Aci Bertoncelj (1939-2002)

Spominjanja

V pozdrav

Ko sem 22. septembra 1995 pokopala mamo, tvojo profesorico, sem v njeni pisalni mizi našla tvojo sliko, ki si ji jo poklonil ob diplomi leta 1960. Na njej je pisalo: »V spomin na frazo je treba začeti in končati.« To je bil njen, anekdotično izražen, interpretacijski moto. Sedem let pozneje, na prav ta isti septembrski dan, si se poslovil od tega planeta, sklenil si svojo življenjsko frazo, ki se je začela 27. avgusta 1939. Nam, ki smo ostali, se dozdeva, da se je končala brez razveza ... Ne preostane nam drugega, kot da sprejmemo, da te med nami ni več. Vendar si! Ko se pogovarjamo o tebi, je občutek živosti, prisotnosti tako navzoč, da je težko govoriti v preteklem času, zdi se nam, da se boš vsak čas prikazal izza vogala, v tisti značilni drži z naprej nagnjenim torzom, ko si »rezal« zrak kot ladja reže valove - kot da se upiraš težki burji. In da bomo vsak čas zaslišali tvoj smeh, tisti posebni, ki se je začel kot vrenje nekje globoko v tvoji notranjosti, potem pa prižuborel na površje kot bistra studenčnica.

Ko govorimo o tebi, se nam čas ustavi, porajajo se misli, ki nimajo več neposredne povezave s teboj, o svetu, o ljudeh, o glasbi, zapredamo se v večurne debate, čeprav smo načrtovali le kratko srečanje, da izmenjamo spomine. V tej brezčasnosti postanemo brezčasni tudi mi, ni več generacij, so le stanja zavesti, in ti nas povezuješ, tiste, ki te razumemo, ki se tudi med seboj, kljub vsem razlikam, razumemo, ker smo »iz tiste snovi, kot so sanje«. In iz te snovi je tudi glasba, ki si jo ti tako zelo ljubil, da si rekel »glasbo imam raje kot samega sebe«. Pa saj si ti bil ena sama glasba!

Iz življenjepisa 1

Najprej se je učil igrati harmoniko, nato je z osmimi leti postal učenec Zorke Bradač na ljubljanski glasbeni šoli center. Diplomiral je na Akademiji za glasbo leta 1960. Odšel je na izpopolnjevanje v Pariz in Rim.

Pariz

Igralka Lenča Ferenčak, Acijeva sopotnica v prvi polovici njegovega odraslega življenja in mati hčerke Tine, se spominja prihoda v Pariz:

»Spoznala sva se nekje leta 1957. Kmalu sva začela razglabljati, kam bi šel lahko študirat po diplomi. Moskvo, ki je bila takrat zelo »moderna«, je kategorično odklanjal, ker je trdil, da tam ni varno. V Pariz bi pa šel, to pa! A h komu? Ravno takrat je nastopil v Slovenski filharmoniji francoski pianist Pierre Sancan, ki naju je oba očaral s tem, da je resnično igral muziko, ne pa samo note.

Naslednje poletje sva šla na festival v Avignon, nato pa na jug Francije obirat grozdje in se končno odpravila v Pariz. Priporočilo dirigenta Boga Leskovica nama je omogočilo, da sva stopila v stik s Sancanom. Njegov studio je bil v zgradbi slavne koncertne dvorane Salle Pleyel, na ulici Rue Faubourg de St. Honoré. In že je šlo vse narobe: nevajena velikega mesta sva iskala ulico s podobnim imenom, Rue St. Honoré. Na zmenek sva prišla z enourno zamudo in bila pokarana. Aci je znal komaj kaj francosko in pogovor je potekal s pomočjo mojega prevajanja. Sancan je Acija imenoval »mladi mož«. Rekel je: »Naj mi mladi mož kaj zaigra.« Aci pa ni hotel, saj je ves mesec obiral grozdje, ne pa vadil. Prevedla sem: »Mladi mož pravi,da ne bo, ker ni vadil.« Sancan: »Pa bi mi mladi mož vsaj pokazal roki?« Aci je vrgel veliki razprti taci na klavir, nakar je Sancan rekel: »Če vam je bog dal ravno toliko v srce kot v roke, potem boste lahko odličen pianist.« Nato vprašanje: »Koliko pa je mladi mož star?« Povedala sem, da jih ima že 20 in Sancan je rekel, da mora kar takoj ostati v Parizu, ker bo naslednje leto prestar za vstop na Konservatorij. Prevedla sem Acijev komentar: »Mladi mož pravi, da ste nori, saj nima denarja, da bi ostal v Parizu.« Pa je Sancan takoj optimistično izjavil, da se bo dala »zrihtati« kakšna mecenka.

