QUEENS OF THE STONE AGE

Songs for the Deaf

Interscope/Multimedia, 2002

Razumem, da je glasbeni okus subjektivna reč pri vsakem posamezniku, odvisna od spleta biografskih dejavnikov. Z drugimi besedami: »Glavn, da vsakmu po svoje špila.« Pa mi vendar pri najboljši volji ni jasno, zakaj rockovsko publicistiko ob omembi skupine Queens of the Stone Age stresejo taki orgazmični sunki. A ker je tam, kjer je dim, ponavadi tudi nekaj ognja, si omenjeni izdelek vendarle oglejmo. Pedigreji glavnih ustvarjalcev in soustvarjalcev plošče segajo v pojme glasne godbe, kakršni so Kyuss, Nirvana, Foo Fighters, Screaming Trees, Dwarves, A Perfect Circle in Eleven. Pričakovali bi torej pošasten rezultat, pravi zvočni holokavst, ritmično revolucijo, ki bi nas zaznamovala za vse življenje, mar ne? Do tega preprosto ne pride. Ko se pregrizeš skozi mesovje kot cent težkih rifov, pri čemer se ti ob lobanjo drgne vztrajno, stabilno, kot kamen kost trdno bobnanje, ostaneš nekako nepotešen. Albumu s popisovanjem mrakobnih, zasmoljenih in s halucinogeni modificiranih stanj duha, z včasih kar preveč očitnim stilističnim opletanjem ne uspe iztisniti tistega nedoločljivega emocionalnega presežka, ki človeka ponavadi porine čez mejo med tapkanjem s podplatom in resničnim navdušenjem. Vendar bi bil krivičen, če ne bi omenil iskric, ki tu in tam zaprasketajo skozi prevladujočo brezbarvnost. Najprej zloslutno First It Giveth, ki po namigovanju na kruto kozmično usojenost (First it giveth/Then it taketh away) nekoliko spominja na Room a Thousand Years Wide pokojnih Soundgarden. Za digresijo v lahkotno sekljanje poskrbi Go with the Flow, skladba, ki bi bila po mojem mnogo primernejša mala plošča od čemerne No One Knows. God Is in the Radio je zatežen, dober blues v vokalni interpretaciji Marka Lanegana (ex-Screaming Trees), zadetek v polno je tudi Mosquito Song, bombastična balada z morriconejevskim pridihom.

Kaj naj rečem? Songs for the Deaf je zadovoljiv artikel za tiste, ki trdovratno prisegajo na kitare za vsako ceno.

Dušan Rebolj