ROSWELL RUDD IN TOUMANI DIABATE

Malicool

Universal Music, 2002

Album Malicool je produkt plodnega soočenja dveh velikih osebnosti na svetovni glasbeni sceni. Roswell Rudd je legenda avantgardnega jazza, ki je sodeloval pri oblikovanju teh novih in revolucionarnih glasbenih zamisli na samem začetku. Z igranjem pozavne je v šestdesetih letih spreminjal ustaljeno zvočno podobo glasbila ter preizkušal in iskal nove izrazne možnosti, ki jih je ponujala pozavna. Igral je skoraj z vsemi, ki so bili takrat na sceni, od Cecila Taylorja do Steva Lacyja, in bil član zasedb, kot so New York Art Quartet ter The Jazz Composers Orchestra. Po dveh desetletjih ustvarjanja z novo jazzovsko gardo se je počasi umaknil s prizorišča in pričel ustvarjati v Catskills Mountains Show Bendu, ki je spremljal različne gledališčnike, plesalce, lutkarje in pevce. Od leta 1982 do leta 1996 ni izdal nobenega albuma, sedaj pa že nekaj let ponovno igra v bolj ali manj avantgardnih jazzovskih zasedbah. Že dolgo ga je zanimala afriška glasba in tako se je leta 2000 pridružil Verni Gillis na potovanju v Mali.

Roswell Rudd je tam spoznal Toumanija Diabateja, zelo priznanega malijskega glasbenika, ki igra na zahodnoafriško glasbilo kora (21-strunsko harfo). Tradicionalna raba kore se je v dvajsetem stoletju nenehno nadgrajevala, od prvotne vloge spremljanja jali glasbenikov do solistične uveljavitve v koncertne namene in vpletanja njenega zvoka v zahodne glasbe. Tako je, na primer, gambijski glasbenik na kori, Foday Musa Suso, že sodeloval s Herbijem Hanckockom, Djelimoussa Conde iz Malija pa je igral s Hankom Jonesom. Tudi Toumani Diabate se je že podal v svetovnoglasbene fuzije, in sicer s flamenko zasedbo Ketama, sodeloval je tudi z Damonom Albarnom iz skupine Blur.

Roswell Rudd in zasedba Toumanija Diabateja so po nekaj vajah februarja 2000 nastopili v francoskem kulturnem centru v Bamaku; po tem plodnem srečanju so se odločili posneti skupni album z naslovom Malicool.

Barvito zvočno prepletanje malijskih in afroameriških instrumentalnih zvočnosti ter estetika albuma Malicool izražata veliko polimuzikalnost in tankočutnost godbenikov. Skupna godba briše meje med tradicijama v iskanju in zlivanju stičnih točk. Roswell prilagodi zvok tišjim in svetlim zahodnoafriškim glasbilom (kori, balafonu, ngoniju, kitari in djembeju) in njihovemu načinu izražanja ter glasbene interakcije, ki temelji na preprosti, enodelni ter odprti glasbeni obliki. Po drugi strani se tudi malijski glasbeniki prilagodijo zahodnim godbam. Igrajo teme Theloniousa Monka, Beethovna, waleško ljudsko ter seveda avtorske komade Toumanija in Ruswella. Improvizacije mestoma zazvenijo bluesovsko.

Roswell Rudd učinkovito in preprosto uporablja različne zvočne ter tehnične izraznosti pozavne, z njo skorajda poje kratke afriške motive. Njegove improvizacije so melodične, lirične in ekspresivne.

Celotno glasbeno prepletanje na albumu zveni zelo nežno in umirjeno, a še vedno močno ter nabito z vitalnostjo in energijo. Zveni afriško in cool.

David V.