Gotan Project

Duh tradicije, osvežen s sodobnostjo

Naslov se nanaša na početje glavnih akterjev tega prispevka, pa tudi na sam program letošnjega jazzovskega festivala v Skopju. Ekipa Oliverja Belopete sicer že dolga leta razvaja skopsko publiko s vsakoletno karseda pestro ponudbo prodirajočih imen in velikih zvezd svetovne jazzovske ter “world music” scene, kljub temu pa sta letos širina in drznost izbora presenetili marsikaterega rednega obiskovalca enega izmed največjih tovrstnih festivalov balkanske regije.

Od 17. do 22. oktobra se je na odru skopske Univerzalne dvorane zvrstilo 12 glasbenih zasedb nadvse različnega profila: Prvi večer je z intimnim, a razdajajočim se nastopom otvorila prekaljena jazzerska dvojica Richard Galliano in Michel Portal, v tango koraku pa so večer nadaljevali in bravurozno sklenili Gotan Project. Arto Lindsay Band in Moreno Veloso + 2 so drugi večer napolnili z zvoki mutiranih in z eksperimentom razcefranih brazilskih melodij – prvi bolj, drugi manj uspešno. Tretji večer so z balkanskim etnojazzom podkurili virtuozi Teodosij Spasov (kaval), Haig Yazdjian (oud) in grški kontrabasist Kostas Teodorou, ki je nastopil namesto obolelega tolkalca Glena Veleza, do konca pa je vžgal peklenski finski harmonikar Kimmo Pohjonen, ki je z odtrganimi pomagači – vzorčevalcem, lučkarjem in tonskim tehnikom - nič hudega sluteči skopski publiki priredil zvočni in vizualni udar, po katerem je polovica občinstva ostala brez sape, polovica pa zbežala iz dvorane. Četrti večer je bil zopet v znamenju latinskoameriških zvokov: brazilski sambarockovski veterani Trio Mocoto so v razširjeni zasedbi z zabavljaškim nastopom na trenutke prestopili meje “terase”, zato pa je toliko bolj očaral intimni nastop perujske dive Susane Baca z virtuozno štiričlansko spremljevalno skupino. Peti večer je pomešal ljubitelje novega jazza in world music standardov: oder sta si namreč delila Dave Douglas New Quintet in Omara Portuondo. Festival je sklenil za pravoverce edini res jazzovski večer, in to v velikem slogu, s paketom dveh velikih orkestrov: zapuščino Charlesa Mingusa je slavil Mingus Big Band, veličastno pa je spored zaokrožil odtrgani Cecil Taylor z orkestrom Sound Vision.

Pisan in nekonvencionalen spored festivala je sprožil nekaj negodovanja predvsem med pravovernimi jazzerji, češ da se je jazz skorajda izgubil med drugimi glasbenimi žanri in mešanicami. Vsekakor je treba selektorjem festivala čestitati za to, da so z izborom opozorili na pomembnost mejnih glasbenih področij in relativnost glasbenih žanrov ter da so tradicionalne, preverjene glasbene prakse in pristope soočili z modernimi. To je prišlo najbolj do izraza na otvoritvenem večeru, ko je po jazzovskih in improvizacijskih reinterpretacijah tanga Dueta Galliano-Portal oder zasedla francosko–argentinska naveza Gotan Project, trenutno eno najbolj vročih imen povezovanja elektronske plesne muzike s tradicionalno, akustično glasbo. Njihov nastop naravnost pomete s pomislekom, ki je žal upravičen pri mnogih tovrstnih križancih: namreč da akustična glabila služijo bolj ko ne za dekoracijo diktirajočim elektronskim ritmom. Ne! Gotan Project genialno ohranjajo ravnotežje in medsebojno dopolnjevanje elektronske in akustične igre, elektronski ritmi, zvoki in sempli Phillipa Cohena Solala in Laurenta Briffaulta s pretanjenim občutkom skrbijo za podlago in povezovanje akustične kitare Eduarda Makaroffa, klavirja Arnalda Zanellija, violine Pierra Blancharda, bandoneona Serga Amica in glasu Christine Vilallonge. Redefinicija argentinskega tanga v francoskem plesnem slogu, kot so jo zastavili na lanskoletnem prvencu La Revancha Del Tango, v živo dobi še nekaj dimenzij več. Na koncertu se sprostijo in do izraza pridejo vsi virtuozni, improvizatorski potenciali zasedbe, zvočno dimenzijo pa nadgradi še izjemna vizualna predstava, ki se tričetrt nastopa odvija na prosojnem zastoru, ki deloma zakriva muzikante. Vzajemno učinkovanje elektronskega “live–acta” in akustičnega koncerta ter zvočne in vizualne predstave zasedbi Gotan Project uspeva v popolnosti.

Nekaj minut pred nastopom je ljubljansko-beograjska novinarska naveza med zadnjimi pripravami za nastop za rokave elegantnih oblek pocukala Edouarda Makaroffa (EM) in Phillipa Cohena Solala (PCS) – ustvarjalno jedro zasedbe Gotan Project.

Kako bi opisala početje Gotan project in kombinacijo elektronske in tango muzike nasploh?

PCS: Ne gre zgolj za kombinacijo starega in novega. Iz tradicionalne glasbe skušamo izvleči esenco, duh, in jo osvežiti s sodobno elektroniko. Gre torej za mešanico dveh različnih kultur, dveh različnih muzik, ki se v končni varianti zbližata. Glasba je pač glasba – ena sama. Nisem tango muzikant ali strokovnjak, vendar sem se poglobil v njegovo zgodovino in odkril, da imata tango in sodobna plesna glasba korenine na istem mestu – v Afriki. Tango je nastal v 19. stoletju v afriški skupnosti v Argentini, nato pa so ga evropski priseljenci razvijali in preoblikovali z vedno novimi glasbili. Ne da bi zavestno hoteli, smo torej tango popeljali nazaj h koreninam s tem, ko smo ga cepili z ritmičnimi, tolkalskimi in mogoče hipnotičnimi elementi.

