Letnik: 2002 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Janez Golič

The Flaming Lips

Punk rockerji na acidu

Kar se je pred dvajsetimi leti zdelo prekletstvo, so The Flaming Lips s sledenjem lastnim impulzom preobrnili v blagoslov. Niso si pustili vzeti svobode, kot so jo razumeli in čutili v različnih pojavnih oblikah rock'n'rolla, raje so kar “na sebi” preverjali vse možnosti in si izborili posebno in dovolj stanovitno mesto v spektru popularne glasbe.

The Flaming Lips nastanejo v Oklahomi leta 1983, torej v času, ko se je predvsem v Združenih državah že močno razmahnil tako imenovani hardcore punk, kot odgovor na tedaj že omleden punk angleškega tipa. In posredno na vso staro rockovsko glasbo, vključno z miti in navadami, ki jih je ta kultura prinesla. Nerodna zadeva za mlado skupino, ki ji je bilo malo mar za ideološke razprtije. Če so bili sami neizkušeni, proklamirano netalentirani in slabo opremljeni, torej jim je bil nekako usojen status punk rockerjev, si vsaj med seboj niso pustili vzeti naklonjenosti do “veličin” starega rocka, angleških vse bolj melanholičnih novovalovcev in celo popularnih filmskih tem. Vodilna tema iz Batmana je bila dovolj preprosta, da so se je lahko, neuki kot so bili, hitro naučili in jo vključili v začetni koncertni repertoar. Drugo so bile avtorske pesmi, ki sta jih z veliko muko, a neskončnim entuziazmom zložila brata Mark in Wayne Coyne. Začetno zasedbo je zaokrožil basist Michael Ivins, končno je skupina nastala na njegovi domači zabavi, bobnarji pa so se menjali skoraj po vsakem nastopu, dokler se ni za vsaj nekaj časa na bobnarskem stolu ustalil Richard English.

Če so, ne po lastni krivdi, zgrešili prostor in čas, si niso pustili vzeti rock'n'roll sanj. Tem še zdaleč ne pripada le “glasba po sebi”, od samega začetka so The Flaming Lips iz vsaj malce izstopajočih dogodkov sestavljali legende. Le z izmišljenimi projekcijami vlog rockovskih mesij so prebrodili začetna, “krizna” leta. Legendo so napletli že okoli nastanka imena, med zadnjimi, že hudo napihnjenimi verzijami je obveljala tista o devici Mariji, ki z gorečimi ustnicami poljublja Wayna na zadnjem sedežu avtomobila. Tudi informacije o prvih nastopih v črnskem travestitskem baru niso povsem verodostojne.

Za potrebni začetni finančni zagon je poskrbel kar oče Coyne, fantom je plačal studio, da so posneli in samozaložili prvo ploščo, EP s petimi pesmimi; kupil jim je tudi centralno ozvočenje, to jim je omogočilo nastopanje v lokalnih punkovskih klubih. Saj jim je bilo jasno, da jih lastniki klubov vabijo le zaradi ozvočenja, ampak v mladostni zagnanosti so zlahka živeli v sladki laži. Konkretno je to pomenilo le, da so lahko nastopili kot predskupina Hüsker Dü in Black Flag.

Vendarle dovolj, da so se pojavile pozitivne ocene v fanzinu Maximum rock'n'roll, sledilo je ogrevanje koncerta (že primernejšim) The Jesus And Mary Chain v San Franciscu, kjer jih je slišal odgovorni pri neodvisni založbi Restless in v podpis ponudil snemalno pogodbo. Kaj drugega, kot da sprejme, skupini, ki se je povsod počutila odveč, niti ni preostalo. A kot po pravilu se je neka zla usoda poigrala z njimi vedno, ko naj bi se končno “odprlo”. Pobudnik praktično vseh prevratniških zamisli, kršitelj vseh “straight edge” pravil, soavtor glasbe in besedil ter pevec Mark Coyne je po vsega nekaj nastopih preprosto izgorel. Odločil se je za umirjeno družinsko življenje, medtem ko je brat Wayne prevzel vse vajeti v skupini v svoje roke.

V dveh dneh so The Flaming Lips, sedaj le trio, posneli album Hear It Is, ploščo, ki je v mnogočem odstopala od glasbe tistega trenutka. Ne zadnjič so The Flaming Lips nekritično, a polni zanosa, na plošči zbrali množino vplivov iz polpretekle rockovske zgodovine, torej tiste, ki so jo lahko okusili le s plošč, za živo, neposredno izkušnjo so bili pač premladi. Zato pa so v avtorski “predelavi” starim obrazcem dali svežo energijo, skladno s časom in okoljem, v katerem so živeli. In potrebovali so kar nekaj časa, da so dočakali potrditev pravilnosti tega početja, ali vsaj pravilne izbire, in da so po drugi strani kanalizirali norosti in pravzaprav ugotovili, kaj je v njihovi glasbi zares njihovega, kaj jim nekaj pomeni in kaj želijo sporočiti.

