Letnik: 2002 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Marta Pirnar

Peter Gabriel

Umetnik brez meja

Pravi, da ni trgovski potnik, pač pa ustvarjalec. Zato naj bi tudi tako dolgo trajalo, da naredi nov album. Ampak Peter Gabriel ima za desetletno sušo, ki je po albumu So iz leta 1992 zaznamovala njegovo studijsko ustvarjanje samostojnih albumov, na zalogi kar nekaj dobrih izgovorov.

Eden od najbolj hudomušnih je recimo ta, da je hotel doseči rekord v najdaljšem snemanju albuma. Ali pa, da starejši moški potrebujejo dlje časa, da se jim dvigne. V resnici je Gabriel svojo erekcijo, pred kratkim izdani album Up (Geffen/Dallas), obljubljal in najavljal vse od leta 1996, ko je nestrpnim novinarjem dejal, da bo album izšel v začetku leta 1997. Toda pri tako raznovrstnem in plodnem ustvarjalcu, kot je Peter Gabriel, se pač nikoli ne ve, v katero umetniško smer jo bo mahnil naslednji trenutek. Umetniških izgovorov ima zato Gabriel na pretek.

Ustvarjalne ekskurzije

Najprej ga je od začrtane snemalne poti odvrnil projekt ob odprtju londonskega Millenium Doma. Prvotno mišljeno šestmesečno sodelovanje pri vizualnem projektu z arhitektom Markom Fisherjem se je raztegnilo na dveletno garanje pri multimedijskem projektu, ambicioznem pastišu, v katerem je Gabriel poskušal združiti različne medijske kanale in prek njih spregovoriti o rasni problematiki, okoljevarstvenem aktivizmu, družinskih težavah, nasilju in tako dalje. Zveni znano? OVO, leta 1998 izdani album z glasbo, ki je podkrepila vizualni aspekt celotnega projekta, je eden od tipičnih Gabrielovih ustvarjalnih izletov na področja, kjer si humani in politično aktivistični vidiki podajajo roko z umetniškimi multimedijskimi oblikami. Gabrielov svet spominja na nekakšne igre brez meja, v katerih lahko sodeluje vsakdo in s svojimi talenti prispeva k umetniški celoti, v kateri se vseh pet celin staplja v enem samem kulturnem loncu glasbe, petja, plesa, slikanja, snemanja in drugih umetniških delovanj. Prav vsak njegov projekt odlikuje raznovrstna kulturno-umetniška sestava, ki s povezovanjem vzhoda in zahoda, razvitega in “nerazvitega” sveta vedno znova opozarja na razlike in predvsem podobnosti, ki si jih delijo različne svetovne kulture.

Naslednja Gabrielova distrakcija med snemanjem albuma Up, glasba za neodvisni film Rabbit-Proof Fence, je seveda še eden od Gabrielovih tipičnih tovrstnih projektov. Film, ki govori o treh aboriginskih dekletih, ki jih leta 1931 ugrabi avstralska vlada zato, da bi kot gospodinje služile pri beli družini, je bil po tematiki odlična podlaga za Gabrielovo rahločutno umetniško obzorje, s katerim se je pri filmskih produkcijah odlikoval že prej. Stapljanja filmske in glasbene sestavine se je Gabriel namreč lotil že leta 1985 za film Birdy Alana Parkerja ter leta 1989, ko je na albumu Passion izdal glasbo za Scorsesejevo Poslednjo Kristusovo skušnjavo. Njegovo tradicionalno povzemanje glasbenih korenin iz neke regije in popolnoma urbanih sintetično-artističnih zvočnih palet tvori fantastične odslikave čustvenega in duhovnega sveta, njegovih ljudi in verovanj, ki v Gabrielovem svetu zaživijo v popolnem sozvočju. Različni bivanjski vzorci se v njegovem perfekcionističnem stroju, obsedenem s podrobnostmi, spremenijo v mavričasto paleto barv, v kateri bi odsotnost neke barve popolnoma porušila ravnotežje in paleto spremenila v siromašen enodimenzionalen vzorec. Njegov proces ustvarjanja je zaradi bogate prisotnosti različnih elementov, idej, instrumentov in seveda glasbenikov izredno zapleteno delo, v katerem Gabriel nadvse uživa in s tem širi lastna umetniška obzorja. In – ker smo še vedno pri iskanju izgovorov – zdaj še Gabrielov popolnoma resen in enostaven odgovor, ki ga je dal za Guardian Online o tem, zakaj je za Up potreboval celih deset let: “Boljuživam pri ustvarjanju glasbe kot pa pri “prodajanju”. Ko delaš album, pravzaprav bruhaš iz sebe. Moraš se ustaviti, se oddaljiti, da lahko potem spet vse te stvari prebaviš. To je sicer zmedena, bujna tehnika, pri kateri nekatere dele odstružiš, v druge pa vrtaš toliko časa, dokler ne prideš do središča, vendar meni to ustreza.