Vendar se Acija ni dalo pretentat, da bi ostal v Franciji, hotel se je vrniti domov. In tako je šele leta 1960, po diplomi na ljubljanski AG, odšel v Pariz. Statusa rednega študenta in s tem povezanih privilegijev sicer ni imel, vendar je kljub temu moral stalno igrati pred razredom – v Parizu je namreč navada, da se ves razred sestane naenkrat in študenti poslušajo eden drugega. Kmalu potem mu je neki kolega posredoval stik z menedžerko in imeli smo sestanek pri njej doma. Predlagala je, naj Aci kaj zaigra. On pa, da ne ... Mislila sem, da je to zaradi aperitiva, ki ga je sprejel. Imel je namreč trdno načelo, da se ne usede za klavir, če kaj spije. Pa to ni bil vzrok. Ko sva odšla, mi je na ulici rekel: »Baba mi ni všeč, nočem, da dela zame.« Ta neizprosna integriteta, po kateri se je strogo ravnal, ko je sledil intuitivnemu občutku, ki ga je dobil o ljudeh ob prvem stiku, je včasih prav samouničevalno zarezala v potek njegovega življenja. Kakor profesor Sancan, ki ga je vzljubil kot lastnega sina, se tudi on ni podrejal pridobitniško-zvezdniški miselnosti. Prijateljstvo je trajalo vse življenje in Aci je pozneje na mojstrske tečaje nekdanjega mentorja vodil svoje učence.«

Tudi čelist Ciril Škerjanec se spominja pariškega časa:

»V zadnjem letu mojega pariškega študija se mi je pridružil Aci. V študentskem naselju, kjer sem stanoval, sem imel na voljo glasbeno sobo s klavirjem. Koliko programa je tam naredil Aci v enem letu! Izpod njegovih prstov sem slišal bleščeče izvedbe Bachove Partite, Schumannove Fantazije v C-duru, Chopinove sonate v h-molu, dela Prokofjeva, Debussyja in Ravela, ob vsem tem pa sva skupaj pripravljala še moj recital. Tak je ostal vseskozi. Kljub intenzivnemu koncertiranju je vedno našel še čas za prijatelje in kolege, ki smo imeli v njem neprecenljivega partnerja. Nadarjenost, inteligenca, široka izobrazba, bistri um in veliko srce, izbran in nepogrešljiv okus so ga vodili skozi vsa slogovna obdobja; pri tem ni delal ovinkov - z jasnim pogledom se je zavedal umetniške odgovornosti do vsake skladbe, ki jo je izvajal.«

Iz življenjepisa 2

Od takrat je prisoten na slovenski in mednarodni glasbeni sceni. Kot solist in komorni glasbenik je nastopal po Evropi, ZDA, Kanadi in Izraelu. Kot klavirski partner je sodeloval z mnogimi znanimi umetniki, predvsem pa s Heinrichom Schiffom. Za skupno ploščo, posneto za EMI, je prejel Grand Prix du Disque Edison.

V prvem obdobju poklicnega življenja je Aci živel v vrtincu nastopanja, koncertov z orkestrom, komornih sodelovanj, spremljav, solističnih recitalov, snemanj. Naštevanje se zdi kar žaljivo, zato parafraziram za pokušnjo: danes Gershwinov koncert v Sarajevu, jutri recital s Chopinovo sonato v Dubrovniku, pojutrišnjem koncert novitet v koncertnem Ateljeju Društva skladateljev, pa 5 Beethovnovih sonat za čelo in klavir s H. Schiffom, nato v Dubrovniku dva koncerta z orkestrom: Mozart in Chopin, turneje s Triom Tartini v Ameriki, 4 Chopinove balade v Zagrebu, solo turneja po Sovjetski zvezi, Beethovnove sonate v Mariboru in Ljubljani, Griegov koncert v Leipzigu, Beethovnov Tripelkonzert (Trio Tartini) v Italiji, Belgiji, Nemčiji, Sloveniji in še kje…in še kaj!

