ETNO KAMP V MAKEDONIJI

Berovo, Makedonija, od 20. do 25. 8. 2002

Mladi poustvarjalci slovenske ljudske glasbe se vsako leto udeležujejo številnih glasbenih taborov ljudske glasbe po svetu. Tako smo se konec letošnjega avgusta trije slovenski glasbeniki - Jasmina Levičar, Tomaž Podobnikar in podpisana - udeležili mednarodnega glasbenega tabora Etno kamp v Makedoniji. Tabor je že peto leto zaporedoma organizirala Glasbena mladine Makedonije, vsakokrat na drugi lokaciji. Tokrat se je odvijal v bližini mesta Berovo, v vzhodnem predelu Makedonije, ki ga Makedonci zaradi podobnega podnebja imenujejo tudi »mala Švica«.

V to »nevarno« deželo smo odpotovali z avtom, da pa ne bi tako daleč potovali samo na petdnevni tabor (ki se je kasneje izkazal za tridnevnega in pol), smo se odločili še za enotedenski potep po južnih krajih nekdanje Jugoslavije. Tako smo 26. avgusta prispeli v Etno kamp, kjer so nas skupaj z drugimi sedmimi udeleženci namestili v prijetne bungalove ob jezeru. Nadmorska višina 1200 metrov je zahtevala že topla oblačila, ki smo jih kasneje ob plesu makedonskih in vojvodinskih kol veselo odvrgli. Udeleženci tabora smo bili iz Makedonije, Jugoslavije in Slovenije, zato smo se lahko sporazumevali v srbohrvaščini, to je omogočalo lažjo komunikacijo. Ker pa mlajše generacije Makedoncev (ter tudi Slovencev) jezika ne znajo več govoriti, smo se mi kaj hitro morali privaditi makedonščini. Na taboru smo izvedli glasbene delavnice ter kot gosti sodelovali na koncertu folklorne skupine in vaških godcev v kulturnem domu mesta Berovo. Glasbene delavnice so temeljile predvsem na praktičnem delu, torej plesu in petju, saj smo bili edini instrumentalisti mi in pomočnik organizatorja Goce Bukušovski, ki igra kaval, gajde in harmoniko.

Naša delavnica je zbudila veliko zanimanja predvsem za »nenavadna« glasbila, na katera smo igrali - Tomaž žago, Jasmina citre in jaz steklenice. Ko smo predstavili glasbila ter zaigrali in zapeli nekaj slovenskih ljudskih pesmi, smo udeležence naučili primorsko ljudsko pesem Moja mati kuha kafe in slovenski ljudski ples zibenšrit. Posledice plesa so bile bolečine v pasu, saj so pri njihovih plesih v uporabi večinoma noge, tokrat pa so morali kar krepko razgibavati zgornji del telesa. Delavnico smo naslednji dan na kratko ponovili še za berovsko lokalno televizijsko hišo, ki je kar dva dneva preživela z nami in snemala dogajanje na taboru.

Poleg naše so bile izvedene še tri delavnice, dve vojvodinski in ena makedonska. Bodoča etnomuzikologinja Kristina Planjanin iz Novega Sada nam je sprva teoretično predstavila glavne značilnosti vokalne glasbe v Vojvodini, nato pa nam je s čudovitim, sicer šolanim glasom, zapela številne pesmi, ki smo jih bolj ali manj posrečeno kasneje zapeli tudi mi. Temperamentni dekleti Sanja Đurić in Aleksandra Glavaš, prav tako iz Vojvodine, sta nam predstavili svojo pokrajino, tamkajšnje običaje in narodne noše s čudovitim vezenjem, ki je delo njunih rok. Zaplesali in zapeli smo tudi dve banatski koli, kjer smo tokrat imeli največ težav udeleženci iz Slovenije, nevajeni balkanskih ritmov ter lahnih in hitrih poskokov z nogami. Z makedonskimi koli sta nas seznanila člana folklorne skupine iz Skopja, Jordanov Bugariski ter Emilija Lazarova, nerazdružljivi par, ki nas je znal ob vsaki priložnosti dodobra nasmejati. Kola smo potem plesali ob vsaki priložnosti in tako dobro kurili kalorije, ki smo jih pridobivali pri obilnih, mastnih mesnih obrokih, ki sta jim vedno sledila večurni počitek in za nekatere obvezna »turska kafa«.

Koncert v mestu Berovo je bil pravo doživetje: slabo ozvočenje, zanimive vonjave v dvorani in hrupno, veselo občinstvo, med katerim so bili tudi nestrpno čakajoči nastopajoči. Kljub občutku, da nas je občinstvo preglasilo in da nas nihče ne posluša, so bile ob koncu prisotne pohvale in močan aplavz. Razposajeno razpoloženje občinstva se je nadaljevalo ob petju Kristine Planjanin in igranju na kaval domačina Goca Bukušovskega, višek pa je doseglo ob nastopu domače folklorne skupine in berovskih godcev. Ti so nas naslednjega dne obiskali na taboru in zopet smo v kolu poplesavali ob zvokih tradicionalnih makedonskih instrumentov, kot so gajde, tapan in zurle.

Lepo presenečenje ob koncu tabora je bil obisk poljske skupine Muzikancy, za katero upam, da jo bomo kdaj imeli priložnost slišati tudi pri nas. Skupina, ki jo sestavljata dva zakonska para, izvaja poljsko ljudsko glasbo in glasbo tamkaj živečih manjšin. Izraz doživetega izvajanja glasbe, ki je skupen vsem članom skupine, je bil viden tudi v grozljivo belem pogledu odlične violinistke in vodilne pevke skupine. Poleg izvrstnega koncerta ljudske glasbe, ki nas je vse očaral, smo bili deležni še delavnice poljskih ljudskih plesov.

Tabor, ki se od številnih bolj znanih evropskih glasbenih taborov najbolj razlikuje po neposrečeni organizaciji, nam je ostal v lepem spominu. Za udeležbo na takem taboru pa priporočam, da pustite ure doma in se prepustite toku dogajanja, saj boste pogosto slišali izraz »sutra«, ki nima nič drugačnega pomena kot za špansko govoreče dežele »manjana«.

Mojca Kovačič