Ivana Bilić

Kupimo ti vibrafon, a samo če boš vadila!

Na prvi pogled daje drobna rdečelasa Ivana vtis krhkega dekleta, a ko se pojavi za celo artilerijo najrazličnejših tolkal, izbruhne njena izjemna energija. O tehnični spretnosti in muzikalnosti mlade zagrebške tolkalke so se prepričali vsi, ki so poslušali novembrski koncert oranžnega abonmaja.

S čim ste začeli?

S klavirjem, kajpak (smeh), kot vsak priden otrok.

Pri mami, kajne? Zakaj pa potem tolkala, kdaj so vas premotila?

Ko sem končala nižjo glasbeno šolo, se je postavilo vprašanje, ali naj grem dalje na srednjo s klavirjem ali kaj drugega. Pritisk je bil seveda strašen, pravzaprav najbolj zaradi zasičenosti - oče skladatelj, ki dela ob pianinu, mama pianistka vadi klavir, pa še moja krizna leta. Klavirja mi je bilo čez glavo, ukvarjala sem se še z vsem mogočim, z igro, s petjem, in seveda bi bilo škoda glasbo povsem pustiti. Iskali smo možnosti, morda kitara ali pa kakšno pihalo. Nazadnje so rekli, pa poskusi s tolkali. To ni bil izrazito moj izbor, zgodilo se je bolj slučajno. In tako sem začela. Profesor Lešnik je bil izredno spodbuden, igral je z nami in nas uvajal v komorno igro, osvojili smo celo nagrado na jugoslovanskem tekmovanju nenavadnih komornih sestavov, nato so mi domači kupili vibrafon. Rekli so mi: “Kupimo ti glasbilo, a samo če boš vadila. Če ne boš, raje takoj povej.” In tako sem zagrizla in se znašla v profesionalnih glasbenih vodah. A sem kljub temu vzporedno študirala jezike.

Žene vas dalje, v ustvarjanje. Brala sem, da prirejate in tudi skladate.

To je čudno. Klaviaturni inštrumenti, konkretno marimba, imajo ogromen, tako rekoč pianističen potencial. Ta glasbila so lahko čisto solistična, lahko pa so tudi spremljevalna, enako ekspresivna so v harmoniji in v linearnih melodijah. Tehnika igranja s štirimi paličicami se je v zadnjem času izredno razvila in nudi neverjetne možnosti, ki še vedno niso dovolj izkoriščene. Mnoga najmočnejša dela so napisali prav tolkalci, namreč zaradi poznavanja tehnike. Ker me to posebej zanima, veliko sodelujem s skladatelji. Dajejo mi note, da vpišem pripombe, če smo si seveda dovolj blizu, da si zaupamo. Zadnje čase mi skladatelji pogosto sami ponujajo možnost, da soustvarjam, da napišem na primer kadenco, da nekatera mesta “popravim”, da bolje zvenijo ali da jih je laže dobro odigrati. Od tod gre pot do aranžiranja, čiste improvizacije in skladanja. Do tega sem prišla preprosto prek sodelovanja s skladatelji. A človek tudi sam raziskuje, kako bi bilo najbolje kaj izraziti, prilagoditi glasbilu. Seveda delam tudi transkripcije starih skladb, na primer Bacha, kjer ni veliko prilagajanja, medtem ko je zanimivo raziskovati, kako neko glasbeno idejo izraziti z marimbo, ki nima možnosti držanja tona, v duhu tega glasbila, tako da bi izkoristili njegove prednosti. Tako človek razvija možnosti izražanja. Vzamem običajno linearno melodijo in raziskujem, kako jo na marimbi odigrati na različne načine. Rojevajo se najrazličnejše možnosti variiranja, improviziranja, ornamentiranja, in skoznje dobivaš ideje.

V Schwantnerjevem koncertu, ki ga igrate z orkestrom Slovenske filharmonije, kadenca verjetno ni izpisana.

Ne, v celoti jo je treba improvizirati, to je dobro in obremenjujoče hkrati. Če je kadenca izpisana, si nekako omejen, a bolj gotov, pri improvizaciji si lahko bolj sproščen, a moraš vse najti sam. Vsekakor je to odličen izziv, ker so načini improviziranja na kožnih glasbilih različni od tistih na klaviaturnih tolkalih. Že sam pristop je različen, možnosti pa je ogromno.