Začelo se je takoj po diplomi, ah kaj - še prej, ko je v 4. letniku akademije igral Beethovnov 5. koncert na abonmajskem filharmoničnem koncertu in nato še Chopinov koncert v e-molu, s katerim je pol leta kasneje gostoval v Beogradu. V kritiki beremo, da lahko od »tega pianista v bodočnosti mnogo pričakujemo«. Pri tridesetih je imel na repertoarju čez 20 koncertov z orkestrom. Legendaren je bil ljubljanski recital med študijem v Parizu, na katerem je prvič igral Ravelov Gaspard de la Nuit, eno najtežjih del klavirske literature. Zadnji stavek se imenuje Scarbo, Aci pa se je pri nas doma šalil, češ, »to ne bo Scarbo, to bo, kar bo«.

Janez Lovše je takrat v Delu napisal: »... nam je zastal dih ob Ravelovem Scarbou /.../ za Bertonclja ni bilo v njem nobenih težav. V fantastičnih prividih Ravelove glasbe so njegovi prsti dosegli mejo nedosegljivega.«

Če strnemo značilnosti njegove igre, kot so jih dokumentirali kritiki, dobimo sestavljenko Acijeve pianistike: »Eden vodečih jugoslovanskih pianistov (pri 23-ih!); glasbeni intelekt: prefinjen in kultiviran zvok; lucidne in občutene interpretacije (trio); ravnotežje med poetičnim zanosom in racionalnim objektivizmom; izvirnost in tehtnost, ki nimata tekmeca; absolutni mojster; bleščeča, pogumna in polnokrvna kreacija Chopina; kultura tona; neverjetna prstna spretnost; vživeto in diferencirano igranje; zrela muzikalna zasnova.« A vse to je pravzaprav zajeto že v oceni diplomskega koncerta: »pristen, bujen, zanosen, toda dobro obvladan temperament in neverjetna zrelost in moč interpretacije«. Ko pregledujem programe in kritike Acijeve umetniške poti, mi postane jasno, kako navpičen je bil njegov zgodnji vzpon, in se sprašujem, če smo se sploh zavedali, kdo je in kaj pomeni. Seveda smo ga bili navajeni v fraku, na odru, kjer je bil »naš« umetnik, še bolj pa smo ga imeli kar za »našega« Acija, ga slučajno srečevali na ulici in odhajali z njim na kavo in na klepet.

Njegov študent Simon Krečič se je od Acija na pogrebu poslovil z besedami: »... si človek izrednih razsežnosti v vseh smereh in plasteh človeškega življenja. /.../ nazadnje pa bi rad, da se te spomnimo kot Človeka z veliko začetnico – ta tvoja osebnostna poteza je vredna največ od vseh naštetih in so v njej zaobjete že vse prej naštete.«

Pa smo vendarle vedeli! Na različne načine smo ga bili mnogi deležni kot Človeka!

Klavirji

Jože Benda, lastnik klavirske hiše Benton, se spominja:

»Acija sem spoznal pred 10 leti ob otvoritvi svoje trgovine, ko je lapidarno izjavil: »Sem prišel pogledat, kateri norec bo prodajal klavirje v Mengšu!« Takrat sem v trgovini imel samo tri pianine znamke Schimmel, na katere je Aci takoj začel igrati. Kaki dve leti pozneje sem ga prosil, naj gre z menoj v tovarno Schimmel in mi pomaga izbrati klavirje s stališča pianista. Na dolgi poti v Nemčijo se je začelo najino »klavirsko« prijateljstvo. Porodila se je ideja o koncertih na dveh klavirjih, ki jih je Aci pozneje izvedel s Hinkom Haasom, na koncertnih klavirjih iz našega salona klavirjev. Vprašal sem ga, če obstaja kakšna skladba za 4 klavirje. Pa je bruhnila na dan njegova hudomušnost: »Oh, to že, ampak najdi 4 pianiste, ki niso med seboj skregani.«

Potovanj je bilo še nešteto, skupaj sva izbirala klavirje, ki danes stojijo po slovenskih glasbenih šolah. Nekega dne, ko sva skupaj pila kavo, je kot strela z jasnega izjavil: »Ti moraš kupiti koncertni fazioli, ti bom jaz pomagal, če nimaš dovolj denarja.« In spet sva šla izbirat. Ob 11 uri sva bila še v tovarni Fazioli blizu Benetk, ob 17 uri pa je Aci na novi klavir že igral Šostakovičev koncert s policijsko pihalno godbo na Jesenicah. Kakor je meni spontano ponudil finančno pomoč, tako je bil širokopotezen tudi do študentov. Za diplomo svoje študentke je naročil prav fazioli, in bil pripravljen iz svojega žepa plačati prevoz in najem.

