Letnik: 2002 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jure Matičič

REQ

Sketchbook

Warp, 2002

Sketchbook je delo producenta, ki je v glasbeni karieri prehodil precej tipično pot: na začetku je le opazoval, kako glasbo delajo drugi, začel zbirati hiphopovske vinilne plošče, vaditi z gramofonom, potem s sposojeno opremo, ki so jo prispevali prijatelji, prav na koncu pa je tudi sam pristal v glasbenem poslu. Producent, o katerem govorim, je Req, scena, na kateri je zrasel, pa je angleško obmorsko mesto Brighton. Tisti, ki ste še posebej navdušeni (ali pa ste bili) nad lomljenimi ritmi v vseh oblikah, se boste Brightona spomnili predvsem po klubskih nočeh z imenom Big Beat Boutique, po breakbeatniški založbi Skint, ki je dobesedno sprožila val big beat muzike, in po njenem iniciatorju Normanu Cooku, znanem tudi pod imenom Fatboy Slim. Prav on je Reqa začel vabiti v studio kot pomočnika, navdušeno mu je predvajal ogromno zbirko starih plošč in ga poučeval, kako iz starih vinilk iztisniti čim boljše lomljene ritme. Seveda se je Req z glasbo posredno ukvarjal že prej, saj je imel njegov oče v lasti ministudio, ki je vključeval arhaično napravo za ritem, magnetofon in verjetno še kakšen poceni sintetizator zvoka. Ampak vse to je služilo bolj mladostniški radovednosti in nesmiselnim igranjem, ki so se v resno strast oblikovala šele s prihodom hip hopa in elektra. Prvi instrument, na katerega je igral Req, je gramofon. Tako se je prek znanca priključil francoski jazzovski skupini Ambirtoniques, ki je prav takrat iskala človeka, ki bi v njihovo glasbo vnesel vsaj nekaj godbenega nereda. Req je hkrati potoval po turnejah Fatboya Slima in njegove takratne skupine Beats International, kjer je poleg glasbe prakticiral tudi svojo drugo veliko ljubezen: grafite. Kot pravoveren hiphopovski navdušenec se je za barvne pločevinke navdušil ob gledanju filmu Wild Style, kasneje pa je njegova grafitna umetnost postajala vedno bolj abstraktna in eksperimentalna. Req je kot neodvisnež ali pa kot del turneje angleške breakbeatniške založbe Mo'Wax risal po stenah skoraj vseh celin in pridno pripravljal prvi album. Založbi Skint ga je predlagal v poslušanje takoj za tem, ko si je lahko privoščil prvi sampler. Imenoval se je One, očitnim hiphopovskim vplivom pa se je pridružil še vpliv zgodnjega detroitskega tehna izpod rok Carla Craiga in muzike angleškega sonarodnjaka Aphexa Twina. Tako smo lahko med poplavo žurerskih, veselih in nabritih albumov založbe Skint poslušali tudi abstraktni izdelek, ki je bil za mnoge kritike nesporni album leta 1997. Sledila sta še Frequency Jams in pred kratkim album Sketchbook, ki pa ni izšel pri Skint, temveč pri sheffieldski založbi Warp, kamor Req resnici na ljubo tudi najbolj sodi. Sicer pa njegova trenutna vizija hip hopa še najbolj spominja na DJ Vadima in njegov prvi album, ki je bil prav tako sestavljen iz abstraktnih hiphopovskih ritmov in zvokov, pobranih iz okolja. Sketchbook je narejen izključno s štirikanalno mešalno mizo s kar se da lo-fi, nizkoproračunsko produkcijo. Reqa je namreč najbolj navdušil zvok mikstejpov s starih kaset, ki so se že milijonkrat zavrtele v avtomobilskem kasetofonu. Takšni posnetki zvenijo nekako zaprašeno in distorzirano, in če zraven prištejemo še različne minimalistične igrarije, dobimo odlično ploščo, ki nekje na sredini sicer malce izgubi zalet in preide v inteligentno elektroniko, v osnovi pa je še vedno izvrstna. Po občutku vse skupaj spominja na newyorške illbientovce, le da je narejeno v Brightonu - britanskem Portorožu. In tudi to pove dovolj.

Jure Matičič