LES TETES BRULEES

Bikutsi Fever/Best of

Africa Fete/Night and Day, 2000

Razčlenjeno dogajanje v kamerunski popularni godbi ima vgrajen zanimiv paradoks: zunaj domovine poznajo predvsem makosso, ki pa je doma, v pestri ponudbi različnih, v glavnem lokalno določenih stilemov, skorajda ne poslušajo, saj jo igrajo predvsem posnemovalci Manuja Dibanga. Ta pa je že desetletja v evroameriškem eksilu, od koder je pravzaprav uveljavil svojo makosso potem, ko jo je dodobra podložil z zgodnjimi izkušnjami, pridobljenimi v številnih srečevanjih in sodelovanjih s kongoleškimi glasbeniki – ne nazadnje tudi z legendarnim Velikim mojstrom Francom. Kamerunci pa doma poslušajo ashiko, ambassebe, mangambe, pa uvožene soukous, highlife in juju, še najbolj pa – kot kaže – bikutsi. Morda tudi zato, ker je bikutsi glasba kamerunske prestolnice Yaounde - in prestolnice pač narekujejo modo. Verjetno pa tudi zato, ker je bikutsi najbolj urban izmed vseh omenjenih stilemov, izrazito kitarski in poln provokativnih besedil, nad katerimi se zgražajo, včasih pa jih cerkvene in posvetne oblasti celo prepovedujejo.

Izvorno naj bi bil bikutsi krvi žejen vojni ritem, glasba maščevanja in seganja po orožju, ki se razlega po gozdovih vse do sovražnikovih vasi. Njegove ljudske, arhaične osnove so se izražale z ropotuljami in bobni, prek katerih so igrali »njang«, posebno vrsto ksilofona, ali pa balafon. Predvsem je bil glasba ljudstva Bulu Beti. Potem so ženske iz tega ljudstva pričele hoditi v cerkev in tam so pele na cerkvene melodije v svojem jeziku, petju pa so s ploskanjem podlagale seveda ritme, ki so jim bili najbolj domači: ritme protobikutsija. Možje so jih občasno poslušali in kombinacija jim je zlezla pod kožo. Kitara je postajala vedno bolj prepoznaven znak bikutsija. Bikutsi je postal iz tolkalsko pevske zadeve kitarsko pevski pop; glasbeni izraz, ki je zaradi vzklikov, krikov in ponavljajočih se zlogov v zgodnjem obdobju postajal nekakšen afriški »beat rock«, se je v zreli, radikalni fazi konec osemdesetih let spreobrnil v nekaj, kar so poimenovali celo afropunk. To se je zgodilo, ko so na prizorišče stopili Les Tetes Brulees, Izgorele glave. Z njimi se je pričela bikutsi mrzlica, ki se je prenesla tudi na evropske in ameriške odre, a žal zaradi tragičnih okoliščin in premajhne kritične mase v ponudbi ni trajala dolgo.

Čeprav je bikutsi obstajal že davno, preden so se člani Les Tetes Brulees sploh rodili, pa je dejstvo, da so ga širnemu svetu predstavili prav oni. Nastopi tega benda so naravnost izbruhnili na evropskem prizorišču poleti 1988. S silovitimi koncerti, kitarsko virtuoznostjo, barvitimi kostumi in make-upom, scenskim nastopom in izvedbeno energijo so postali trenutna senzacija. Njihov rockerski »line-up« - bobni, električna basovska kitara in električne kitare, ki igrajo, kot da bi bile uglašene po balafonih, ter seveda vokali z angažiranimi besedili, podloženi z električnimi klaviaturami ter ne nazadnje z »ritem mašino« in trobento tistega, ki bo pozneje postal vodja skupine (Jean-Marie Ahande) – pa je seveda asociiral na tedaj aktualen glasbeni pojav v evroameriških sferi popularnoglasbene ponudbe: na punk. Zato ni nič nenavadnega, da so jih nekateri glasbeni kritiki poimenovali za »afriške punkerje«, drugi spet so v njih videli afriško reinkarnacijo skupine Funkadelic. Eni jih hvalijo, ker naj bi povzročili revolucijo v bikutsiju in ga dokončno vpisali na mednarodni zemljevid svetovnih godb, drugi menijo, da so »izdali«, »potvorili« pravi, pristni kamerunski »ljudski« bikutsi ter da ga za povrh še zelo slabo igrajo. Kakor koli že: ves čas večkrat prekinjenega in v spreminjajočih se zasedbah potekajočega obstoja in delovanja so ponujali energičen, kitarski afrorock ter silovit in slikovit scenski nastop, ki je prepričal dovolj občinstva, da je skupina na evropskem in ameriškem prizorišču postala ena od vidnejših kamerunskih zvezd. V njihovi dosedanji karieri lahko ločimo tri obdobja. Vsa tri odlično povzame zbirka Bikutsi Fever s podnaslovom »Best of«. Povod zanjo je pravzaprav napoved obujanja Les Tetes Brulees v četrto obdobje na mednarodnem glasbenem prizorišču. Bomo slišali, kaj bo iz tega!

Zoran Pistotnik