Ob otvoritvi novega klavirskega salona sem organizacijo predstavitvenega koncerta zaupal prijatelju Aciju. A to ni vse! Velikokrat je prišel na obisk, preigral klavirje, ki sem jih imel v delu, in povedal, kaj je treba in kako, da bo rezultat najboljši, navdušeno in nesebično mi je pomagal kot svetovalec za tonsko kvaliteto, intonacijo, akcijo mehanike … Pa spet tisti njegov, sam sebe zbadajoč humor, ko sem ga prosil, naj preizkusi klavir znamke Bösendorfer, ki sem ga ravnokar renoviral: »Všeč mi je. In če je meni všeč bösendorfer, potem mora biti res dober, ker jaz bösendorferjev ne maram!«

Ravno tega se ne da poplačati: da je razdajal svoj dragoceni čas. Pa tega, da je bil dobričina in poštenjakar, ki mu ni para. Kako pomemben je bil sem pravzaprav zvedel šele na pogrebu, sam nikoli ni govoril o svojih uspehih, saj zanj niso bili povod, da bi se delal važnega. Bil je preprost, dostopen, človeški.«

Sodelovanje s klavirskim salonom Benton je obrodilo cedejko, ki jo je Aci posnel v stari delavnici v Škofji loki (kjer je nekdaj oče Benda izdeloval orgle) prav na fazioliju aprila 2000. Po dolgem poklicnem življenju, ko je usvajal ogromne nove partiture (tako sveže, da je bilo črnilo še mokro, ko je začel vaditi), pa koncerte z orkestrom klasikov vseh stoletij (Mozart, Beethoven, Chopin, Brahms, Bartok, Ravel, Šostakovič, Gershwin), pa komorno literaturo za čelo, za violino in za klavirski trio, si je za poslovilno »zvočno vizitko« izbral poetične glasbene prebliske od Haydna do Ravela. V Brahmsovih madžarskih plesih za klavir štiriročno se mu je pridružila Maja Klinar, študentka prve generacije njegovega »profesorjevanja«, pozneje sopotnica druge polovice življenja in mati sina Bobija.

Ta labodji spev bo kmalu ponovno izšel v spominski izdaji.

Iz življenjepisa 3

Od leta 1979 je bil profesor na klavirskem oddelku Akademije za glasbo v Ljubljani, 15 let pa je vodil poletne mojstrske tečaje najprej v Viktringu, nato pa v Feldkrichnu na avstrijskem Koroškem.

Poučevanje

Za intenzivno pedagoško delovanje na Koroškem je bil odgovoren Acijev avstrijski študent Erwin Kropfitsch:

»Acija sem spoznal leta 1983 in se kmalu odločil za študij pri njem. Rad se spominjam začetkov, tudi zato, ker je bila zame Slovenija čisto drugačen svet od tistega, ki sem ga poznal. Lekcije so trajale po 2 do 3 ure, honorar je bil v obliki naturalij: kava, čokolada, banane ... Aci je v moji klavirski igri »naredil red«, kar je bilo nujno potrebno. Pred tem sem bil v Salzburgu, pa se tam nisem mogel razviti. Zares se je zame začelo šele v Ljubljani. Najbrž sem edini avstrijski glasbenik z jugoslovansko študentsko izkaznico, ki je diplomiral z odliko na ljubljanski AG.

Zbližalo naju je skupno delo pri organiziranju tečajev v Viktringu. Aci je bil eden od ustanoviteljev Musikforuma Viktring-Klagenfurt. Prvi tečaj je bil leta 1985. Poleg Acija sta poučevala še Andreas Reiner violino in Miloš Mlejnik violončelo. Ob dolgih debatah o umetniški tematiki in igranju na dva klavirja se je kmalu razvilo prijateljstvo: pri Fazioliju v Benetkah sva igrala štiriročno, v Hamburgu sva norela na yamahah, vmes je bil še čas za kratek dopust na Braču, v Firencah sva izsledila Globokarja in Schiffa in ju pripeljala v Celovec ... z Ozimom v Piranu, ob pohanem piščancu v gostilni Brinovc. In vedno smo govorili o glasbi! Aci ni bil samo učitelj, ampak tudi svetovalec v mnogih življenjskih situacijah. Žal ga jaz z nasveti pozneje nisem dosegel ...«

