Letnik: 2002 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jure Matičič

BEIGE

Ein Königreich für eine Handgranate

Nonplace, 2002

Kraljestvo za ročno granato se glasi v slovenščini naslov zadnjega albuma nemškega, natančneje kölnskega producenta Oliverja Brauna, ki ga večina »indietronics frikov« pozna pod imenom Beige. Njegov prejšnji album I Don't Either je izšel pri angleški založbi Leaf in je bil bolj tehnološke narave, saj sodi ravno med Braunovo prejšnjo tehno produkcijo za Heckmannovo založbo Trope in njegove poznejše eksperimente z analognimi zvoki in predimenzionalno lomljenimi ritmi. I Don't Either je bil torej tista prava, pravoverna elektronika, IDM, ki pa je bila kljub vsemu narejena dokaj perverzno, vsaj kar se tiče nenavadnih zvočnih manevrov, ki se uspešno nadaljujejo tudi v sedanjosti. Spet imamo dva različna obraza: po eni strani neizprosno eksperimentiranje, po drugi strani pa sposobnost prav ta eksperiment zapakirati v komercialno povsem sprejemljiv paket. Nenazadnje je Beige s singlom The Rhythm, The Message uspel narediti pravi plesni hit, ki so ga vrtela precej velika didžejska imena: med njimi se je bojda znašel celo Richie Hawtin. Braunove zvočne absurdnosti, križane s tehnično odlično podkovano produkcijo, pa so popolnoma prevladale na njegovem zadnjem albumu, ki ga je izdal pri Friedmanovi založbi Nonplace. Zvočni hiperproduktivec, subverzivni sonični terorist in človek z odličnim nosom za iskanje godbeno nenavadnega, Burnt Friedman, je bil tudi do neke mere odgovoren za radikalne poteze na albumu, ki se je navzel ideologije in predvsem estetike založbe Nonplace. To lahko slišimo že ob prvih ritmih albuma, za medel predokus pa predlagam obisk internetne strani (www.nonplace.de), kjer najdete tudi nekaj raztresenih podatkov o Oliverju Braunu. Ta se tokrat ne igra s kvazi tehnološkimi ritmi, ampak vpreže svoje spretnosti v povezovanje zmede ritmov, ki so se - obogateni s številnimi retrogardnimi prebliski - zvrstili v spominskih kapacitetah njegovega samplerja. Zadeva zagotovo spominja na nekakšen »kinky« hip hop ali RandB, nekateri glasbeni kritiki pa ga celo primerjajo s popularnim producentom Timbalandom (prav tistim, ki ga vsak dan poslušamo po MTV). Med Ein Königreich für eine Handgranate in Braunovim prejšnjim albumom je minilo več kot leto, ki ga je preživel ob umirjenem oblikovanju internetnih strani in očitnem prestrukturiranju zvočnih strategij. Album temelji predvsem na prekinitvah, ki vedno znova zmotijo ustaljen potek kakršnihkoli ritmov, tako da na koncu dobimo skoraj paranoično zvrst glasbe, ki smo jo v prav tako zlomljeni obliki že slišali na plošči Replicant Rumba Rockers, če ostanemo v domeni založbe Nonplace. Zvoki, ritmi in melodije se praviloma ne nadaljujejo v predvidenih smereh. Prekinja jih raztresena množica efektov, ki imajo na komade takšen učinek, kot če bi vašega psa med počitkom neprestano drezali in zbujali. Jasno, da znori in postane besen. Beige uporablja popolnoma funkcionalne in mimogrede tudi zelo kičaste odseke hip hopa, funka, disca ter jazza in jih spremeni v nerazpoznavno zmedo zvokov, ki je lahko psihedelična, zahteva pa tudi skrbno poslušanje, da bi lahko razumeli, kaj se s temi majhnimi delčki sploh dogaja. A Beige je večinoma prehiter, zato nas njegove zvočne igre pač prehitijo in povozijo. Toda občutek je idealen in celo plesati bi se dalo na Braunov novi album - če ste le dovolj gibčni in študirani v modernih plesih.

Jure Matičič