Eksperimentalna osemdeseta

Peter Gabriel že dobrih 26 let pili svojo samostojno ustvarjalno tehniko. Potem ko je leta 1976 zapustil progresivne Genesis, znane po izdelanih odrskih spektaklih, gledališkem duhu in avanturističnem glasbenem pristopu, se je nekoliko tvegano odločil najti samostojno mesto na zemljevidu glasbene industrije. In seveda samosvoje umetniško povedal, zakaj mu Genesis niso bili pisani na kožo. S prvimi tremi albumi, ki so izšli v letih od 1976 do 1980 in bili enostavno poimenovani Peter Gabriel (poslušalce je hotel opozoriti, da gre pravzaprav za tri različne izdaje iste “revije”), je opozoril na eksperimentalno umetniško bistvo, ki se hrani z besedami in z glasbo. Solsbury Hill, ključna pesem s prvega albuma, je pomenila odstop od glasbenih vrednot, ki se jim je podrejal v Genesis. Gostobesednost umetniškega izrazja, ki je ves čas na robu za uho sprejemljivega, je že tedaj s prstom kazala na Gabrielovo ambiciozno ustvarjalno naravo, ki je prvi samostojni artistični višek doživela s tretjim albumom iz leta 1980. Pesmi, kot so Games Without Frontiers, I Don't Remember in Biko, ena od prvih pop pesmi, ki govori o problematiki apartheida in ki je v osemdesetih postala prava protestna himna, odlikuje Gabrielov občutek za suspenz ter za srhljivo in dramatično stopnjevanje ritma, ki po eni strani ustvarja posebno temačno in paranoično ozračje, po drugi pa izrazito rahločutne in romantične predstave.

Četrti album Security (1982) je bil tako popolnoma razumljivo uspešnica komercialnih razsežnosti. Peter Gabriel je bil “in”, in če si v osemdesetih letih poslušal dobro glasbo, je to pomenilo, da si lastnik vsaj enega njegovega albuma. Če ta ni Security z vsem dobro znano uspešnico Shock The Monkey, pospremljeno s čudaško inovativnim videospotom, ste si gotovo nabavili naslednjega, album So iz leta 1986 z udarnima pesmima Sledgehammer in Big Time. Poudarjeni ritmi, v katere je Gabriel tako zaljubljen, so se počasi že nalezli afriških in latino elementov, ki so še dodatno obarvali že tako ali tako pisano sintetično zvočno paleto. Medtem ko so udarne uspešnice poskrbele za takojšen zvočni učinek, so druge Gabrielove pesmi zahtevale nekoliko bolj tenkočutno poslušalstvo, ki je tako lahko pozorno spremljalo počasen, a vztrajen umetniški razvoj, v katerem je Gabriel postal mojster sloga, oblike in vsebine.