Jerneja Gebenešek je bila Acijeva učenka že na srednji glasbeni šoli v Velenju, kjer je učil vsa zadnja leta. Na srečanju EPTE v Velenju sta z Benjaminom Govžetom obujala spomine: »In ti so vedno zabavni. Saj vemo, kakšen je bil: hiter jezik in glava, in že imamo kup duhovitih pripomb in anekdot. Ko se je Benjamin vrnil z enoletnega študija v Budimpešti, ga je Aci vprašal: »Pr´ kom si že bil? Pr´ Golažu al pr´ Paprikašu?« Pa se je izkazalo, da je uganil skoraj prav, profesor se je pisal Guyas. Kot pedagog mi je ostal uganka. Prvo leto ali dve sem se prepustila toku, a bliže ko sem bila diplomi in pedagoškemu poklicu, bolj sem se trudila, da bi odkrila, kaj je njegova »čarobna palčka«. Ni skušal ugajati, pa je vendar človeku iz leta v leto bolj lezel pod kožo. Poleg znanja, ki ga je tako radodarno delil, je imel posebno karizmo. To sem dognala šele v zadnjem letu. Ko se spomnim najinih ur, sta tu takoj cigareta in svinčnik, ki oba - največkrat kar hkrati - potujeta iz rok v usta. Pa njegovi napotki k interpretaciji, polni prispodob! Kako naj leva spremlja desno v prvih taktih Beethovnove sonate op. 10, št. 2? Kot žena spremlja moža pri muslimanih, nekaj korakov za njim. Pa tole: na koncu fraze »gre konj v štalo«, to pomeni, da mora kadenca dominanta-tonika biti brez ritardanda. Ker se bolj slabo spoznam na konje, mi je pojasnil, da gre lahko konj v boks le popolnoma naravnost.

V zadnjem letu smo skupaj obiskali več koncertov v tujini. Najbolj se me je dojmil naš izlet na Dunaj lanskega decembra. Heinrich Schiff je ob 50-letnici dirigiral slavnostni koncert. Tisti dan smo bili gosti na čelistovem domu, to je bila enkratna izkušnja. Punce smo šarile po njegovi kuhinji, skupaj smo pripravile sendviče in kavo, Jaka mu je zaigral »hepibrzdej« na njegovem neprecenljivem čelu, skupaj smo poslušali delovni posnetek Rahmaninove sonate za klavir in čelo z Leonskajo, na katerem mu je po nekaj taktih počila struna ... Smejali smo se peripetijam s koncertov, ki sta jih družno obujala Aci in Schiff. Vsak od nas je dobil v spomin CD s posvetilom, da ne omenjam bona za nakup not pri Doblingerju, dunajski trgovini z muzikalijami, ki smo ga navdušeno zapravili. Bili smo pač »Acijevi otroci«, zanj pa je Schiff trdil, da mu je edini resnični prijatelj.

Aci je vsakemu kupil radirko v spomin na ta dan, o katerem je ves čas ponavljal: »Danes je moj dan!« In potem smo jokali ... na koncertu namreč, ki je bil izreden, še posebej Brahmsova simfonija. Mislim, da nam je hotel Aci prikazati prav to neverjetno izvajalsko energijo, ki veje iz vrhunskih interpretov – zase pa še sam ni vedel, koliko je veje iz njega.

Dobro se spominjam tudi nekega torka v lanskem oktobru. Bila naj bi zadnja ura pred mojim recitalom. Mislila sem, da mi bo Aci dal še obilo napotkov in mi dvignil moralo, ki je bila bolj »plazeča«. Naenkrat pravi: »Pa saj znaš, greva v Domžale, boš zaigrala še Maji.« Ni je bilo doma, pa sva čakala in se pogovarjala... o Grčiji, o Lorci, o Šostakoviču, o njem. Ure so minevale, jaz pa nisem še nič vadila tisti dan. A se mi je na poti domov posvetilo, da me Aci pozna bolje kot kdorkoli drug . Pravzaprav mi je on razkril nekatere stvari o meni. Želim poudariti, kako ljudi ni ukalupljal, vsak študent je bil zanj unikat, ki ga je skrbno preučeval.

Jaz pa še vedno nisem razumela njegove osebnosti. Z njim sem preživela tudi zadnjo soboto njegovega življenja. Imeti bi morala uro, pa sva se predvsem pogovarjala. Obiskala sva njegovega konja, iskala lokacije za njegovo »poletno šolo klavirja«, o kateri je sanjaril: tam bi jahali, se družili ob glasbi, imeli kitajsko masažo, plavanje, pa še kaj ... Bil je to eden od njegovih filozofskih trenutkov, ko se je razgovoril o življenju, kaj lahko od njega pričakujemo, in o glasbi, kakšno je njeno mesto v naših življenjih. Rekel je: »Veš, nikar se ne obremenjuj s tem, da ti kaj manjka v življenju, vse praznine bo vedno zapolnila glasba.« Ko se je preveč zafilozofiral, se je izmuznil v šaljivost in na hitro napisal rimo v Prešernovem slogu, ki so mu tako dobro šle od rok: »Obup življenja - strup, mlad’ga življenja d´vica, poživlja ti življenje strICA.« (anagram za ACI.) A konkretni dogodki zbledijo ob svetlobi njegove osebnosti. Vedel je, da ga le redki razumejo. Ker je bil ostrega pogleda, je znal dobro oceniti posameznika in je bil razočaran, da ga večina ljudi jemlje prepovršno. Niso ga dojeli, Videli so le zunanjo pojavo in se niso potrudili prodreti pod lupino, da bi ga dojeli.«

