COLDPLAY

A Rush Of Blood To The Head

Parlophone/Dallas, 2002

Potem ko je večina glasbenih privržencev prebrala vse izpovedi o ljubezenskih težavah, ki tarejo večnega romantika Chrisa Martina, in se naposlušala danes že kar zimzelenih poetičnih pesmic s prvenca Parachutes, je večina (z menoj vred) mislila, da je dodobra pripravljena na nov udarec britanskih Coldplay. Pa smo vsi skupaj presenečeno prišli do spoznanja, da smo se vendarle zmotili. A Rush Of Blood To The Head po prvih nekajkratnih poslušanjih zveni drugače, trše in niti pol toliko romantično kot Parachutes. Z drugimi besedami: Coldplay so v zvočnem smislu uspeli narediti popolnoma novo mešanico, ki sicer še vedno diši po tipičnem Coldplay melosu, a se po drugi strani v smislu večne (nevšečne) primerjave med mainstreamom in alternativo veliko bolj nagiba k slednji. Trši kitarsk zvok in glasnejša zvočna kulisa, ki so ju fantje menda dodali potem, ko se jim je prva različica albuma zdela preveč »mlahava«, ustvarjata novo razpoloženje, ki ga na Parachutes ni bilo zaslediti. Nič čudnega, da jih po novem hvalijo tudi tisti, ki jim je šel njihov prvenec zaradi melanholične patetike pošteno na živce. Po drugi strani pa se bodo gotovo nekoliko zamerili tistim večinskim poslušalcem, ki se jim je zdel njihov prvenec zelo velik (v vsakem primeru kvaliteten) približek standardnim nalezljivim mainstreamovskim radijskim repertoarjem. Pri tem se poraja vprašanje, kakšno vlogo je pri ustvarjanju novega albuma imela preračunljivost. So nemara Coldplay namerno navili kitarske linije, da bi se s tem otresli stigme popularnosti, ali vse skupaj prihaja iz spontanih umetniških vzgibov, ki - kot nakazuje naslov albuma - poženejo kri v glavo?

Sodeč po tem, kako dolgo so fantje polirali album, bi lahko celo rekli, da so želeli pridobiti predvsem tiste, ki so jim očitali patetično omlednost in pretirano romantiziranje. Po drugi strani pa bo vsakemu pozornemu poslušalcu kmalu postalo jasno, da v besedilih Coldplay ostajajo na popolnoma istem nivoju nepoboljšljivih romantikov, pri istem samoizpovednem modelu, ki se kot klop drži svojevrstnega notranjega individualizma in občutkov lastne nesposobnosti, sanjarjenja, trpljenja in obžalovanja. Besedila njihovih pesmi so čista poezija, ki bi jo fantje zlahka izdali v kakšni knjižni obliki. »Draga, si kamen, na katerem stojim /.../ bila si otok, ki sem ga zaobšel« (Warning Signs), »Draga, morje si, na katerem lebdim« (Green Eyes); to je le nekaj sočnih metafor, s katerimi Chris Martin obelodanja lepoto ljubezni do ženske in pri tem iskreno izžareva tisto avreolo blaženosti, ki jo dandanes premore zelo malo predstavnikov močnejšega spola. No ja, ob poslušanju Coldplay in Chrisove izjemne vokalne interpretacije se človek upravičeno vpraša, zakaj se moškemu spolu sploh reče močnejši spol. Ko pa (ženske) dobro vemo, da ni tako. Odličen album, ki ga toplo priporočam.

Marta Pirnar