Istočasno s čedalje bolj uspešno glasbeno kariero so rasle tudi njegove ambicije in kajpak mreža sodelovanj. Njegova ves čas prisotna zamisel o združevanju različnih umetnosti, raznovrstnih kultur in večno deljenega sveta na vzhod-zahod-sever-jug se je že leta 1980 izkristalizirala v instituciji festivala WOMAD. World of Music, Arts and Dance naj bi združeval različne svetovne glasbe, stile in običaje in jih predstavil Zahodnemu, do civilizacij tretjega sveta ignorantskemu občestvu. Festivalu, ki je kmalu prerasel v vsakoletno “world wide fešto”, je sledila ustanovitev Real World Studios in posledično še glasbene založbe Real World Records, ki je v celoti namenjena snemanju in promociji raznolikih umetnikov in njihove umetnosti po vsem svetu. Gabrielova industrija je s polno paro začela delati v zbliževanju tradicije in moderne, ruralnega in urbanega, “neciviliziranega” in “civiliziranega”. Enkraten primer poroke med zgodovinskim izročilom in moderno simboliko je bila filmska glasba Passion za Scorsesejev kontroverzni spektakel Poslednja Kristusova skušnjava. Zbirka instrumentalov, narejena v sodelovanju z glasbeniki iz različnih, do tedaj tako rekoč med seboj nezdružljivih delov sveta, je inovativna ekskurzija v etno newagevski “world beat”, ki je bil nagrajen z grammyjem v kategoriji najboljšega new age izdelka.

Umetnost in aktivizem

Gabrielov smisel za eklekticizem, pionirstvo in aktivizem se je nadaljeval tudi v družbenopolitični usmerjenosti, ki je počasi zapolnila vse pore njegovega ustvarjanja. Svojo slavo v svetu je spretno izkoriščal za “višje cilje”, ki so se tako ali drugače dotikali okoljevarstvenih in političnih težav. Njegovi odmevni nastopi na turnejah, ki so bile v celoti namenjene promoviranju aktivističnih organizacij, kot sta Amnesty International in Greenpeace, so kmalu postali del njegovega ustvarjalnega vsakdana. Leta 1988 in leta 1990 je sodeloval pri organizaciji obeh koncertov v podporo Nelsonu Mandeli, ki sta se zgodila na Wembleyju, leta 1988 je skupaj z Amnesty International in s podjetjem Rebook organiziral turnejo z naslovom Human Rights Now!, na kateri so med drugim nastopili njegovi kolegi, prijatelji in istomišljeniki Sting, Bruce Springsteen, Tracey Chapman in Youssou N'Dour. Leta 1992 je šel še dlje in dal pobudo za poseben Witness Program, program prič, s katerim so aktiviste v boju za človekove pravice oborožili z videokamerami, računalniki in drugimi sredstvi za komuniciranje na globalni ravni. Njegovi prispevki aktivističnim organizacijam so ogromni in njihov seznam se iz leta v leto povečuje. Mar se moremo potem sploh še čuditi, da umetnik njegovega kova v 25-letni samostojni karieri ni izdal več kot dvanajst albumov?

Kljub (pre)zaposlenosti na drugih področjih je šest let po So leta 1992 izšel album Us. Ta je s temačnostjo opozarjal, da Gabriel v devetdeseta leta ni stopil oprtan z zasebnim bliščem in srečo. Ločitev v zasebnem življenju je dodobra zaznamovala tudi njegovo ustvarjalno pot. Album tako v prvi vrsti govori o razmerjih in odnosih, ki jih ljudje vzpostavljamo drug z drugim in s seboj. V besedilih Gabriel presenetljivo prvič razgali svojo dušo, tovrstno vsebinsko strukturo pa spodbujajo tudi subtilni in mračni trenutki, ki se hranijo z rafinirano, produkcijsko kristalno čisto sonično podlago. Z dvema izjemama, s pesmima Steam, ki je nekakšno nadaljevanje Sledgehammerja, in Kiss That Frog, je Gabriel naredil vtis tudi na množično občinstvo, katerega glasbeni okus je odvisen od popularnih glasbenih lestvic. Album je prejel kar štiri nominacije za grammyja, dve ameriški nagradi MTV ter britanski nagradi Brit in Q. Eden največjih dosežkov v ustvarjalnem pomenu pa je bila gotovo posebna razstava britanske sodobne umetnosti, na kateri so razstavili dela enajstih vizualnih umetnikov z različnih koncev sveta, ki jih je Gabriel najel zato, da so vsak po svoje interpretirali vseh enajst pesmi albuma.