Spomini Simona Krečiča so podobni:

»Do vsakega je imel drugačen odnos in se trudil najti zanj ustrezen način. Kot dober psiholog je našel »gumb« pri vsakem učencu, da je iz njega izvabil najboljše, včasih je bila to »palca«, včasih pa »korenček«. Kako se približati učencu, je bilo njegovo vodilo, ne pa da bi se moral učenec prilagajati njemu. Podobno je bilo zunaj pouka: znal se je prilagoditi sogovorniku, tako je našel stik z zelo različnimi ljudmi. Pa se ni »razprodajal«, se udinjal ali prilizoval. Ne, samo zavedal se je, da lahko »posluh« uporabi za to, da se uglasi na valovno dolžino sogovornika in mu postane razumljiv. Do glasbe je imel celosten odnos, skladatelja in skladbo je postavljal v zgodovinski in umetniški kontekst časa: tako nas je ob študiju Debussyja opozarjal na pomembnost francoskih pesnikov simbolistov in slikarjev impresionistov. Kar je od nas zahteval, je podkrepil s posnetki, tako da smo spoznali različne izvedbe. Učna ura je bila dialog. Če sem prišel s provokacijo, je ni negiral, ampak mi je prikazal alternative in rekel: »Premisli, morda bi bilo lahko tudi drugače.« Sam je provociral s tem, da je ikonoklastično razbijal vcepljene okorele klišeje - in nas s tem navajal na razmišljanje in iskanje. Tako je na primer rekel: »Fantje in dekleta, dinamike sploh ni! So samo barve in občutja.« Na ta način je bil razred uspešen kot celota. Namesto navadnih produkcij smo uresničevali projekte: večer Matičičevih skladb, integral Debussyjevih etud ...

Všeč mi je bila njegova hitra iznajdljivost. Prav po profesorsko se je namreč »zmotil« in dvema učenkama izbral isto etudo. Kaj pa sedaj? Nobene ni hotel prizadeti, nobeni od njiju odvzeti priložnosti za igranje. In se je spomnil! V komentarju k temu večeru je izjavil: »Vztrajam pri mnenju, da je vsak študent sam svoj individuum. Zato sem namenoma dal isto etudo dvema študentkama, ker se dve osebnosti različno odzoveta na isti glasbeni tekst, tako bomo lahko slišali razlike v dojemanju.«

Med lanskim poletnim tečajem v Feldkirchnu se je Aci intenzivno ukvarjal z vprašanjem drže ob klavirju, odvisne od višine stola in načina sedenja. Ob tem je igral tudi kleče in ugotovil, da se ob tem hrbet sprosti. To bi bila idealna drža, če ne bi bilo pedala. Bachova glasba pa se da igrati brez pedala, zato je pretental Jureta, nagajivega navihanca, naj na zaključnem koncertu zaigra Bacha kleče. Podvig je predstavil takole: »Jure bo iz spoštovanja do Bachove religioznosti igral kleče.« Humor je ena od Acijevih kvalitet. »Pohecati« se je znal tudi na tuj račun, a največ pikric je letelo na lasten račun in s tem je mojstrsko podprl eno osnovnih prepričanj: da je samovšečnost poteza, ki v človekovem notranjem ustroju (posebej še pri umetniku) nima kaj iskati. V tem je bil skoraj asketski, ena njegovih krilatic je bila: »Še nikoli nisem igral tako dobro, kot sem že igral slabo!« In vendar, ravno ob poslušanju njegovih posnetkov sem spoznal, kako zelo je njegovo znanje zasidrano v praksi.

