JOSHUA BELL and EDGAR MEYER

Short Trip Home

Sony Classical/Dots, 2002

Violinist Joshua Bell in basist Edgar Meyer sta glasbena virtuoza, zato jima je bilo snemanje tega albuma prava pustolovščina, velik izziv in predvsem lepa priložnost, ki sta jo znala izkoristiti. Založba Sony Classical je sicer znana po izdajah, ki jih uvrščamo v strogo klasiko, je pa v njenem katalogu tudi nekaj plošč z dokaj nenavadnim konceptom in z drzno vizijo, ki ruši meje med glasbenimi zvrstmi in klasiko povezuje z jazzom, popularno glasbo in celo countryjem. Med najzanimivejše sodijo plošče vrhunskih izvajalcev bluegrassa, ki so po dolgih letih nastopanj na festivalih te glasbe začeli igrati klasiko. Ti pravzaprav ljudski godci so pogumno stopili na odre velikih koncertnih dvoran, kjer po navadi poslušamo priznane zvezde klasike. Še več. Sodeč po odzivih naprednega ameriškega občinstva in kritike so z nespornim glasbenim znanjem poželi gromek aplavz.

Plošča Short Trip Home je nekaj najboljšega, kar sem slišal v zadnjem času, in moram priznati, da me je popolnoma prevzela. Za kaj gre? Izvajalci bluegrassa, te ob prvem poslušanju preproste hribovske glasbe, v resnici pa zelo virtuozne zvrsti, ki ne dopušča napak, so praviloma zelo dobri glasbeniki, velikokrat celo pravi virtuozi. Poglejte samo kariero Marka O'Connorja, in vedeli boste, o čem govorim. Tudi Edgar Meyer prihaja iz sveta bluegrassa, čeprav ga tudi ljubitelji klasike dobro poznajo po podobnih sodelovanjih. Meyer je bil na številnih snemanjih, velikokrat je bil v studiu z Jerryjem Douglasom, odigral je nešteto koncertov, in bilo je le vprašanje časa, kdaj bo začel snemati tudi klasiko, in to za nameček celo svoje skladbe. Bluegrass je dokaj omejena glasba, ki ne dopušča nikakršnih odklonov, omejuje avtorske potenciale, zato glasbenika po nekaj letih začne ovirati v razvoju. Meyerjev prijatelj Joshua Bell prihaja iz popolnoma drugačnega glasbenega okolja in je med najboljšimi mlajšimi violinisti klasike, ki pa ga akustična bluegrassovska glasba očitno zelo privlači; to je po svoje razumljivo, saj ima violina v njej pomembno vlogo. Zdi se, da je obema umetnikoma godilo, da sta se vsak po svoje rešila glasbenih okovov in poskusila nekaj novega. Bell in Meyer sta na snemanje povabila še dva znana instrumentalista - mandolinista Sama Busha in kitarista Mika Marshalla. Skoraj vse skladbe so avtorsko delo Edgarja Meyerja in so kljub razmeroma preprosti glasbeni zgradbi s koreninami v starih ljudskih skladbah dovolj zahtevne in odločno povezane tudi z najboljšimi klasičnimi deli za violino. Fantje so se očitno morali kar potruditi, da so tako hitro osvojili nove sloge igranja, Sam Bush pa ne pozna niti not, zato je Meyerjeve skladbe odigral po lastnem glasbenem spominu in po posluhu.

Tudi po zvočni plati odlični plošči s povsem akustično glasbo je priložena poučna spremna beseda Grega Sandowa, ki vam bo olajšala razumevanje te po svoje nenavadne glasbe. Vendar, gre še enkrat poudariti, da je ta glasba nenavadna ali bolje rečeno nerazumljiva samo slabo poučenim. Klasični in preprosti ljudski glasbeniki se že od nekdaj velikokrat srečujejo in včasih celo zaigrajo skupaj, pa naj gre za ulice mest na ameriškem jugu, za živahne dunajske trge ali za kavarne v Budimpešti. Na takšnih srečanjih se seveda lahko eden od drugega veliko naučijo. Ta plošča dokazuje, da glasba resnično ne pozna meja. Upam, da bo tudi vam ponudila veliko glasbenih užitkov (sonyclassical.com).

Jane Weber