Letnik: 2002 | Številka: 10 | Avtor/ica: Janez Golič

GIRLS AGAINST BOYS

You Can't Fight What You Can't See

Jadetree, 2002

Girls Against Boys so eni tistih, ki jih je združevanje velikih založb izrinilo iz korporativnega okolja. Mnogi so nad položajem obupali, ves vloženi trud in pridobljeni status se je naenkrat zrušil, začeti bi morali praktično od začetka.

Drugi pač niso obupali, po tem jih lahko ločimo od izvajalcev, ki so bili v igri zaradi vsega drugega kakor zaradi lastne ustvarjalnosti in potrebe po njej. Ponovni razcvet neodvisnega založništva je Girls Against Boys omogočil novo zavetišče, bližje njihovim željam, neobremenjeno z nujnim, hitrim zaslužkom. Spet lahko delajo točno tako, kakor hočejo.

Skupina se tokrat ne zapleta. Končno ima Scott McCloud za to na voljo stranski (in glasbeno mnogostranski) projekt New Wet Kojak, Girls Against Boys so tu, da v sebi lastnem slogu odprašijo sonični rock'n'roll. To pomeni, da se povsem zadovoljijo z osnovno zasedbo in prav takim instrumentarijem, da so pesmi zbite na bistvo in da se v kitarskem drvenju še vedno najde dovolj manevrskega prostora za nalezljivo melodijo.

Skupina diha v živem utripu basa, kitare in bobnov, zvok je stalno zračen in razgiban. Prav nič utrudljiv ni, kakor je večina »sodobne« produkcije, kjer se vse sliši glasno, ko so posnetki večkrat remasterizirani, digitalno prečiščeni, procesirani ... Ne, Girls Against Boys so tokrat še bližje živemu zvoku, z vsemi nujnimi zamiki in odtenki. Razpoznavno barvo jim zagotovo daje pridušen glas Scotta McClouda: izkušeno zapolnjuje ponujeni prostor in vzpodbuja na pravih mestih z neomajno rock'n'roll držo. Povsem je predan lastnemu početju, ki ne izključuje zavesti o pasteh polja, v katerem se tako radi gibljejo. »It's good to be a rock'n'roll star, no matter where you are,« poje v prvi, na posluh najbolj privlačni pesmi z albuma BFF, z distanco in afiniteto v enem; podobno se zaveda položaja kot že z imenom skupine! Album vsebuje 11 kakovostno izenačenih pesmi, polne so navdiha, nove življenjske sile, nosijo nebrzdano energijo. Med njimi ni slabe (torej take, ki bi se opirala na stokrat prežvečene fraze in morebiti tekla mrtvi tek), pesmi se navezujejo ena na drugo, ne dovoljujejo premora. Verjamem, da bo tako tudi na bližnjem koncertu v Zagrebu, ki ga bodo ogrevali Psycho-Path. Air Rager se bo končno lahko razjezil na odru tako, kakor je bil zamišljen.

Sedem albumov je verjetno že preveč, da bi se mediji pretirano ukvarjali z njimi, še posebej, ko izvajalec sestopi iz »obetavnega« korporativnega okolja nazaj med neodvisne. Pozornost velja predvsem novim silam v vzponu in vedno pomembnim velikim, drugi gredo zlahka mimo. Girls Against Boys se s tem verjetno ne obremenjujejo (če naslov albuma že razumemo kot sprijaznjenje s položajem), meni pa se vedno poraja vprašanje, zakaj, na primer, The Strokes »ja«, Girls Against Boys »ne«.

Slednjim še vedno ostane vztrajanje pri svojem - in predvsem uživanje v tistem, kar najraje in najbolje počnejo. In to počnejo prekleto dobro.

Janez Golič