Resne stvari je znal zaviti tako, da so zvenele kot nekaj čisto preprostega, jih znal povedati zafrkantsko, da se nisem niti zavedel, kako mi bodo koristile in me spremljale vse življenje.. Često se je zdelo, da je kar v šali kaj »bleknil«, pozneje pa sem v tem odkril globoko misel. Pravzaprav lahko rečem, da se je vse, kar sem videl pri njem, zvedel od njega, spoznal in izkusil ob njem, po njegovi smrti zame sestavilo v pomemben mozaik – režali smo se, ker je bilo vse prežeto s humorjem in prepleteno z živimi, sproti nastajajočimi domislicami; sedaj pa mi postaja jasna globina njegove izpovedi, da bi se najraje razjokal.«

V ljubezen do učencev - to rdečo nit zadnjega obdobja Acijevega življenja - je bilo gotovo vtkano upanje, da bi v njih predanost do glasbe dalje živela, ko ga ne bo več.

Legendarna pa je tudi njegova ljubezen do živali. Ko sem prvič v Ljubljani nastopila na čembalu, je prišel Aci in v roki držal nekaj puhasto-kosmatega. Ko jo je razprl, se je prikazal mucek, ki ga je bilo ravno za njegovo pest, in mi ga predal s komentarjem: »Na, namesto rož, za začetek, saj Wanda Landowska (slavna čembalistka) je imela deset mačkov.«

Bil je otrok podeželja, doma v Domžalah so imeli mlin, krave, tudi konja, pri tetini hiši pa so se še vedno vozili z zapravljivčkom. Konji so bili njegov »alter ego«, še čisto mlad fant je hodil jahat na Bled.

Spet se spominja Lenča Ferenčak: »Vstopila sem v sobo, ko je ravno pisal na kuverto šifro »zelo krotka«, odgovor na oglas v časopisu. Zafrkavala sem ga, češ, ali odgovarjaš na ženitne ponudbe. Šlo pa je za kobilo Viso, ki jo je potem kupil. Ljuba mu je bila tudi psička Čita, ki so jo zabodli. Tudi drugo psičko je imenoval Čita. Izginila je brez sledi. Spomladi jo je našel zakopano pod listjem, z razklano glavo. Takrat je jokal kot otrok. Lajajoče in poskakujoče so vsakdan poživljali še drugi psi, da o mačkih sploh ne govorimo: »kuhinjske« in »hlevske« muce so se razmnoževale, Aci pa je vsem prijateljem nosil mlade mačkice. V Ljubljani sva imela zalogo manjših živalic, čeprav sva takrat stanovala v eni sobi. Najprej je privlekel belega zajčka in črno mucko. Nato smo imeli ježka, ki sta se kar dobro znašla na balkonu. Pred božičem pa je na trgu pred usodo praznične pečenke rešil suhljatega zajca, ki je potem še dolgo živel udobno nastanjen v domžalskem hlevu.«

Pred kakim letom je Aci v samaritanski akciji postal lastnik konja Tara: v jahalni šoli v Smledniku je zvedel, da je nekega konja oklal medved in da stroški zdravljenja znašajo 150.000 sit. Aci je bil pripravljen plačati, konja so rešili in Aci je po dobrih 15 letih spet začel jahati. A žal je Tar lepega dne izginil. Izvedelo se je, da so ga naskrivaj prodali in je romal v klavnico za izdelavo klobas. Aci ga je iskal, ker tega ni mogel verjeti. Sploh si je zelo težko predstavljal, da je kdo lahko pokvarjen in nepošten.

Aci je vse svoje življenje ostal »študent«, bil je radoveden, zvedav deček ... Verjetno je bila prav v tem njegova veličina, s katero postavlja na laž lasten citat: »Če sem čisto iskren, me druge stvari ne zanimajo – samo glasba!«

V zrelih letih se ni prelevil v »gospoda s kravato in s profesorskim naslovom« - a se mu to ni vedno obrestovalo: kajti tisti s kravato ga niso jemali resno, tudi če je govoril o resnih stvareh, pa čeprav je bil v njem vrelec vsak dan novih zamisli. Bil je skoz in skoz otrok mladega časa po drugi svetovni vojni, ko je bilo toliko razdrtega, da je moralo vse nastajati na novo. Po duhu je bil neke vrste prezgodnji »68-ovec«, »neukročen trmoglavec«. Sreča mu je naklonila inteligentnega in razgledanega sogovornika v prijatelju Niku Koširju, neke vrste duhovno-filozofskega očeta, ki mu je vse do smrti odpiral nova okna in poglede, ob njem je brusil dognanja o vsem, kar ga je zanimalo. Aci namreč ni bil glasbenik, ki je zazrt le v svoje delo in njegova družba je zaobsegala ljudi vseh mogočih poklicev in usmerjenosti. Predvsem so ga zanimale vse zvrsti umetnosti. O vsem je vedel mnogo, pa tudi bistvo umetnosti je razumel. In kakor se je on brusil ob prijatelju Koširju, tako so njegovi učenci svoje ideje lahko obrusili ob njegovih. Kakor je znal biti nepotrpežljiv v nekaterih situacijah, tako je bil potrpežljiv v vodenju in usmerjanju. Učenci so mu lahko prinesli spremljave, stvari drugih slogov (sam je sijajno igral jazz), ki niso bile neposredno del klavirskega pouka, vse je predelal z njimi, jim svetoval.

