ponudbe založbe Foehn, ampak tudi na barcelonski sceni; ta bojda v tem delu sveta premore največ bendov, ki vse vplive črpajo predvsem iz Mogwai ter premalo prostora namenijo elektronski manipulaciji. Balago z omenjenimi škotskimi junaki sicer ne bodo nikoli našli skupnega jezika, saj elektronskemu ambientalnemu taljenju namenjajo vse več poudarka, zato pa se skozi njihov prvenec Erm nenehno pretakajo melodije in harmonije, ki v spomin prikličejo predvsem Flying Saucer Attack, Arap Strap, montrealske upornike, zbrane pri založbi Constellation, in še posebej preljube melanholike Labradford. In prav slednjim se morajo Balago v največji meri zahvaliti za reciklirane zvočne zamisli, saj nenazadnje minimalističen instrumentarij gradijo le z dvema kitarama, samplerjem in klaviaturami. Trio je namreč na sceni že dobra štiri leta, izkušenj za samosvojo zvočno zgodbo, ki nepretenciozno in spoštljivo razgrajuje korenine, pa jim bržkone ne primanjkuje, saj so v skorajda identični postavi v najstniških letih v drugi polovici devetdesetih let že sodelovali v nekem bendu, ki pa je ustvarjal predvsem zelo morbidno godbo na sledi Joy Division. Kot bi rekel kitarist Jordi v polomljeni angleščini s španskim naglasom - Joy Division za vedno. Se povsem strinjam, a z Balago imajo opraviti prav malo, saj je tempo zmanjšan za obsežno število obratov, basov ni od nikoder, najbrž pa ju družijo le še podobni subtilni in introvertirani občutki potujevanja. A konec koncev je tudi sama glasba tako vizualna in atmosferična dobrina, da preprosto zahteva od posameznika, da si zgodbe spiše sam. Nadvse čustvene zgodbe seveda, saj tudi večina komadov nosi imena ljubih žensk ali pač oddaljenih, oboževanih krajev.

Danijel Mežan