Letnik: 2002 | Številka: 10 | Avtor/ica: Janez Golič

THE RESIDENTS

Icky Flix

The Cryptic Corporation, 2001

Najprej so bile vinilke. Zatem so nas prepričali, da je prihodnost v digitalnem, zato smo ključne vinilne albume zamenjali za CD plošče, sledile so še remasterizirane verzije, deluxe izdaje in končno DVD izdaje – digitalni video diski. Dojemanje glasbe je s planetarnim vplivom MTV prešlo v vizualno področje (saj poznate tisto »video killed the radio stars«), uspešen videospot je (bil) zagotovilo dobre prodaje drugih produktov nekega izvajalca in sploh povečane popularnosti.

DVD predvajalniki so najhitreje prodajan proizvod zabavne elektronike, prvenstveno namenjen domačemu kinu, kmalu pa je v njem industrija zabave našla tržno nišo tudi za popularno glasbo. V še ne v popolnosti razširjenem mediju se najprej predstavijo izvajalci, ki imajo za sabo že zadostno število posnetih videospotov in vrhunsko posnetih koncertov, to so večinoma uveljavljene zvezde, dovolj popularne, da lahko računajo na solidno prodajo še ne povsem uveljavljene veje glasbenega posla.

Da so se anonimni čudaki iz San Francisca med prvimi odločili za objavo DVD plošče, obstaja več razlogov: nobeden od njih pa ne cilja prvenstveno na izkoriščanje komercialnega potenciala novosti; treba je vedeti, da so The Residents vedno z vsemi osmimi rokami sprejemali nove tehnološke dosežke, četudi so se nekajkrat ob tem hudo opekli. Že praktično od začetka delovanja ali vsaj od takrat, ko svoja dela javno razstavljajo, so že snemali videospote, ko MTV ni bila še niti v povojih (prva polovica sedemdesetih let) in ko jih je bilo težko kjerkoli prikazovati. Nestrpno prestopajoč se so čakali na letališču, da jim pride v roke prototip semplerja, emulator, s katerim so posneli album Tunes Of Two Cities (1982). Med prvimi (ali takoj za Brianom Enom) so začeli z objavami CD plošč, ko še ni bilo povsem jasno, če se bo medij zares prijel. Med prvimi so imeli predstavitveno stran na medmrežju, pa interaktivno računalniško igrico na CD-ROMU ... Kako bi torej lahko šli mimo možnosti, ki jih ponuja DVD?

Po samoproizvedeni legendi (in zdi se, da je vse, kar vemo o njih, sestavljeno prav iz takih zgodb) je konec prejšnjega stoletja nekdo predlagal, da je to pravi čas, da The Residents na enem mestu zberejo vse svoje video posnetke. »Yukkkk! How Icky,« je odrezal cinični Resident, tisti s črno mrtvaško glavo namesto očesnega zrkla (tudi o tej zamenjavi podobe krožijo legende, drži pa, da so od takrat The Residents postali okrutnejši, tako da smo jih pred dobrimi desetimi leti v Cankarjevem domu ujeli v nepričakovano prijazni podobi). To bi bilo preveč podobno običajni razprodaji že doseženega pod krinko »prave« prilike za retrospektivo. Ko so mu pojasnili vse možnosti DVD-ja, se je kmalu ogrel za zamisel ...

Kaj torej prinaša DVD Icky Flix? Sedemnajst videospotov, od tega štiri posnete posebej za to priložnost, ki pokrivajo obdobje skorajda tridesetih let! Popolna video retrospektiva - in nič manj pomembno (sploh za strani revije z nazivom Muska): The Residents so za vseh 100 minut posneli povsem novo glasbo, v prostorsko namešanem zvoku (tako imenovana postavitev zvočnikov 5.1). To tudi pomeni, da so morali paziti na sinhronizacijo z videom in se držati dolžine posnetka. Skupaj z njihovim »nekritičnim« sprejemanjem vsega novega je ves proces ustvarjanja (skladanje, snemanje, mešanje) tekel s pomočjo računalnikov. Najbolj drastično se to občuti v primerjavi s starejšimi posnetki (novejši so že izvirno narejeni z digitalnimi tehnikami), ko je očitno pomanjkanje bogastva zvokov in kolažiranja slogov. Še vedno pa lahko v meniju izbiramo tudi izvirno glasbeno spremljavo, torej DVD ponuja kar 2 x 100 minut glasbe.

Najstarejša, še črno-bela video posnetka The Residents le nista obarvana, The Third Reich'n'Roll (ki DVD uvede) in koncentrat Vileness Fats (ki DVD sklene) ohranjata primitiven pristop in nerodnost izvedbe. Počasi nas The Residents vodijo skozi faze razvoja, vse do trodimenzionalne, visoko stilizirane risanke. Vsem je skupna nekakšna dobrohotna posmehljivost stereotipom, najraje popularnoglasbenim mitom, ki jo lahko zaslutimo že s poslušanjem avdio plošč. Ta na vizualni ravni le še pridobi grotesknost, ki meji na bunuelovski nadrealizem in skrivnostne zaplete Lynchevih filmov. Prav vsi nastopajoči liki so izkrivljeni, s poudarkom na tistih značilnostih, ki jih v očeh The Residents določajo ... Ko se gledalec, poslušalec, sedaj postavljen dobesedno v središče dogajanja, po dobri uri in pol vživi v njihov svet, se mu ta zdi že povsem normalen. Je tisti, ki se pusti očarati, po tej izkušnji sploh še sposoben običajne zaznave?

Rekontekstualizacija opusa v večpredstavitveni prostor še enkrat pritrjuje odločitvi, da se v javnosti kažejo z velikimi očesnimi zrkli na ramenih. Tudi zato, da jim najnovejša tehnološka iznajdba ne bi ušla iz pogleda.

Janez Golič