RAZLIČNI IZVAJALCI

The Rough Guide To Afro-Peru

Rough Guide/Statera, 2002

Zgodovina in geografske razsežnosti uporabe suženjskega dela so v Amerikah pretresljivejše, kot si predstavlja večina. Suženjstvo navadno povezujemo predvsem z obalami Atlantika in Karibov, čeprav je doseglo tudi obale Pacifika. Na primer v Peruju, kjer potomci nekdanjih afriških sužnjev še živijo na perujski pacifiški obali in skušajo ohraniti svojo enkratno glasbeno, ritmično in plesno dediščino, ki ima korenine v zahodni Afriki.

Kompilacija Rough Guida nas skuša v »kompaktni« obliki seznaniti z bistvenimi značilnostmi afroperujske dediščine: z značilnimi ritmi, glasbili, pesmimi in seveda izvajalci. Na plošči tako najdemo skupino Peru Negro, ki je z načrtnim ohranjanjem afriške glasbene dediščine začela leta 1969 in velja danes za vodilno na tem področju, pa Susano Baca, Cecilio Barraza, Evo Ayllón, Lucilo Campos in Artura »Zamba« Cevera, vse same zvezdniške izvajalce afroperujske glasbe. Tudi glasba je primerno živahna, ritmična in raznolika, večinoma pa tudi odigrana z izjemno virtuoznostjo in suverenostjo.

Morda je za afroperujsko glasbo, ki pozna značilne oblike, kot so festejo, lando in alcatraz, najbolj značilna uporaba akustičnih glasbil, več vrst tolkal (zlasti cajones, tolkala, narejenega iz lesene škatle, ki je nastalo, ko so prestrašeni gospodarji v času suženjstva prepovedali vsa tolkala s kožnimi opnami, in ropotulj, na primer oslove čeljusti) in večglasnega petja. Glasba je po melodiki podobna andski, vendar je mnogo bolj ritmično razgibana in v tem spominja na venezuelsko ali kubansko.

Izbor Rough Guida se zdi dovolj atraktiven in informativen, saj prinaša vrsto imen najbolj znanih afroperujskih izvajalcev, pa tudi posnetki so dobro izbrani. Nudi torej dober splošen vpogled v glasbo, ki je izjemno radoživa in poslušljiva, in če si boste zaželeli več, tudi nakazuje, kje je treba iskati. To pa je navsezadnje tudi temeljna funkcija kompilacije.

Jure Potokar