Letnik: 2002 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Rok Jurič

Zlatko Kaučič

Zlati čoln

Glasba in beseda živita v isti dimenziji – času. Infinitezimacija glasbe in besede na osnovno dimenzijo, v kateri obstajata - čas, je filozofska abstrakcija, ki jo v praksi pogosto uporabljamo, pa se tega niti ne zavedamo.

Pomislite na sobivanje besede in glasbe – izhajata vendar iz iste zvočne podstati. Ampak tako beseda kot glasba sta v časovni dimenziji minljivi, če seveda zanemarimo njuno vizualno aproksimacijo: zapisane znake, ki so v časovni dimenziji večni. S tem vstopata beseda in glasba v drugo dimenzijo – prostor, kjer pa velja njuna večnost, da sta le ovekovečeni s splošno sprejetimi simboli, notami in črkami. In prav nekaj takih simbolov, ovekovečenih na prostorsko večnem mediju – plošči -, je dočakalo nesmrtnost. Časovna minljivost koncerta z začetka lanskega januarja v Cankarjevem domu, ko je Zlatko Kaučič, ta briški tolkalec ter večni kreativni prekucnik naših stereotipov, zbral ob sebi zavidljive mojstre kreativne improvizirane in konvencionalne klasične glasbene igre, je dočakala nesmrtnost in ponovljivost z izdajo albuma Zlati čoln. Premik iz časovne minljivosti v časovno večnost. Sobivanje besede in glasbe, ki se v Zlatem čolnu jasno zariše v našo zavest. Dovolj razlogov skratka, da se od filozofskih razglabljanj iz uvoda obrnemo k povsem običajnemu pogovoru.

Tvoje navezave na kraško liriko so že stare, z Gradnikom se pojaviš že na solističnem albumu Round Trip. Zakaj sedaj Srečko Kosovel?

Poetiki obeh, Gradnika in Kosovela, sta mi od nekdaj blizu. Do neke mere sta si celo podobni, čeprav so med njima razlike: Gradnikov eros in tanatos sta drugačna kot Kosovelova barvitost, ki pa je zaradi njegovega kratkega življenja le nastavljena, ne popolnoma oblikovana in dokončana. Kaj bi le nastalo iz Kosovela, če ne bi umrl tako mlad! A njegove pesmi so me preganjale že pred mojim odhodom v tujino, zmeraj sem se intimno vračal k njemu in ga imel vseskozi v glavi. Za Zlati čoln sem se ga lotil malo bolj poglobljeno, saj sem šest mesecev izdatno bral in v sebi podoživljal mnoge njegove zbirke pesmi. Med njimi sem izbral tiste, ki so mi bile najbližje, ter skušal izraziti njihovo barvitost, obzorje v lastnem glasbenem jeziku. Z osebno interpretacijo seveda, ki je najpomembnejša pri umetniškem ustvarjanju. Tako so na albumu izbrani le izseki iz pesmi, fragmenti, ki so mi služili kot navdih za ustvarjanje. Kosovel je bil torej pot, na kateri sem skozi njega iskal sebe. A to je pri kateremkoli umetniškem ustvarjanju enako: če si inspirativen, boš izražal sebe, to je povsem drugače od golega kopiranja slogov, kakor počno mnogi.

Zakaj naslov prav Zlati čoln?

Poznati moraš malo zgodovine. Pred smrtjo je Kosovel v pismih bohinjski prijateljici Fanici Obidovi omenil, kako je nezadovoljen s svojimi do takrat izdanimi zbirkami. Rad bi izdal tako, ki ga bo z izborom pesmi povsem zaznamovala, dal bi ji naslov Zlati čoln – ime je vzel po verzu Rabindranatha Tagoreja, ki je bil v tistem času dvajsetih let prejšnjega stoletja zelo moden. No, pred izidom Zlatega čolna je umrl, zato je zbirka izšla šele po njegovi smrti, v izboru Antona Ocvirka leta 1974. Z Zlatim čolnom sem mu po svoje želel tudi jaz izpolniti to željo, mu izraziti poklon ter izpeti svoje glasbene korenine, korenine, ki nas delajo to, kar smo: Slovenci, umeščeni v evropski glasbeni koncept, tako drugačen od ameriškega, ter hkrati samosvoji znotraj evropske kreativne scene.