Simon pravi: »Tako izredno dobro je poznal vse skladbe, da je že po telefonu povedal, koliko časa bom porabil za študij in kje so težke pasaže. Njegova izkušnja se je vedno izkazala za pravo. Postavljal je tudi drzne roke: Chopinovo fantazijo sem se naučil v 10 dneh in jo odigral na avdiciji za štipendijo.«

Mnogokrat se je zavzel za študente daleč prek tistega, kar od profesorja pričakujemo. Študentki iz Srbije, za katero je oče prodal avto za 300.000 sit, da je lahko prišla študirat v Ljubljano (pa to seveda zdaleč ni bilo dovolj), je Aci priskrbel službo, podpisal zanjo garancijo za stroške v primeru nezgode in se potegnil zanjo.

Njegova gostoljubnost – saj je pogosto vabil in plačeval za vso družbo - pa je bila že pregovorna. Vsak ga je lahko vse vprašal, učenci drugih razredov so si pri njem izposojali note in posnetke. Predvsem je bil radodaren z znanjem, saj se je rad zadebatiral z vsakim, ki si je tega želel. Aci sam o sebi pravi: »Če natanko premislim, so mi bile vode, po katerih sem vodil svojo barko, pravzaprav naklonjene. Dela je bilo vedno dovolj, samo od sebe je prihajalo k meni ... Na svoji plovbi sem srečal veliko zanimivih ljudi, vendar barke nisem ustavil. Od treh pomembnih stvari sem dve že naredil: posadil sem drevo, imam dva ne najbolj neposrečena otroka, morda pa napišem še knjigo.« Na papirju je knjiga ostala nenapisana, a pisal jo je v živo v naš spomin.

Tvoja prva klavirska ura, ki si jo imel pri moji mami, je bila pri nas doma. Danes ne vem več, kaj si igral. Živo v spominu mi je, da si bil v kratkih hlačah! Jaz sem bila takrat še »smrklja« in tudi pozneje si me obravnaval kot »mlajšo sestro«. Najino prijateljstvo je prebrodilo mnogo faz, učil si me mnogo stvari, bil si mi v prijateljsko oporo ob materini bolezni, izgubila sva stik, se pričkala v pismih... Vedno znova pa so iz korenin prijateljstva, ki so pognale v mladosti, vzklili novi poganjki, se v različnih življenjskih dobah spreminjali in se bogatili. V zadnjih letih nisem bila več »ta mala«, večkrat si me poslušal resno, zamišljeno, potem pa, po svoji navadi, spet obrnil marsikaj na »hec« - in spet je prižuborela studenčnica tvojega smeha. A na koncu smeha skoraj ni bilo več. Zatekla te je bolečina, ki je nisi razumel in ki je prihrumela kar naenkrat na dan, močnejša kot tvoj optimizem, kot tvoj smeh. V njej se nisi znašel, zdrobila te je, ti strla srce. Dolgo si z ostro mislijo »rezal« zrak, se upiral sentimentalnim valovom pretirane čustvenosti, ki si jo v mladosti imenoval »sem-in-tja-metalnost«, in se od nje distanciral. Vendar je tudi tebe življenje prignalo do tistega roba, kjer nam ne preostane nič drugega, kot da pogledamo čezenj, v globino duše, v globočino bolečine, ki jo (kot pravi pesnik) »usoda izbira utrujeni duši za vajo, ni ji mar, da ne zmorem nemira, in me naganja do bistva poslednjega izvira«.

Odšel si zato, da se zavemo licemerstva, praznine, neiskrenosti ... in jih nadomestimo z lepoto glasbe, z jasno mislijo, s poštenimi čustvi! Ostajajo nam kleni zvoki in božajoči toni tvoje glasbe na posnetkih, pa tisti neslišni, ki se ob spominu nate dotaknejo naših src. In tako se, kot tolikokrat v življenju, zavemo, kaj nam je bilo dano, šele ko to izgubimo. In žalovanje za teboj postane soočanje s samim sabo! Za to ti hvala, prijatelj!

Marina Horak