Časa za razmislek pa skorajda ni bilo. Če niso bili na odrih, so snemali. Nekaj večji finančni vložek so takoj izkoristili za boljši studio, in tega za vsakič slišen premik v zvočni podobi posnetkov. Pravzaprav je stalen razvoj, vključno z izleti vstran, postal glavno načelo delovanja skupine. Temu je pripomogla stalna menjava članov, nemalokrat v najbolj neprimernem trenutku, pred načrtovano turnejo ali snemanjem plošče. Tako je bilo tudi med promocijo albuma Telepathic Surgery, ko jih je v domačo zvezno državo New York povabil mladi koncertni organizator Jonathan Donahue in se jim s kitaro še sam pridružil na odru. Po celonočni debati med Jonathanom in Waynom, glavna tema je bil Neil Young (saj veste, ali res velja le njegovo zgodnje obdobje in tako naprej), je slednji postal enakopravni član skupine, čeprav je obenem deloval v takrat še povsem neznanih Mercury Rev.

Ravno ko so se The Flaming Lips zbrali v klasični rockovski štiričlanski zasedbi, jih je zapustil bobnar English, in trojici ni ostalo drugega, kot da nove poskusne posnetke naredi kar sama, tako da je bobnarski del odigral basist Ivins. Ko so The Flaming Lips le našli “pravega” bobnarja, to je bil mladi Nathan Roberts, so z novim producentom, “norim znanstvenikom” Davom Fridmannom, posneli prelomno ploščo The Priest Driven Ambulance. Čas, ko The Flaming Lips niso zasedli rezerviranega studia, so izkoristili še Mercury Rev in na trak vtisnili podobno, če ne še bolj po psihedelični dimenziji razpotegnjen album Yerself Is Steam, ki je naletel na zaslužen odziv šele nekaj let kasneje.

Ob preprostejšem, neposrednejšem taktu Nathana Robertsa sta Wayne in Jonathan našla več prostora za kitarske eskapade, svoje je predvsem v živo dodal Dave Fridmann, ki je postal tako rekoč peti član The Flaming Lips. Nemalokrat je s posegi za mešalno mizo odvrnil poglede občinstva od nastopajočih, in šele pirotehnični show z ognjem, projekcija prelivajočih se barv na platnu za odrom, baloni in konfeti, fluorescentne luči in krvavo rdeča polivka na obrazih skupine so spet pritegnili pozornost na oder.

V sklepni pesmi zadnjega neodvisnega albuma The Priest Driven Ambulance, priredbi znane armstrongove (What A) Wonderful World, so se že namenili spremeniti ključne verze v “it's an evil, shitty world”, a izvirna lepota pesmi jim tega preprosto ni dopustila. Skupina je dozorela za naslednji korak ...

Prestop k velikim

Ko je še enkrat kazalo, da se bo za vse izteklo po željah - konec osemdesetih let se je namreč že začelo splošno sprejemanje “stare” glasbe, Hüsker Dü z glasbo in sicer izpovejo naklonjenost do The Byrds, tako in drugače se je zmagoslavno vrnil Neil Young, z grungem je ponovno pridobil na veljavi hard rock sedemdesetih let z Led Zeppelin na čelu –, se je na skupino zvrnilo kup težav. Najprej se je Jonathan povsem posvetil Mercury Rev, bobnar Roberts je obrnil hrbet nezanesljivi karieri rockovskega glasbenika, založba Restless je zadrgnila mošnjiček pri plačevanju studia, predvsem Wayne Coyne pa je vedno želel še ... Za povrh je delo vse slabše opravljal njihov tedanji menedžer; ko je organiziral prvo angleško turnejo s Soup Dragons (kdo se jih danes še spomni), ob prihodu v Anglijo nihče ni vedel, da The Flaming Lips sploh pridejo. Lahko so se samo obrnili nazaj.