Kako to, da ste se odločili prenoviti ravno tango, in ne recimo kako domačo, francosko tradicionalno muziko?

PCS: Pravzaprav si to vprašanje pogosto zastavljam tudi sam. Ravno včeraj sem razmišljal, da me moje bližnje, domače okolje ne zanima preveč. Sem rojen Francoz, moja mati je Tunizijka, oče Holandec - in že od nekdaj so me privlačile tuje kulture. Zakaj ravno Argentina? Ne vem – mogoče zato, ker je tako daleč ...

EM: ... ker te vodi v sanjarjenje ...

PCS: ... ja, ker ti izvablja sanje, ker so pač oddaljene reči bolj navdihujoče kot tiste okoli tebe. Ne vem, res me ne zanima delati s francoskimi glasbeniki. Eduardo bi lahko kaj več povedal o tem ...

EM: Jaz sicer sodelujem s francoskimi muzikanti, vendar ne v tovrstnem mešanju žanrov. Mislim, da nikakor ni treba nujno stremeti k mešanju zadev. Ko smo zagnali Gotan project, smo se zavestno odločili za mešanje, nikakor pa ne odobravamo mešanja elektronske in tradicionalnih muzik za vsako ceno. Za nas je to umetniški, ne komercialni projekt.

Kakšne reakcije izziva vaša glasba široma po Evropi?

PCS: Angležem se zdimo zelo “frenchy” – verjetno zato, ker zvenimo precej filmsko. Argentinskemu izvoru tanga navkljub je nekaj zelo francoskega v načinu, kako ustvarjamo melodije. Zelo imam rad Serga Gainsbourga in melodije nasploh. Tudi Eduardo ljubi melodije – on kot Argentinec, jaz kot Francoz, oba pa poskušava nove melodije vpeljati v tango in v elektronsko glasbo. Tango temelji na preigravanju starih melodij in njihovih priredb, inovativnosti pa tradicionalni tango skorajda ne pozna.

EM: Tango potrebuje inovativnost, kreativnost, elektronska glasba pa potrebuje več melodije, več ...

PCS: ... potrebuje več čustev. Ne morem reči, da v elektroniki ni čustev. Sam se navdušujem recimo nad globokim, temačnim, dubovskim tehnom nemške šole – izdelki Maurizia ali založbe Chain Reaction, na primer, nedvomno izražajo polno čustev, vendar čisto drugače, kot jih izražamo mi. Mi poskušamo priklicati tista stara občutja, občutja, ki jih doživljaš med gledanjem starega črno-belega filma, ki te spravi v jok.

Poskušamo torej nekaj iz preteklosti obuditi v sedanjost. Tango želimo zopet vrniti na plesišča, kamor je pravzaprav vedno tudi sodil. Čudovito je, da lahko na tango glasbo plešejo tudi tisti, ki ne znajo plesati tanga.

Kako se je na vaš tango v sodobni preobleki odzvalo občinstvo v Argentini?

EM: Ravno prejšnji mesec sem bil v Buenos Airesu, presenetilo me je, da ljudje tam že dobro poznajo Gotan Project in so navdušeni, čeprav album tam doli sploh še ni izšel.

PCS: Tamkajšnja radijska postaja, ki je specializirana za tango, uporablja našo glasbo za jingle in glasbene podlage. Tudi še pred izdajo albuma – kake pol leta prej – sva bila skupaj tam in ugotovila, da so se naši vinili zelo prijeli na didžejevski sceni.

EM: Po drugi strani pa nas je zelo dobro sprejela tudi tamkajšnja tango srenja, to je seveda veliko priznanje.

S koncertnimi nastopi ste začeli šele pred nedavnim.

PCS: Ja, nastopati smo začeli pred devetimi meseci, od takrat pa smo imeli že nad 100 koncertov po vsej Evropi. Igramo na zelo različnih prizoriščih, povsod je naše občinstvo zelo mešano. Igrali smo recimo na jazzovskih festivalih v Montreauxu in Umbriji, pa tudi na elektronskem festivalu Big Chill v Veliki Britaniji, na rockovskih festivalih, kot sta holandski Lowlands in danski Roskilde, potem na world music festivalih, kot je Womad, nocoj zopet na jazzovskem festivalu. Krasno je videti ljudi različnih generacij in glasbenih okusov plesati na isto muziko. Ne vem, zakaj je potrebno toliko rasizma v glasbi?! Glasba za mlade; glasba za stare ... Ko sem imel 10 let, sem poslušal Beatle, malo kasneje The Who, ne vem, zakaj ne bi kdo začel poslušati elektronsko glasbo pri devetih ...

EM: Ali pa pri devetdesetih ... zakaj pa ne ...

Pripravljate mogoče že novi album?

PSC: Začeli smo delati komade za novi album, vendar si hočemo vzeti dovolj časa. Narediti želimo dober album, ki bo drugačen od prvenca. Hočemo iti dlje v raziskovanju tanga in elektronike. Album bo drugačen, vendar bomo obdržali enak način dela in ustvarjanja. Prvenec smo delali popolnoma neobremenjeni, daleč od misli na uspeh, ki je zame prišel čisto nepričakovano. Skratka, še naprej bodo delali tisto, kar čutimo in mislimo, hočemo pa presenetiti sami sebe. In če nam bo to uspelo, bomo presenetili tudi druge.

Intervju je nastal v sodelovanju z beograjskim kolegom Dejanom Ubovićem.

Matjaž Manček