Kako je nastajal Zlati čoln?

Po šestih mesecih študija Kosovela je sledilo osem mesecev, v katerih so ideje dobile glasbeni izraz. Ta čas sem s ksilofonom in walkmanom snemal glasbene prebliske in rešitve, ki sem jih kasneje obdeloval in gnetel do končne oblike. Seveda pri ustvarjalnih in jazzovskih glasbah nikoli ne moreš povsem dodelati glasbenega gradiva, saj je ena od ključnih sestavin spontanost, ki se rodi v igranju glasbenikov na odru. Te pač ni moč vnaprej določiti in usmerjati, saj se poraja iz trenutka za tisti določeni trenutek in je torej neponovljiva. Tisti večer in dan pred tem, ko sem soglasbenikom predstavljal koncept, je bil res poseben, krasno smo se ujeli. A kakorkoli, nekaj je le potrebno pripraviti vnaprej, in pri notiranju teh zamisli mi je zelo pomagal Bruno Cesselli, ki je za ta projekt ena od ključnih oseb. Ko bi ne bilo njega in njegove pomoči pri notacijah, bi mi samo izpisovanje partitur vzelo še osem mesecev. Tako je šlo mnogo hitreje. In Bruno je stvar naredil nadvse dobro, še posebej sem mu hvaležen za zadnji del plošče, ki naznanja poglabljajočo se agonijo in končno Kosovelovo smrt, ki v veliki meri temelji prav na njegovih rešitvah za zbor in godala.

Kako je v zasedbi imeti kreativne glasbenike in tudi klasične glasbenike, saj sta ustvarjalni osnovi, iz katerih izhajajo, povsem različni?

Prav imaš, ni enostavno, pa če delaš še s tako dobrimi glasbeniki. Klasični glasbeniki, kot sta v Zlatem čolnu zbor Ljubljanski madrigalisti in godalni trio Štrajh Trio, delujejo na drugih ustvarjalnih principih kot kreativni, jazzovski glasbeniki, ki so v tem projektu Steve Lacy na sopranskem saksofonu, Paul McCandless na oboi, angleškem rogu in basovskem klarinetu, Jean Jacques Avenel na kontrabasu, Bruno Cesselli na klavirju in jaz na bobnih in tolkalih. Tudi glasba sama je notirana približno v polovici, polovica pa je hipna, porajajoča se v trenutnem navdihu. Klasični glasbeniki, imel sem dobre sodelavce, so pač poustvarjalci napisanega gradiva, zato jim je težko sprejeti nedefiniranost glasbenega prostora, improvizacijo, ki je ni moč postaviti vnaprej. In nasprotno, čeprav manj opazno, se je kreativnim glasbenikom težko držati natančno pisanih linij, če pa vse življenje razvijajo lastno ustvarjalnost. A z nekaj vajami se da prepad premostiti, obiti. V veliko pomoč pri tem mi je bil Bruno Cesselli, predvsem pri vodenju madrigalistov in Štrajh tria. Z Lacyjem, Avenelom, McCandlessom in v začetku tudi s Cessellijem pa je bila težava, da so sprva težko razumeli koncept projekta. Nikoli niso niti slišali za Kosovela, kaj šele, da bi ga poznali. Zato jim je bila sprva nerazumljiva Kosovelova poetika, ki je le zrcalo njegovega realnega in sanjskega življenja. A po prevajanju pesmi, po spoznavanju kraške pokrajine, po priklicu duha časa dvajsetih let prejšnjega stoletja v Ljubljani so si v glavah že lahko izostrili sliko Kosovela in njegovega časa, ki so jo nato skozi glasbeno izraznost projicirali v ta koncert. In v tem sem jim dal proste roke, zato nekateri govorijo, da sem v projektu v ozadju. Morda res, a to ni neki mačistični projekt, trio, kvartet, v katerem bi moral kazati mišice. Sam sem se izrazil v celotnem konceptu, zato ne vidim potrebe, da bi se v izvedbi postavljal v ospredje. Je pa ta svoboda, ki so jo imeli glasbeniki, porodila neštete nenačrtovane odtenke, subtilne zvoke, ki so ob prvi izvedbi morda marsikomu ostali neopaženi, a pri vnovičnih poslušanjih plošče se ti razkrijejo, in to zmeraj novi – o tem se strinjajo tudi kritiki. A to je tako: stvari nismo vajeni poslušati večkrat, se vanje poglobiti, torej nismo navajeni glasbe poslušati, pač pa jo želimo gledati. To je napak – če jo boš poslušal, res poslušal, jo boš tudi videl, če jo boš pa zmeraj samo gledal, je ne boš nikoli slišal.

