LES SOEURS DIABATE

Donkili Diarabi

Popular African Music, 2002

Tokrat bomo pripovedovali zgodbice. Vedno, kadar nam zmanjka kritiškega aparata, instrumentov poglobljene analize, razlogov za racionalno refleksijo, pripovedujemo zgodbice. In pri afriški sodobni etnopop godbi je to kar pogosto. Poti, ki jim bi bilo treba slediti k temeljitejšemu, podkožnemu pogledu v umeščenost nekega diskografskega izdelka v koordinate, ki bi objektivizirale njegovo historično in aktualno relevantnost za kulturno okolje, ki mu pripada, in širše, za planetarno produkcijo popularne godbe, so nam velikokrat skrite ali neprehodne - ali pa bi bilo nesmiselno z njihovo anatomijo obremenjevati bralca, če mu o tem več izpove sama glasba na takšnem izdelku. In če gre še za precej poseben projekt, za katerega si je nekdo od zunaj prizadeval okroglo desetletje, pa zato zvočni rezultat funkcionira kot posebnost v siceršnjem glasbenem dogajanju v neki glasbeni praksi, potem je še toliko bolj nepotrebno ponujati več kot le ilustrativno zgodbico z dodatnimi pojasnili.

Z našega vidika spremljanja tovrstnih godb je osrednja osebnost tega sorodstvenega projekta - nastalega pod taktirko Gunterja Gretza, že kakšnih 15 let diktatorja programske politike cenjene nemške založbe Popular African Music - Sona Diabate. V osišče dogajanja za nastanek projekta je že leta 1989 stopila tudi Mama Diabate. Nato se jima je v samem trenutku nastanka pridružila še Sayon Diabate. In ko je prišel izdelek letos na svetovno diskografsko tržišče, so ga lahko podpisale s Sestre Diabate in naslovile Donkili diarabi - Gvinejske ljubezenske. Zgodbo o nastajanju tega albuma od omenjenega leta 1989 do pariškega snemanja septembra 2000 opisuje Gretz v spremni knjižici k zgoščenki in je pravzaprav opis nam dobro znane »šengenske« vizumske birokracije, ki očitno še učinkoviteje kot pri nas funkcionira v kakšni Nemčiji. Preden je nastopila omenjena »šengenska« gospa, sta Mama in Sona Diabate vsaka na svoji glasbeni poti doživljali desetletje vzponov in padcev. Mamo Diabate je Gretz doživel leta 1989 na koncertu v Conakryju, v začetku devetdesetih let pa je v domovini doživela izjemen uspeh z albumom Koffi Cola, ki je potem izšel tudi v Evropi pri založbi Popular African Music. Potem je doma izdala še dva manj uspešna albuma, to je Gretza vzpodbudilo k temu, da ji je želel organizirati spodobno snemanje albuma, ki bo spet namenjen evropskemu tržišču. In tu se začnejo njegova prizadevanja, okronana z letošnjim albumom.

Medtem je nam mnogo bolj znana Sona Diabate skoraj že naredila kariero na planetarnem prizorišču svetovnih godb. V mladosti je začela nastopati z Miriam Makebo, nadaljevala pa je kot ritmična kitaristka in pevka v prvi afriški in gvinejski ženski super skupini Les Amazones de Guinee. Sredi osemdesetih let je s prvencem Sahel, predstavljenim tudi v tem okolju, prodrla na evropsko diskografsko tržišče in v medije. Leta 1988 je izdala drugi album Kankele-Ti za založbo Popular African Music, leta 1990 je sledila uspešna evropska koncertna turneja. Nato pa je nastopila huda bolezen, ki ji je preprečila nadaljevanje uspešne kariere. Šele leta 1996 se je z albumom Gare-Gare uspešno vrnila na svetovno prizorišče, pozneje nastopala na številnih pomembnih evropskih festivalih in snemala s panafriško skupino Argile ter se z njimi pojavila na vrsti zbirk različnih izvajalcev zahodnoafriške popularne godbe. Lani je izdala zadnji samostojni album Tounkana, ki v teh krajih še čaka na primerno predstavitev. Pred tem pa je s sestrama Mamo in Sayon septembra 2000 v Parizu posnela to, na kar vas opozarjamo tokrat.

O dosedanjem življenju in delu tretje sestre Diabate, Sayon, ob tej priložnosti ne boste zvedeli ničesar, ker preprosto ob vsem povedanem o njej ni mogoče nikjer prebrati niti besedice. To pa nikakor ne pomeni, da je njena vloga na tem albumu zanemarljiva. Sestre so si album kar enakovredno razdelile. Čeprav se vse tri bolj ali manj redno pojavljajo v vseh dvanajstih originalnih skladbah na albumu, so posameznim namenile avtorstvo in vodilni glas. S tem pa tudi prepoznaven pečat in primerno dinamiko, pestrost in interpretativno sočnost. Albumu je vredno pozorno prisluhniti - gvinejska tradicija v najbolj žlahtni posodobitvi!

Zoran Pistotnik