MAD PROFESSOR and LEE PERRY

Techno Dub

Ariwa/Statera, 2001

Da sta nora oba, je menda že dolgo jasno vsem, ki vsaj približno poznajo njuno kariero in delo, toda to še ne pomeni, da ne ustvarjata tudi izjemno domiselne, posebnih efektov polne in nasploh očarljive glasbe. Oba sta zlasti učinkovita, ko gre za uporabo dubovske tehnike, torej za nasnemavanje in zvočno obdelavo, pri kateri z različnimi zvočnimi efekti obdeluješ izvirno zvočno matrico. Običajna enota dubovske obdelave je album, ki nekaj časa po izidu izvirnika dobi še dubovsko različico.

Tako je tudi v tem primeru. Lee »Scratch« Perry je pred časom objavil ploščo Techno Party!, na kateri se je odločil kljub svojim letom in izkušnjam poskusiti spet nekaj novega. Reggae je menda kar uspešno nadgradil z elementi tehno glasbe – menda pravim zato, ker plošče nisem slišal in me tudi ne mika. Vsaj potem ne, ko sem se povsem nezmerno navdušil nad njenim nadaljevanjem z naslovom Techno Dub.

»Elektronska doba dosega novo stopnjo s tehno dubom,« pravi s podatki skopo opremljen ovitek albuma, in dodam lahko samo še to, da so pri nastajanju plošče sodelovali Baby Dread, Dougie Digital, Tagati in Mafia and Fluxy. Številčna ekipa, ki pa je poskrbela za eno najbolj duhovitih nadgradenj klasičnega duba, kar jih poznam. Vse je na svojem mestu: globokotonsko grmenje basovske linije, poudarjeni ritmi bobnov in činel ter nenehni vstopi in izstopi Perryjevega glasu ali vrste drugih glasbil in kanalov, na katerih so posneti deli zvočnega gradiva. Najbolj presenetljivo pa je, da je plošča izjemno poslušljiv izdelek, eden tistih, ki jih lahko mirne duše toplo priporočiš tistim, ki o dubu že nekaj vedno in morda celo imajo kakšno ploščo, in tistim, ki so začetniki, pa bi radi ...

Večina slovitih tehno glasbenikov, ki so menda ročni z »reglerji« mešalne mize, se lahko s svojimi izdelki samo skrije pred vsem, kar naredita Mad Professor in Lee Perry. Čeprav se zdi, da sta se za Techno Dub vendarle potrudila bolj, kot je zanju običajno.

Jure Potokar