PAUL WESTERBERG

Stereo

Vagrant/Multimedia, 2002

Nenavadna, »odštekana« in po svoje za kariero tudi samomorilska plošča, ampak ali Paul Westerberg sploh še ima kariero? Kakorkoli že, nekdanji vodja skupine Replacements je menda zadnja tri leta preživel doma in se v kletnem studiu v Minnesoti ukvarjal z glasbo. Bolj za zabavo kot zares, čeprav je v tem času zbral kar zajetno količino pesmi, ki jih je nato razvrstil v dve skupini in se odločil, da bo posnel ploščo, ki bo imela – tako kot recimo nekoč vinilke – rock'n'roll stran in baladno stran. Ko je prišel iz kleti, je ugotovil, da je glasbena tehnologija napredovala, in spoznal, da se bo moral zadovoljiti s kompaktno ploščo. Pravzaprav z dvema, kot je vztrajal. Tako smo dobili dvojni album. Na prvi plošči z naslovom Mono je zbirka »slabo posnetega rock'n'rolla, zaigranega na hitro, s potnimi rokami in nejasnim razlogom«, o katerem avtor in edini izvajalec Grandpa Boy pravi: »Kako zveni, kaj pripoveduje in kdo je kaj igral, ni pomembno. Zdi se pravi. To je moja kri.« Natančno tak tudi je: malenkost okoren in posnet v mono tehniki, a po drugi strani tako neposreden, grob, glasen in simpatičen, da ga moraš imeti rad. Nekaj pesmi izstopa, morebiti še najbolj Let's Not Belong, nekaj jih prepriča z ravno dovolj sarkastičnimi besedili, nekaj pa jih je morda tudi odveč. Toda plošča je morda ravno zaradi nedodelanosti tako očarljiva, da jo je prav veselje poslušati.

Po drugi strani je Stereo pretežno zbirka balad, ki »so nastale navadno sredi noči«. Niti poskušal ni odpraviti tistega, kar ponavadi velja za napako: trak, ki se je prehitro iztekel, šepavo besedilo, razglašeni toni, zunanji hrup in podobno. Enkrat vmes zatava v studio celo njegov mali sin. »Neprofesionalno?« se sprašuje Westerberg. »Morebiti. Resnično? Brez dvoma.« Toda če odmislimo vse te slabosti, vendarle ostane plošča, ki prepriča z nekaterimi izrazitimi besedili, simpatičnimi melodijami in celo navdahnjeno izvedbo. Zdi se, da se Westerberg v velikem svetu še vedno ne znajde najbolje, da še ni odkril pravega odgovora na vse skrivnosti in stranpoti medčloveških odnosov, ljubezni in podobnega. To so tudi poglavitne teme pesmi s Sterea - in zdi se, da so mu vse po vrsti privrele iz srca.

Težko bi sicer trdil, da bo Paul Westerberg z novo ploščo oživil svojo precej negotovo kariero, ki se že skoraj desetletje napaja bolj iz legend kot iz resničnosti, vendar plošča Stereo kaže spodbudno vrnitev v formo enega najboljših avtorjev v rocku - in to dokazuje, da ga muza vendarle ni povsem zapustila.

Jure Potokar