Združevanje vizualne in zvočne sestavine je bilo značilno tudi za Secret World Tour, na katero se je Gabriel podal leta 1993 skupaj s kanadskim režiserjem in oblikovalcem Robertom Lepagem. Spektakel, ki si ga je ogledalo več kot milijon ljudi in je obiskal vseh pet kontinentov, je učinkovito združeval Lepagevo vizijo gledališča in Gabrielovo poetično kontempliranje o odnosih. Predstava s subtilno in intimno naravnanostjo ni spominjala na tipične koncertne turneje. Šlo je za eksperiment, v katerem so poleg Gabrielove glasbe imeli glavno vlogo tudi posebni vizualni učinki, od light showov do Lepagevih mojstrskih kreacij, celotna umetniška avantura pa je še enkrat dokazala, da je Gabriel vsestranski umetnik, čigar dela ne moremo spraviti v eno samo umetniško kategorijo. Še manj je možno zakoličiti njegov razvejan ustvarjalni tempo, ki ga v veliki meri diktirajo notranji vzgibi, konkretne “zunanje” ponudbe in predvsem živahna mreža poznanstev in sodelovanj, ki ga je vedno znova “zvabila” na stranska pota ustvarjanja. Njegovo posestvo blizu Batha v Veliki Britaniji, kjer je kompleks Real World Studios, vsako leto obišče zajetno število glasbenikov in drugih umetnikov, ki pod okriljem Gabrielovega studia in založbe spoznavajo lastne ustvarjalne trenutke in širijo umetniška obzorja. Medsebojna druženja, poglabljanje odnosov in razna sodelovanja so po njegovem mnenju ključna v življenju vsakega umetnika: “Nevarno je, če se ljudje izolirajo od drugih. Tako veliko pesmi, narejenih v spalnici, zveni odtujeno in osamljeno. V studiu sem obdan z raznoliko glasbo. Tukaj so vedno različni glasbeniki, zaradi katerih ostanem svež in odprt za nove stvari. Sodelovanja prezračijo glasbo in te odpeljejo tja, kamor sicer ne bi šel,” je septembra letos povedal za Guardian Online in s tem še enkrat opozoril na dinamično naravo, ki mu je deset let preprečevala, da bi dokončal naslednika albuma Us. A ne gre le za dolgo časovno obdobje. Ustvarjanje Up se je raztegovalo tudi prek vseh petih celin.

Od Amazonke do francoskih Alp, od rojstva do smrti

Začelo se je v Senegalu, kjer je delal z glasbeniki, ki sicer spremljajo Youssouja N'Dourja. Nadaljevalo se je v francoskih Alpah, kjer se je Gabriel od jutra do poldneva po zasneženih gorskih stezah učil snowboardinga, čas od poldneva do polnoči pa je preživel v studiu. Najbolj eksotičen od vseh je bil gotovo izlet, pravzaprav “delovno” križarjenje po Amazonki. Paul Allen, soustanovitelj Microsofta, je Gabriela povabil na svojo “ladjico”, na kateri je tudi priročen “plavajoči” glasbeni studio. “Ponudba je bila predobra, da bi jo odklonil,” je za Pulse Magazin letos povedal Gabriel in poudaril, da eksotične razmere, v katerih je nastajal Up, kljub vsemu niso pustile sledov na albumu. Po njegovih besedah gre za avtorski album, ki tokrat ne vsebuje glasbenikove želje, da bi raziskoval različne vplive, ki mu jih lahko ponudijo različni deli sveta. V tem pomenu Up krasi močna osebna sestavina, ki izraža miselni in čustveni svet petdesetletnika ter njegovo soočanje s starostjo in minevanjem, smrtjo in rojstvom ter z življenjem samim. Optimistični naslov albuma, Up, je zato po svoje paradoksalen, a tudi popolnoma logičen. “Gre za zelo pozitivno besedo, to mi je bilo všeč. Na albumu je resda nekaj temačnih pesmi, toda trenutno sem dobro razpoložen in mislim, da je album nekoliko živahnejši kot zadnja dva,” je ob izidu albuma povedal za Pixelsurgeon.

