AZKENA ROCK FEST

Viktoria, Španija, od 13. do 14. 9. 2002

Če že v Sloveniji čutimo precejšnje pomanjkanje nekoč kar pestre izbire rokenrol bendov, se Španci zagotovo nimajo kaj pritoževati, saj je Azkena Rock Fest le eden izmed kopice festivalov, ki se vsako leto odvijajo v Španiji.

Celotno dogajanje je postavljeno v prestižen klub, ki z velikim zaslonom in klimo nekoliko spominja na disko. Otvoritev festivala se začne točno do minute, z bendom, ki se tudi v Sloveniji napoveduje za januar 2003. Federation X že z zunanjostjo nakažejo, da niso običajen rockovski bend. Z dvema štiristrunskima kitarama, glasom in bobni so zavezani predvsem ritmični melodiki in skoraj odsotnosti klasičnega soliranja, uporabljajo tudi kovinski drog, s katerim v slogu loka za violine ustvarjajo hrup. V muziki zasledimo težaškost Melvins, psihedeličnost The Stooges in raztrganost John Spencer Blues Explosion. Četudi s silovitostjo in zapolnitvijo zvoka na začetku naredijo precejšen vtis, se kaj kmalu navadiš na ponavljajoče se ritme, vendar stežka ostaneš hladen.

Nato se na odru pojavi težko pričakovana skupina, govorimo o skorajda vokalni reinkarnaciji Roba Tynerja, Lisi Kekauli in skupini The Bellrays, ki se je zbrala v Kaliforniji pred sedmimi leti in z nastopi s skupinami in glasbeniki, kot so B-Movie Rats, Rocket From The Crypt, Wayne Kramer in drugi, kaj kmalu pustila pečat povsod, kjer so se pojavili. The Bellrays imenujejo svojo muziko maximum rock and soul, ki nudi v kombinaciji duha in agresije detroitskih punkovskih bendov iz poznih šestdesetih let in bluesovsko rockovskega gospel RandB glasu zelo unikaten, razburljiv ter težak zvok. Po medlem nastopu Raging Slab so Bellrays prava popestritev, saj ne poznajo usmiljenja. Igrajo in nič jih ne zaustavi.Lisa Kekaula, močnejše postave z razkošno afrolook pričesko, mini krilom in visokimi petami, pride na oder, začne mrzlično premikati monitorje in mikrofone. Videti je, kot da ne opazi publike, ki kriči pod kar visokim odrom. Spominja na staro gospel zvezdo, podprta s kitaro, basom in bobni, se zdi, kot da nam bo vsak čas populila glave. S karizmatičnostjo in energijo res ni težko obnoreti občinstva, in čeprav so Bellrays predvsem rock'n'roll bend, so zelo vešči in spretni tudi pri prehodih v nežnejše soulovske komade in jazzovske eksperimente. Po tej sonični eksploziji Supersuckers s pretiranim poziranjem in z dolgimi pavzami med komadi zvenijo popolnoma brezdušno.

»There is a time when we saw The Rolling Stones and learned something about how to dress, how to act and how to dance,« je nekoč izjavil Iggy Pop. To je vse, kar lahko rečem o Diamond Dogs, a bodimo realni: le redki so - upoštevajoč navedeni citat - postali kvalitetni. Po spodobnem nastopu Five Horse Johnson, ki se sicer ni bistveno razlikoval od lanskoletnega ljubljanskega na Trnfestu, se po večkratnih napovedih končno prikažejo na odru Mudhoney, ki po štiriletnem molku po plošči Tomorrow Hit Today predstavljajo svež izdelek Since We've Become Translucent. Suhi pojavi Steva Turnerja in Marka Arma, okrepljeni z novim basistom Guyem Madisonom, sicer starim znancem, s katerim so člani Mudhoney že večkrat sodelovali, sta odprli nastop z dolgim, predvsem instrumentalno-psihedeličnim komadom; skupina je odlično uigrana in navkljub novi plošči, ki odpira nove horizonte, ostaja tipično Mudhoneyevsko nepredvidljiva. Repertoar obsega psihedelične in tudi udarne komade, vse do garažnih komadov, kot so: You Got It, Touch Me, I'm Sick in Sweet Young Thing. Tok koncerta so motile le težave z basom, ki navkljub menjavi ni in ni ustrezno deloval. Sledil je odhod bobnarja z odra, ki mu je očitno vse skupaj prekipelo, njegov nadomestek, Mark Arm, pa se v tej vlogi ni izkazal. Steve Turner nas je medtem popeljal v svet eksperimenta. Težave so se le uredile in nastop je tekel neovirano dalje. Mudhoney so v živo vsekakor posebno, ne samo rockersko doživetje, ki ruši meje običajnega žanrskega opredeljevanja pri poslušalcih, Azkena pa je festival, ki ga je vredno obiskati. Ostaja samo še upanje, da se tudi v naših krajih pripeti kaj podobnega v dokaz, da dobri rokenrol bendi še niso izumrli.

Janez Juh