Kje pa ste lahko vadili na vseh teh mnogih tolkalih?

To je strašna težava. Ta tip koncerta obravnava vsa tolkala kot samostojno enovito glasbilo, in čeprav igraš malo to, malo ono glasbilo, je vse povezano v solistično linijo. Pri naših glasbilih igra prostor strašno pomembno vlogo. Razen pri igranju z rokami so tolkala edina glasbila, kjer glasbenik nima neposrednega stika z glasbilom. Zato je tako pomemben občutek prostora, moteče je, če se glasbilo premakne, če se spremeni svetloba. Veliko več se moraš premikati, kot pri drugih glasbilih, in ko se seliš z glasbila na glasbilo, ima seveda vsako svoj odgovor, vsakemu moraš prilagoditi tehniko igranja. Najteže je vse to uskladiti v enotno glasbeno linijo. Prav posebna težava je vsa ta tolkala zbrati, da lahko vadiš na enem kraju. Zato pa so velike možnosti za neobičajne efekte, v tem koncertu na primer mali gong, ki se potopi v vodo, njegov zvok menja intonacijo, pa tako imenovane šibe, ki sem jih nalašč hotela v originalni naravni obliki. Danes namreč izdelujejo tolkalo, ki daje podoben zvok. Koncertu sem želela dati malo teatrskega duha, ker je drugi stavek oblikovan z mnogimi akustičnimi efekti in neprestanim menjavanjem paličic. Bistvo tega stavka so zvočne barve.

Ste morali katera od glasbil tudi nabaviti?

Da, da, nekatera od teh tolkal ne obstajajo ne na Hrvaškem ne v Sloveniji. Ni bilo na primer uglašenih kravjih zvoncev. Zdaj lahko ponekod v tujini dobite cel komplet zvoncev v razponu dveh oktav. Kupila sem si samo nekaj tonov, ki jih potrebujem. So namreč precej dragi. Druga težava je iskanje tehničnih rešitev, kako vsa ta glasbila postaviti. Danes obstaja cela industrija stojal, ki omogočajo priročno postavitev. Z mano hodi človek, ki skrbi samo za tehnični del. Naj se sama še tako trudim, kljub temu je potreben nekdo, ki se spozna na tehnični del posla. Znamenita solistka na tolkalih Evelyn Glenny ima svoje ekipe na treh celinah, na vsaki svoje tovornjake, glasbila in ljudi, ki skrbijo, da jo na odru vse čaka. Ona samo pride in igra. Tolkala so izredno obširna družina najrazličnejših glasbil.

Obstajajo pri tolkalcih določene specializacije? V orkestru na primer timpanist ne igra drugih tolkal.

To je samo v orkestru in ima zanimiv zgodovinski razlog. Timpanisti in trobentači so namreč dolgo imeli ceh, ki je bil povezan z aristokracijo. Imeli so strašno zaščitene skrivnosti poklica. Kdor ni bil plemič, ni smel igrati teh glasbil, in če so ga dobili, da jih igra ali se jih poskuša naučiti, je bil strogo kaznovan. V vojski so bili timpanisti in trobentači na konjih, torej aristokrati, pehota pa so bili bobnarji in piskači. Prva tolkala v orkestru so bili torej timpani. Šele pri Beethovnu in Mozartu se pojavijo tako imenovana janičarska glasbila, ki so jih prinesli Turki, triangel, činela in cassa (veliki boben). Tako so timpani v orkestru najdalj prisotni, zato imajo v njem poseben prostor, v sodobnem pogledu pa vsekakor sodijo med tolkala. Njihov razvoj je zelo zanimiv. Najprej seveda niso imeli pedalov, ampak nekakšne ključe, v nekem obdobju je imel timpanist asistenta, ki je intonacijo menjal med izvajalčevim igranjem. Bolj se je glasbilo tehnično razvijalo, bolj je izstopala čistost intonacije. V izvajanju starejše orkestralne literature, pa celo še pri Verdiju, imajo danes težave, ker v tistih obdobjih timpani še niso bili dovolj kvalitetni, da bi lahko naglo menjali ton, pa tudi zvok še ni bil tako jasen in prodoren kot danes, zato so timpanisti tudi ob modulacijah ohranjali kar isto intonacijo. Ker je danes to slišati grozno moteče, v zadnjem času veliko razpravljajo o tem, ali bi Beethoven z današnjo kvaliteto timpanov part napisal drugače, in razmišljajo, ali naj te note popravijo. Obstajajo cele študije, redakcije.

