VIALKA

Gromka, Metelkova mesto, Ljubljana, 14. 9. 2002

Potujoča glasbenika in performerja - kanadski umetnik Eric Boros, po noiserskih projektih znan kot Hermit, ter njegova spremljevalka na bobnih in skupni življenjski poti Marylise Frechville - sodelujeta tudi v skupini NNY, nekaterim že znani z obiska pred nekaj meseci v klubu Gromka, sicer pa živita življenje potujočih glasbenikov, združeno z ideologijo d.i.y. Trenutno se njunim koncertnim nastopom učinkovito pridružuje še pihalec Jacopo Andreini, sicer zelo aktiven na italijanski improvizacijski glasbeni sceni.

Že v prvi minuti prihoda na oder je Eric s humorjem in govoričenjem hitro pridobil pozornost občinstva, ki je na koncert čakalo okoli dve uri, za tem pa so Vialka krepko pognali svoja zvočila v živo, energično godbo - in predstava se je začela.

Začeli so s kratkim, kolektivno improviziranim introm, ki je nakazal odprtost kolektiva; ta že s samo strukturo (dva, pogojno rečena hardcorovca in free jazzer) kaže na to, ne ravno pogosto, a zelo zaželeno značilnost glasbenih skupin. Nadaljevali so v duhu nabritega, energičnega ter eklektično homogenega hardcora, ki iz stroge žanrske determiniranosti sili v lucidno, svobodno in ustvarjalno poigravanje z različnimi žanri, ritmi, zvočnimi efekti in drugo godbeno postrežbo. In vendar nas je Eric ves čas samoironično prepričeval, da so le agresiven bend, ter nas spodbujal k plesu, kot da bi bila to edina funkcija njihove glasbe.

Vialka so ustvarili nekakšen preprost in spontano gibajoč se minstrelski teater, ki v sebi združuje godbo s predstavo, kvazi kostumografijo (bobnarka je pod mrežasto tkanino namreč ponujala na ogled valoviti zgornji del telesa) ter s humornim povezovanjem komadov, z dialogi in anekdotami.

Basist in frontman Eric Boros je s posebno lahkotnostjo popestril zadevo z virtuoznimi basovskimi kolobocijami, Marylise pa je na bobnih podlagala zapletene in stalno menjajoče se ritme. Takšna ritmična fragmentiranost je sicer prisotna pri mnogih bendih, ki izhajajo iz hardcora, vendar je velikokrat nametana skupaj »kar tako«, pri Vialki pa je delovala posebej organsko in nerazdrobljeno, nadgrajena z zvočno sočnostjo drugih instrumenov in petja.

Jacopo Andreini je s saksofonom, z nekakšno staro mini trobento ter modrim plastičnim lijakom dodajal k celoti nove, mestoma aylerjevske zvočne dimenzije, ki so popeljale godbo v sveže in barvito muziciranje.

Da je bil koncert res raznolik ter da se je do konca pokazala domišljija in odprtost kolektiva, so Vialka v free-hardcorovski godbeni okvir pritihotapili še nekaj privlačnih jazzovskih, punkrockovskih in pop elementov, razpoloženj ter melodij in jih dodatno podkrepili z ironično glasbeno interpretacijo. Vse to pa ni služilo le izkazovanju domišljije ter obvladanju različnih slogov in tehnik, ampak je vela iz vse te navidezne zapletenosti in raznolikosti še dimenzija emotivnega in ekspresivnega izraza. To je naredilo vso godbo in koncert resnično privlačna.

Koncert je bil kratek, a izjemno jedrnat, in nas ni pustil nepotešene, ko so se Vialka (po dodatku) resnično odpravili z odra. Mi pa smo se napotili, po njihovem predlogu, k večernemu sobotnemu programu pitja piva – saj, kaj pa nam je preostalo drugega!?

Pa še napotek! Nastopov Vialke, ki imajo možnost, da pri nas postanejo »kultni«, v prihodnje ne kaže zamuditi.

David V.