To je bila zadnja kaplja čez rob stalnih obljub in amaterskega poslovanja rockovskega establišmenta. Wayne je brez slabe vesti nemudoma začel prosjačiti pri veliki založbi Warner Bros, naj jih vzame v zavetje. Ko mu je to tudi uspelo in so The Flaming Lips dobili možnost snemanja v velikem newyorškem studiu s praktično neomejenimi možnostmi, so se - vajeni “improvizacij na kraju samem” - kar ustrašili. Naenkrat je bil na voljo mali simfonični orkester, nemalo tehnikov in snemalcev, neomejen čas piljenja posnetkov. Wayne se za nazaj te izkušnje spomni kot precej zmedene situacije z nekaj izjemnimi, posnetimi trenutki, a s precej nedorečenosti. In ko bi si The Flaming Lips vroče želeli čimprejšnje objave gradiva po višjih standardih, jih je doletela hladna prha: skoraj leto dni je trajalo pravdanje o pravici do uporabe kratkega odlomka iz soundtracka za film Brazil. Na koncu so ga morali izrezati, brez posebne škode za celostni vtis albuma Hit The Death In The Future Head. Le da se je vmes že nabralo dovolj pesmi za naslednji album - in The Flaming Lips so šli nazaj v studio. Spet v novi zasedbi in spet v domači Oklahomi je tudi skozi glasbo zavel nov veter. Predvsem se je Wayne končno izkazal kot izvrsten pisec pop pesmi, le da je talent še sramežljivo skrival pod široko pahljačo rockovskega čudaštva. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo Wayne povsem razkril pravi obraz. Na albumu Transmission From The Satellite Heart je radijski didžej v Oklahomi za pogosto vrtenje našel primerno le pesem She Don't Use Jelly in jo do nezavesti ponujal v poslušanje. Ko se je dober glas razširil v Chicago in naprej po vseh Združenih državah, so The Flaming Lips slavili prvo manjšo uspešnico. Sledila je udeležba na ameriški turneji Lollapallooza, pojavljanje v mladinski nanizanki Beverly Hills 90210 in gostovanje v talk showu Davida Lettermana. In ko se je zdelo, da so The Flaming Lips padli v rutino, ki je vključevala izmenično snemanje plošče in svetovno turnejo, kar je zahtevalo dodatno menjavo in končno osip članstva, se je Wayne zamislil. V njem se je prebudil zgodnji čut za eksperiment, kot ravnotežje podrejanju zahtevam velikega glasbenega posla. Ko sta v skupini (bog-si-ga-vedi katerič že) ostala le Wayne in basist Michael, je namesto utrudljivega iskanja novih članov začel z uresničevanjem tako imenovanega Parking Lot Experimenta. Posebej za to priložnost je spisal glasbo za 40 avtomobilskih kasetofonov, vse pa se je dogajalo na avtomobilskem parkirišču. Vsak od 40 voznikov je dobil svojo kaseto in jo je pri odprtih oknih predvajal po vnaprejšnjih navodilih. Zaradi slabe koordinacije in neposlušnosti udeleženih projekt ni zaživel po želji ustvarjalca. A ideja o sočasni reprodukciji različnih izvorov zvoka je še živela, in po pregovarjanju z založbo so šli The Flaming Lips v nov neprofitni projekt. Wayne je spet posebej za projekt Zaireeka napisal in posnel glasbo za štiri CD plošče, ki bi se istočasno predvajale na štirih predvajalnikih. Ob nični promociji, le z ustnim izročilom, naj bi menda prodali vseh 5000 kompletov. Ostaja le vprašanje, koliko so jih v resnici poslušali po priloženih navodilih.

Ker je bilo glasbo z Zaireeke nemogoče ustrezno predstavljati v zasedbi štirih članov rockovske zasedbe, je Wayne vse leto po objavi štirih CD plošč nadaljeval z eksperimentom na avtomobilskem parkirišču, ponovno s posebej napisano glasbo, tokrat z manj udeleženimi in z več uspeha. Zagotovo ne komercialnega ...

Make It Pop

Zato pa je ta prišel z naslednjo redno ploščo, pravim pop remek delom, albumom The Soft Bulletin. Pesmi so med eksperimenti druge vrste dozorevale, se pod vtisom večdimenzionalnega predstavljanja nadgrajevale v male pop simfonije, predvsem pa je Wayne dokončno vanje prelil več sebe. Njegova sporočila imajo končno določen pomen, medtem ko se je prej raje skrival pod besednimi igrami, postavljal pomene besed v različne kontekste in se muzal nad rezultati izkrivljenih zvez (Jesus Shootin' Heroin s prvega albuma je morda najznačilnejši primer tega). Ko sedaj poje pesem Feeling Yourself Disintegrate, ni več sledu ironije, le občutek, da je Wayna v resnici prešinilo spoznanje. Da je vsa ta leta projiciral, ne da bi zares vedel, kaj ...

