SPARTA

Wiretap Scars

Dreamworks/Multimedia, 2002

Sparta je eden od dveh poganjkov, ki sta vzklila iz pepela pogorelih At the Drive-In. O drugem, The Mars Volta, in o družinskem deblu, ki povezuje oba benda, sem se dovolj razpisal v opombah k intervjuju s Cedricom Bixlerjem v majski številki Muske. Tu bi ponovil le, da jedro Sparte sestavljajo nekdanji člani At the Drive-In Jim Ward (glas, kitara, klaviature), Tony Hajjar (bobni) in Paul Hinojos (kitara), basu pa sedaj streže Matt Miller.

Zadnje čase je prava redkost, da lahko za kak album brez zadržkov zatrdiš, da na njem ni slabega komada. Ta zbirka sodi med maloštevilne zlate izjeme. Skoznjo teče rdeča nit razgibanega izmenjavanja ostrih, oglatih, na trenutke celo plesnih rifov in spevnih refrenov. Wardov glas je pogosto šibek in ranjen, a povsem brezšivno umeščen v zvočni kolaž, ki ga tu in tam popestrijo kak elektronski vložek, godalo ali klavir. Težišče plošče so skladbe Cut Your Ribbon, Air, Cataract in Collapse. Zadnja je čudovit primer tega, kaj lahko doseže skupina s preprostimi, v bistvu punkovskimi izhodišči, če je ni strah ali sram eksperimentiranja z baladnim izrazom.

Že ko so se v začetku letošnjega leta na internetu pojavili prvi demo posnetki nove zasedbe in ko je spomladi izdala uradno EP ploščo Austere, se je pokazalo, da imamo opraviti z izredno veščim avtorstvom, ki trd in glasen zvok spretno podreja izrazito popovsko usmerjeni senzibilnosti za melodiko in besedila. Wiretap Scars je dokončna potrditev, da Sparta ni nikakršen kratkoživ projekt in tudi ne smrtni krč ostanka At the Drive-In, potem ko sta ga zapustili obe afro frizuri. Izdelek je suvereno, kvalitetno delo in obeta marsikaj zanimivega.

Dušan Rebolj