Letnik: 2002 | Številka: 10 | Avtor/ica: LukaZ

SYLVIE COURVOSIER, SUSIE IBARRA, JOELLE LEANDRE

Passaggio

Intakt, 2002

Pred nami je zopet plošča, ki pomeni sam vrhunec ženske senzibilnosti v primežu spontanega ustvarjanja svobodno improviziranih godb. Passaggio v sebi skriva prehode v estetiki muziciranja, sežetek posameznih ustvarjalnih sijev treh vrhunskih glasbenic, ki so muzo našle v sodobni klasiki dvajsetega stoletja, v svobodnjaških načelih jazzovske avantgarde in svobodni improvizaciji. To niti ni tako lahko, če pogledamo historično pozicijo žensk v teh umetniških okoljih. Še posebej, če gledamo skozi prizmo njihovega primarnega zvočnega izraza, torej glasbila. Medtem ko je vloga žensk kot interpretk v klasični evropski godbeni tradiciji ter jazzu nesporna, se stvar povsem spremeni, ko beseda nanese na avtorstvo. Avtokratska in egocentrična pravila moškega napihovanja so tako znana. Izjeme seveda potrjujejo pravila. V robustnem in trdem svetu jazza so se tako lahko uveljavile le vrhunske umetnice, katerih najhvaležnejša vloga je bila vloga glasu, vloga pevke. Zato sta kontrabasistka francoskega rodu Joelle Leandre in ameriška tolkalka Susie Ibarra toliko odmevnejši in pomembnejši. Švicarka Sylvie Courvosier kot pianistka po vlogi v klasiki in jazzu sicer ne izstopa v historičnem pomenu, a toliko bolj izstopa kot avtorica in samosvoja skladateljica. Če malce parafraziram Zornovo serijo pri založbi Tzadik, namenjeno samo ženskim ustvarjalkam, imenovano Oracles, so prav vse tri protagonistke preroške. Kot je glasba na letošnji plošči Passaggio.

Za Joelle Leandre je bil prehod v improvizirane vode logičen podaljšek ustvarjalne senzibilitete, ki se je sprva napajala v klasični avantgardi. Kot vrhunska kontrabasistka je bila deležna pozornosti Johna Cagea in Scelsija. Oba sta pisala dela za kontrabas prav zaradi nje. Sylvia Courvosier je ustvarjalni vrhunec dosegla s preselitvijo v New York, kjer je počasi iz primeža klasike vstopila v jazz in improvizacijo, kamor je prenesla vse bolj razširjene tehnike in obvladovanje kompozicijskih metod. Ibarra je sprva poslušala Butthole Surfers, »v gnilem jabolku« videla Saturnčana Suna Raja in se zapisala tolkalom in jazzu ob mentorstvu znanega tolkalskega prosvetitelja Milforda Gravesa. S seboj je prinesla tudi kulturno dediščino balineške tolkalske tradicije gamelanov. Postala je iskana tolkalka v jazzu in v improvizaciji, v zadnjih letih pa se izkazuje tudi kot odlična skladateljica. Vse tri imajo samosvoj odnos do zvočnosti, ki na plošči Passaggio meji na izvrstno študijo zvočnih širjav, v skupnem toku kolektivne igre, ki ne pozna podrejanja. Courvosier navdušuje s smislom za organizacijo zvoka, z ne pretiranim igranjem, pač pa s premišljenimi zvočnimi manevri, ki puščajo prostor in pustijo tonom, da zvenijo v vsej veličini. Spretno manevrira v dinamiki igranja, hkrati pa zvedavo raziskuje zvočni potencial klavirja s posegi v notranjost resonančnega telesa, kjer paberkuje v strunskem drobovju in preparira, modulira primarni zvočni značaj. Leandrova je neizmeren vir prilagodljivosti, ki v akustičen izraz strunskega glasbila vnaša široke dimenzije, obvlada ritmičen utrip in svobodnjaške izlete, ne da bi pri tem padla v klišejske obrazce. Odlično ujemanje z Ibarro na tolkalih tako kaže drugi posnetek s koncerta na švicarskem festivalu sodobnih godb Taklos, kjer se izogneta ritmiziranju ter se povsem podrejata zvočnemu toku in barvitosti. Ibarra je najbrž ena najbolj vsestranskih tolkalk v svetu, sposobna ognjevite poliritmije, močnega, natančnega udarca in zveneče, nežne, rahlo zvedave igre činel in zvončkov. Fact One, uvertura v sklepni del Passaggio, posnet v studiu, je miniatura perkusivnega značaja, duet tolkal in klavirja, skladba Mini One pa uvaja v prvi del plošče, v kratke improvizirane miniature vseh treh glasbenic. Kvaliteta tria se izraža ravno v tem, da znajo glasbenice v kratkem časovnem izrazu iztisniti v spontanem trenutku vso subtilnost svojega značaja, ki ga prelijejo v čudovit skupen jezik.

Pred časom smo se na tem prostoru lotevali plošče tria Mephisto (Black Narcissus; Tzadik), kjer je v triu namesto Joelle Leandre Ikue Mori z digitalno tolkalsko govorico. Čeprav Mephisto navdihuje značaj elektroakustičnih godb, pa lahko na obeh ploščah zaznamo omenjeno senzibilnost. Če malce ugibamo in si zopet sposodimo um Johna Zorna in njegovih orakljev, tvegamo tole misel: Zorn morda z naslovom Oracles cilja na zmožnosti ženske intuicije, ki se izraža v improvizaciji ... (www.intakt.rec)

LukaZ