Vprašali ste me o specializaciji. Seveda se je v zadnjem času specializacija izredno razvila zaradi vse večjega števila glasbil, širine repertoarja in množice glasbenih zvrsti, ki vse postavljajo svoje zakonitosti. Prav posebna tehnika je na primer igranje z rokami. Dejstvo je, da se tem glasbenikom dlani na poseben način utrdijo in dobijo nekakšne žulje, ki jim omogočajo izvabljanje vseh želenih tonov. Sama sem se precej specializirala za klaviaturna tolkala, vendar sem prva timpanistka radijskega orkestra, igram pa tudi skladbe, ki vključujejo cel niz glasbil.

Kako ste našli zanimivi Schwantnerjev koncert?

Schwantner je bil skladatelj (composer in residence) newyorške filharmonije, in orkester mu je skladbo naročil ob svoji 150-letnici. Premierno jo je izvedel njihov takratni prvi tolkalec, pozneje pa je koncert pozornost vzbudil še v izvedbi znamenite Evelyn Glenny, ki ga je posnela s Slatkinom. Slišala sem to ploščo in sem razmišljala o tem, da bi ga igrala, a me je v začetku odbila kompleksnost aparata, izredna zahtevnost postavitve in koordinacije z orkestrom. Pred prvo vajo z vašim orkestrom sem, na primer, vstala ob sedmih, prišla v dvorano in do vaje smo samo postavljali glasbila. Po vaji je bilo treba glasbila umakniti z odra, spet je bil problem, kje vaditi. To je pravi cirkus.

Pred nekaj dnevi ste se vrnili iz Columbusa v Ohiu, kjer ste sodelovali na 27. srečanju mednarodnega združenja Percussive Arts Society. Povabilo na ta pomembni shod je gotovo velika izkušnja, pa tudi preizkušnja, saj vas je poleg vsega v nakup zapeljala draga marimba. Je to vaša prva zasebna marimba?

Doma že imam marimbo, a sem se odločila za novo. Človek se mora enkrat v življenju odločiti, kaj hoče in do katere ravni se želi dvigniti. Sama sem se odločila, da poskusim stopiti stopnico više, in če mi ob trudu in vajah uspe, enostavno potrebujem kvalitetno glasbilo. Težava pri marimbah je v tem, da mere še vedno niso standardizirane, da od proizvajalca do proizvajalca dokaj variirajo, to je kar velika težava za resno solistično igranje. Dimenzije ploščic, širina in debelina, se razlikujejo, podobno kot bi imel vsak model klavirja malenkost različno široke tipke. Vse bolj se podjetja povezujejo z nekaterimi glasbenimi izvajalci in jim tam, kjer nastopajo, omogočajo svoja glasbila. V ozadju se vrti ogromno denarja, to smo lahko videli tudi na tem mednarodnem srečanju.

Kako vam je uspelo priti na to srečanje?

V časopis, ki ga izdaja združenje PAS, sem poslala v recenzijo svojo ploščo in dobila zelo dobre ocene. En način, ki te lahko privede do sodelovanja, ustvarjajo sponzorji. Ti se reklamirajo prek izvajalcev, plačajo jim, da nastopijo pod imenom podjetja, to nato uporabljajo za reklamo. Obstaja drugi način, selekcija. Organizacijski odbor izbira ljudi, ki naj bi sodelovali s koncerti, predavanji, mojstrskimi tečaji, delavnicami. Poslali so mi prijavnico, odzvala sem se s ploščo. Vedela sem, da je zelo težko priti v izbor, če te niso nikdar slišali v živo, če nisi tam študiral ali nastopal, a k sreči mi je uspelo. Pojaviti se na tem srečanju je velika odgovornost; dobro je, da sem sodelovala s splošno temo - delo s skladateljem, skoznjo sem predstavila tudi kulturo svoje dežele in hrvaške skladbe. Moj prispevek je bil tako imenovani klinični - razlagaš in malo demonstriraš, kaj odigraš, nato spet razlagaš. Pomagala mi je moja založniška hiša, Cantus, ki se je odločila štiri skladbe natisniti, tako da sem s seboj odnesla tudi note, to je lepo zaokrožilo projekt. Zame je osebno zadovoljstvo, da produciram dela iz svoje sredine in s tem uspem tudi sama.

Kaja Šivic