BIRÉLI LAGRÈNE

Gipsy Project and Friends

Drefyus/Intek, 2002

Da je Biréli Lagrène odlièen kitarist in eden pravih nadaljevalcev izročila Djanga Reinhardta, je jasno že precej časa. In ker je ta glasba v zadnjih letih tudi spet vse bolj priljubljena, je plošča Gipsy Project and Friends kot naročena. Pa ne le to, gre za odličen izdelek, morda Lagrènov najboljši doslej. Že sama glasba, ki je posrečena mešanica Djangovih značilnih melodij in primernih skladb iz drugih virov, navduši z enostavno in nenarejeno lepoto, ko pa prištejemo še zares virtuozno izvedbo Lagrena in prijateljev – kitaristi so še štirje: Holzmano Lagrene, Stochelo Rosenberg, Hono Winterstein in Thomas Dutroc, pa violinista Florina Niculescuja, kontrabasista Diega Imberta in v eni skladbi pevca Henrija Salvadorja – dobimo ploščo, ki prevzame in začara.

Začara z brezhibnim zvokom množice strunskih glasbil, z dovršeno in navdihnjeno izvedbo, z zimzeleno glasbo, ki se sploh ne stara, in z izdatno mero ciganskega šarma, ki je najbrž najprivlačnejša značilnost. Vsaj nekajkrat pravzaprav skoraj ni mogoče verjeti ušesom: to, kar delajo mojstri kitare v skladbah Babik, Les Yeux Noirs, Minor Swing in Palace de Broukere, je neverjetno, zlasti zato, ker sta njihovi usklajenost in tehnična brezhibnost vseskozi v funkciji glasbe. Podobno velja tudi za nekaj balad s plošče, ki so sicer izvedene z manj kitarske pirotehnike, zato pa v njih toliko bolj zažarita Lagrene in romunski violinist Florin Nicolescu, ki tudi po zvoku vse bolj spominja na Stephana Grapellija.

Jure Potokar