BEPPE GAMBETTA

Blu di Genova

Felmay, 2002

Beppe Gambetta ima pravzaprav samo to smolo, da je Italijan, ki igra ameriško obarvano glasbo. No, v njegovi popotni malhi je sicer najti tudi skladbe z drugih koncev glasbenega sveta, zato nanj ne smemo gledati kot na dosledno bluegrassovskega kitarista, ki si želi uspeti v Ameriki. Za nameček Beppe prihaja iz Genove, ki ima neverjetno bogato glasbeno tradicijo, v kateri ima prav kitara izjemno pomembno vlogo. Če odmislimo projekte z drugimi glasbeniki (David Grisman, Carlo Aonzo in številni dueti), je to daleč najboljša kitaristova plošča, ki Beppeja Gambetto dokončno ustoliči kot enega najboljših kitaristov v slogu flatpicking (se pravi slogu, ko kitarist igra s trzalico). Poleti je Beppe nastopil na Trnfestu, in tako smo se lahko prepričali, da vse zvoke iz kitarske škatle spravlja ob pomoči trzalice, in to z bliskovito hitrostjo in občutkom. Pa še nekaj je pri Beppeju. Ne vem, če sem že spremljal kariero glasbenika, ki bi se tako hitro učil. Seveda je bil Beppe dober že pred leti, vendar se iz nove plošče čuti, da je v zadnjih letih resnično odločno napredoval in se prebil ob bok kakšnemu Davidu Grieru. Repertoar je takšen, kot smo ga pri Gambetti vajeni: stare ameriške balade, italijanske melodije in avtorske skladbe. Primeren je tudi instrumentarij, saj to ni kakšna samozadovoljna kitarska plošča. Na njej igrajo še bendžoist Gene Parsons, kitarist Dan Crary in drugi manj znani glasbeniki, tako da je slišati še tubo, harmoniko, mandolino, tolkala in druga glasbila. Ko sem poleti Beppeja poslušal na Trnfestu, mi je Tomaž Žitnik dejal, da Beppe očitno ni nič slabši od Johna Renbourna, ki smo ga večer prej poslušali na festivalu Okarina. Seveda ustvarja v povsem drugačnem glasbenem okolju, pa tudi glasbeni novinarji mu niso tako naklonjeni. Beppe se po mojem mnenju bliža vrhuncu, vprašanje je le, koliko ljudi bo to dojelo (felmay.it; beppegambetta.com).

Jane Weber