Letnik: 2002 | Številka: 10 | Avtor/ica: Katarina J.

VRUJA

Folkest dischi, 2002

Ko je pred natanko dvajsetimi leti izšla prva rivajvlovska plošča s tradicionalnimi glasbenimi, plesnimi in pesemskimi motivi Istre, je verjetno le malokdo utegnil pomisliti, da bo zgodba preživela več kot le pionirski entuziazem mlade Istranove, kaj šele, da bi bila zmožna v resnici oživiti že malce okorel segment indigene kulturne podobe tega polotoka.

K sreči se je izkazalo, da Trnuljčica ne spi pregloboko, le nihče je poprej ni utegnil prebuditi iz nemirnega sna.

Tako reaktivacija in popularizacija starega godčevstva skupaj z ustvarjalnimi impulzi mlajših, netradicionalnih glasbenikov in glasbenic že ves ta čas priča o živahnem pretoku med kontinuiteto in inovacijami na nekem navideznem obrobju.

Da glasbeno izročilo geografske margine ni le nekakšen živi fosil, kjer se stoletja brez večjih sprememb ohranjajo arhaizmi, ampak rezultat nenehne pretočnosti mnogovrstnih vplivov novega in starega, domačega in tuje(rodne)ga, nam Istrani že lepo število let vtepajo v naše centralistične betice.

Zato vsi tisti, ki še vedno vzdihujete po avri subtilnih, mehko robatih umetnin legendarnih istrskih »folkijev«, pozor!

Duh Istranove je iz steklenice ušel k izviru, Vruji, a to ne pomeni, da je takšna metamorfoza zato tudi strogo »koreninarska«.

Skupino Vruja namreč sestavljajo prekaljeni začetniki istrskega folk revivala (Luciano Kleva, Marino Kranjac) in domačinski godec (Štelijo Reja), poživlja pa jo mlada kri (Rok Kleva Ivančić, Matija Solce) in zanimiv ženski glas (Alenka Petraš), ki smo ga v tovrstnih zasedbah že (pre)dolgo pogrešali.

Ducat povečini še nikoli prirejenih viž, ki so jih nekoč po Istri »kantale« none ali godli noni, na istoimenskem prvencu z barvito in polnozvočno aranžmajsko spretnostjo pretapljajo v očarljive melodije, ki bodo gotovo prepričale tudi vsako, v tričetrtinskem kánonu vzgojeno podalpsko uho.

Ja, plošček očara ravno v drobnih detajlih, tako drugačnih od poskusov petja in igranja po starinsko. Robustnost diskantnega istrskega dvoglasja je »speglana« tako šarmantno, da le še poudarja samosvojost interpretacije, prav tako pa učinek sinkop razbija rezko in za marsikoga težko prebavljivo netemperirano piskanje na mih ali sopele.

Posrečene kombinacije akustičnih glasbil domače in svetovne tradicije, po katerih je slovela že Istranova, nadgrajujejo malce nenavadne, a nič manj čutne harmonije Marina in Alenke, ki izstopajo ravno v vilotah z ljubezensko vsebino. Poseben zvočni »žmoht« dodajajo tudi Lucianovi renesančno obarvani flavtistični menueti in sramežljiva Matijeva harmonika.

Vruja torej sledi idejam o inovativnem postopanju z izročilom, ne brani se ne harmonike, ne kitare, ne darabuke.

In ravno v tem je skrita njena neustavljiva privlačnost.

Katarina J.