Kajpak je dojemanje razpoloženja, ki preveva album, v veliki meri odvisno od subjektivne ocene. Za nekatere, predvsem bolj izkušene, imata Gabrielovo soočanje z usodo in posledična pomirjenost z življenjem izrazito pozitivno sporočilnost; spet drugi, ki so nekoliko bolj obremenjeni s strahovi in pesimistično zrejo v kolesje življenjske usode, dojemajo Up kot veliko bolj žalostno kolekcijo pesmi. Že sami naslovi pesmi, kot so Darkness, Growing Up, No Way Out in I Grieve učinkujejo izrazito melanholično in trezno. Gabrielovo nostalgično obujanje spominov na otroštvo (Darkness, Growing Up) se prepleta z razmišljanji o iskanju mesta pod (svobodnim) soncem, o razpotjih in izgubljanju prave poti, ki jo zaznamujejo nesrečne ljubezni, smrt in rojstvo otroka. Eterično lepa Sky Blue se na primer osredotoča na človekovo stisko, ki jo prebrodi šele v objemu narave in njenem vedno znova porajajočem se življenjskem ciklu, ki obljublja večnost. V I Grieve, ki je leta 1998 prostor našla tudi na soundtracku za filmsko uspešnico Mesto angelov, se Gabriel v izrazito temačnih tonih posveča spominu na vse prijatelje in družinske člane, ki so podlegli kruti naravi časa. Začetna nemoč in globoka žalost, ki jo ljudje občutimo ob žalovanju za mrtvimi, se v I Grieve počasi razkraja in spreminja v pomirjenost po žalovanju in v porajanja novih upanj. Tovrsten čustveni razvoj v različnih okoliščinah je značilen za večino pesmi na albumu; edina izjema je pravzaprav prva samostojna mala plošča The Barry Williams Show, ki – začinjena z močnim odmerkom črnega humorja – “opeva” razmerje med disfunkcionalnim vedenjem ljudi in močjo množičnega medija, v tem primeru televizije in oddaj, kakršna je The Jerry Springer Show. “What a Show! The Barry Williams Show is my show,” poje Gabriel in pokaže, da je sposoben vsakdanja opazovanja preliti v prefinjeno satirično poetično sporočilo. Kljub drugačni sporočilnosti je The Barry Williams Show (mimogrede, videospot za pesem je režiral Sean Penn) zvočno popolnoma v skladu s siceršnjo glasbeno paleto, ki je značilna za Up.

Kajpak je tudi za to priložnost Gabriel sodeloval z mnogimi svetovno priznanimi glasbeniki. 130 glasbenih idej, s katerimi se je po malem ukvarjal vse od leta 1996, se je razvijalo, klestilo in poliralo tudi s pomočjo zdaj že nekaj let pokojnega Nusrata Fateha Alija Khana (s katerim sta že leta 1996 na VH1 Honors Awards skupaj odpela Signal To Noise, ki je mesto našla tudi na Up), z Blind Boys iz Alabame (glasove so prispevali v Sky Blue in More Than This), Danielom Lanoisem, Petrom Greenom ter seveda z dolgoletnima članoma spremljevalne skupine Davidom Rhodesom in Tonyjem Levinom. Slednjima so se pridružili novi glasbeniki, med drugim tudi Gabrielova hči Melanie. “Prihajamo iz hleva, v kateremse nepotizem zelo dobro obnese,” se je v Rolling Stonu septembra letos pošalil Gabriel in dodal, da se je na novo turnejo tokrat odpravila tudi njegova druga hčerka Ana, ki bo ob tej priložnosti posnela dokumentarec. Gotovo bo njen izdelek pravcata paša za oči, saj se je njen oče tudi tokrat odločil za ambiciozno in spektakelsko postavitev odrov, ki jih je z domislicami spet opremil gledališki režiser in oblikovalec Robert Lepage. Na tisoče obiskovalcev bo svojega guruja tako spet imelo priložnost videti in slišati v živo. In s tem bo njihovo desetletno potrpežljivo čakanje gotovo poplačano. Sicer pa, če še niste vedeli, Gabriel že obljublja naslednji album. Menda bo tokrat čisto zares izdan v roku dveh let. Ali pa – sodeč po izkušnjah – tudi ne.

Marta Pirnar