GOGOGOAIRHEART

Exitheuxa

GSL, 2002

Ob zvokih nove plošče teh sandieških junakov lahko najprej poudarim predvsem to, da so Gogogoairheart končno postali prava in demokratična skupina. Na prejšnjih izdelkih sta osnovno jedro namreč sestavljala le karizmatični kitarist in pevec Michael Vermillion ter razmigani basist Hash Vyas; zaradi nesoglasij z vsakim novim prišlekom sta zasedbe menjavala kot po tekočem traku. Še posebej so problematični bobnarji, ki kaj hitro spakirajo kovčke, ko začnejo enkrat nizati negativna mnenja o glasbeni usmeritvi. Tudi zato je bil najbrž vsak nosilec zvoka nekaj povsem novega in svežega, saj je pritok kreativnih idej množice protagonistov ponujal veliko manevrskega prostora v skrunjenju žanrskih oblik od rock'n'rolla, post punka, elektronike, folka, psihedelije, novega vala, duba, elektra, noisa do post rocka. A ko sta se pred dvema letoma na zadnji plošči, ki naslov preprosto najde kar v imenu, v ekipi le ustalila bobnar J. Hough in multiinstrumentalist Ben White, se je podoba Gogogoairheart preprosto morala spremeniti. Prvič so šli celo tako daleč, da so na novi album Exitheuxa postavili kar skupinsko sliko in se odrekli ekspresivnim kolažem. Kar ne morem verjeti, saj to bržkone nikoli ni bil njihov slog. A kot vse kaže, se stvari tokrat lotevajo precej resneje, manj razpuščeno in z izdelano idejo predstavitve. Sčasoma so namreč izluščili svojo identiteto, ki jih z novo ploščo Exitheuxa prikaže kot bend z izdelanimi komadi, ki hitro skočijo v uho, tvorijo zaokroženo celoto in pripovedujejo krvavo zgodbo o ljubezni; brez skrajnih preskokov raziskujejo predvsem postpunkovsko zapuščino osemdesetih let in garažo rock'n'rolla, in sicer kar se da samosvoje in nevrotično. Vse komade še vedno gradijo predvsem na ritmu in nikoli na kitarskem solu ali melodiji.

A to še ni vse, kar pokaže nova plošča Exitheuxa. Instrumentarij je okleščen na klasično rockovskega z nekaj dodatki, avtorski prispevek med protagonisti pa je vse bolj enakomerno porazdeljen. Končno sta namreč do besede prišla tudi Vyas in White, ki jima je v nekaj komadih Vermillion celo prepustil glasovne eskapade in čustveno spisane verze. A vendar še vedno najbolj funkcionira komad prav takrat, ko zakriči slednji in v strasti podajanja čustev skorajda razpade. Vrhunci, ki jih ponujajo ljubezenska negotovost Last Goodbye, socialna ozaveščenost dubizma Witch Hunt ali pač obujanje spomina na Petek trinajstega v Here Comes Attack, to le potrjujejo - in vedno znova presenečajo z ugotovitvijo, da je eksperiment skorajda povsem opuščen, saj se komadi razvijajo naravno, brez motečih pretresov in ponujajo dovolj spevnosti, da si jih žvižgaš še ves veseli dan.

Danijel Mežan