SHANNON LAWSON

Chase The Sun

MCA Nashville/Multimedia, 2002

ANTHONY SMITH

If That Ain't Country

Mercury/Multimedia, 2002

Naslov druge plošče dobro povzema dileme, s katerimi se sooča vsak, ki vsaj približno spremlja dogajanje na ameriški country sceni. Nekoč je bilo za country značilno, da je uporabljal kovinske kitare s pedali in akustične kitare, ampak tega je že zdavnaj konec. Še več, današnji sredinski country pravzaprav bolj spominja na šablonski rock'n'roll (ali Danijelovo Džuli, če se je še kdo spominja), medtem ko recimo Emmylou Harris sploh nikoli ne uvrščajo na countryjevske lestvice. In morda je tako tudi prav, saj je ena redkih, ki ohranja moje zanimanje za country kot zvrst.

Plošči Shannona Lawsona (letnik 1974) in Anthonyja Smitha (tudi tam nekje) tega zanimanja ne bosta okrepili. Chase the Sun je na primer v vseh pogledih samo povprečna plošča, pri kateri je oznaka country nasploh precej vprašljiva kljub uporabi akustičnih kitar, ki na trenutke dajejo slutiti, da ima Lawson rad bluegrass. Gre prej za sredinski pop, ki morda bolj kot na urbano cilja na ruralno ameriško publiko. Toda tudi zanjo je vse premalo izrazit tako glede pesmi (vse je vsaj delno napisal sam) kot glasbe in videza.

Anthony Smith je nekoliko ambicioznejši in nekajkrat preseneti s skoraj inteligentnimi besedili. Tudi glasbo bi le stežka imenoval country, v najboljšem primeru gre za country rock, ki je dovolj sočen in bogato aranžiran, da ga je mogoče poslušati, pa tudi nekaj pesmi je čisto simpatičnih. Toda po drugi strani je tudi res, da je podobnih izvajalcev v Ameriki toliko, da lahko nastopajo samo po drugo- in tretjerazrednih špelunkah. Smithu v dobro je treba šteti obetavne pesmi, ki nakazujejo precejšen potencial, in prijeten glas, ki bo z leti morda postal še izrazitejši. Za zdaj pa žal ne odstopa prav dosti od (nizkega) povprečja.

Jure Potokar