To še vedno niso pesmi, narejene po trenutnih vzorcih proizvodnje uspešnic, Wayne je izpade le podredil učinku posameznih pesmi. Ponovno je vključil in predelal vse, kar je že dosegel, povezal sestavine z vrhunsko obdelanim zvokom, jih ovil z mogočnimi simfoničnimi vložki in poudaril nezemeljsko dimenzijo z oddaljenimi spremljevalnimi vokali. Plošča je po mnogoterih standardih prekosila vse, kar so The Flaming Lips že naredili, v takih primerih se rado zastavi vprašanje, kako naprej?

Wayne Coyne nikoli ni imel težav z ustvarjalnostjo, vsaj ne do albuma The Soft Bulletin. Ta pomeni vrhunec nekega obdobja, ki bi ga bilo v prihodnje težko preseči. Skupaj z načelom stalnega spreminjanja in nadgrajevanja je potreboval skoraj tri leta za ponoven preobrat.

Letos je še vedno pod “znamko” The Flaming Lips izšel album Yoshimi Battles The Pink Robots, a ima le še malo skupnega s starejšimi ploščami. Česar so se z rockovsko zaprisego dolga leta na široko ogibali, sedaj jemljejo kot odrešilno možnost. Da, novi album je narejen ob obilni pomoči analognih sintetizatorjev in naprav za ritem, še vedno pa prevladujejo dovolj značilne melodije in tisto psihedelično lebdenje, ki veže vse njihove glasbene izdelke. To pomeni, da so elektroniki vdahnili dušo, še zdaleč ji niso dopustili, da bi postala le oporna palica za njihovo nezmožnost. Prej nasprotno, če so bile kitare prej osnova in vodilo, so sedaj potisnjene vstran, so kvečjemu v spremljevalni vlogi, medtem ko so obvezno psihedelično, gibko razigrano sestavino prispevali elektronski instrumenti.

Yoshimi Battles The Pink Robots je ohlapno konceptualen album, malodane science fiction zgodba o hudobnih robotih, ki grozijo z vladavino svetu, nasproti se jim v neenakem boju postavi le dekletce Yoshimi (težko verjeti, a istoimenska članica japonskih Boredoms celo sodeluje pri snemanju). Ker dobro zmaga nad slabim in zlim, roboti med soočanjem pridobivajo človeške lastnosti, čustovanje in neracionalno razmišljanje. Vsaj osnovna zamisel skupaj z zvočno podobo bi bila lahko povzeta po kalifornijskih Grandaddy. The Flaming Lips k sreči ne vztrajajo na prežvečenih soočenjih večnega boja med tehnologijo in človekom, Wayne “koncept” kmalu spelje na osebno raven.

Ko bi že težko naredili primerjave z začetki in bi se jih sami že morebiti sramovali, so The Flaming Lips svoja “neodvisna” dela zbrali v kompletu petih CD plošč, na trojni izdaji Finally The Punk Rockers Are Taking Acid in dvojni The Day They Shot A Hole In The Jesus Egg. Ob vseh že objavljenih posnetkih so do konca zapolnili prostor na diskih z do sedaj neobjavljenimi pesmimi, za mnoge od teh čas nastanka ni bil najbolj primeren. Le kako bi si lahko sledili priredbi hipijevske ode Thank You dinozavrov težkega rocka Led Zeppelin in razgrinjanja temnih plati ameriške zgodovine v Death Valley 69 sodobnikov Sonic Youth? V daljšem spremnem besedilu Wayne Coyne pojasni vse razloge, tudi zablode, ki so jih po stranskih poteh pripeljale do položaja, v katerem so danes. In tudi s časovne razdalje dvajsetih let je nemogoče napovedati, kam jih bo pot popeljala v prihodnje. Skorajšnji izid koncertnega albuma z nekaterimi “pregrešnimi” priredbami in priprave na snemanje v celoti avtorskega celovečernega filma Christmas On Mars te napovedi prav nič ne olajšajo. The Flaming Lips pač najraje presenečajo.

Janez Golič

Redni albumi:

Hear It Is (Restless, 1985)

Oh My Gawd!!! ... The Flaming Lips (Restless, 1986)

Telepathic Surgery (Restless, 1988)

The Priest Driven Ambulance (Restless, 1989)

Hit The Death In The Future Head (Warner, 1992)

Transmission From The Satellite Heart (Warner, 1994)

Clouds Taste Metallic (Warner, 1996)

Zaireeka (Warner, 1998)

The Soft Bulletin (Warner, 1999)

Yoshimi Battles The Pink Robots (Warner/Nika, 2002)