Ta projekt je bil premierno uprizorjen v Cankarjevem domu, kot tak je po sami naravi kreativnih dogodkov neponovljiv. Ampak kljub vsemu – se boste še kdaj zbrali, da Zlati čoln ponovno predstavite?

To je bil enkraten projekt, ki ga je zaradi zahtevnosti le težko ponoviti, že skupaj zbobnati toliko glasbenikov, s tako različnih krajev, je težko in drago. A obstajajo možnosti, da bomo projekt še enkrat odigrali v naravnem kraškem okolju, v kakšni vrtači, med domačimi Kraševci, ki so konceptu tega Kosovelovega projekta vendar najbližje. To naj bi bilo na enem od prihodnjih literarnih srečanj Vilenica, ko bo sto let od Kosovelovega rojstva, vsaj zdi se tako. Seveda pa bo ta ponovitev, če bo do nje prišlo, drugačna, kot je bila prva, saj v jazzu in kreativnih glasbah, na katere prisegam, ni ponovitev. Takisto smo zbudili zanimanje milanskemu glasbenemu managerju, ki bi rad to delo predstavljal po Evropi v evropskem projektu European Jazz Odysseus; projekt financira evropska skupnost, predstavlja pa jazzovske zasedbe in dela, ki so evropska entiteta ter nosijo znatno mero nacionalne izraznosti umetnika. Z njim želijo poudariti evropsko jazzovsko samobitnost nasproti ameriški jazzovski entiteti. A zatakne se tudi tukaj pri denarju, saj Slovenija ni plačala prispevka za sodelovanje v projektu Jazz Odysseus. Tako smo znova pri enem od osnovnih problemov kreativne glasbe v Sloveniji, denarju in podpori.

Kako pa je bilo s financiranjem tega projekta?

V tem je odigral veliko vlogo Cankarjev dom, kjer lahko, ne vem po kakšnem čudežu, tako zahtevne projekte vsake toliko časa uresničim. No, pogodba je bila podpisana leto pred koncertom, dolar je v vmesnem času precej narasel, zato je bilo treba iz lastnega žepa primakniti še kar nekaj denarja, približno sedem tisoč nemških mark. Sem pa sam popolnoma prevzel finančno konstrukcijo plošče, saj sem želel, da je narejena in oblikovana tako, kot si želim.

Da, plošča je res pravi eksemplar, kako je moč ta uniformni diskografski medij narediti drugačen in mičen. Mislim, da je oblikovalsko to eden najlepših, če ne celo najlepši album v zadnjem času. To je seveda subjektivno mnenje, a v umetnosti pač ni prostora za objektivnost.

Tudi meni se zdi tako. Res sem imel srečno roko pri dveh krasnih ljudeh, pri oblikovalcih Boštjanu in Edi Pavletič, ki sta oblikovala album tako, kot je treba, da te na koncu ni sram. To pomeni: počasi, z občutkom za zvočno gradivo, ki ga prinaša, in s subtilnostjo za zvočne odtenke, ki naj se ponovijo v likovni opremi knjižice. Tudi njima je bilo potrebno predstaviti Kosovela, da sta razumela, kaj je srž tega projekta. In ko sta doumela, je bila izvedba le še vprašanje časa. Sam sem ponosen na likovno izvedbo plošče, saj nosi tisti pečat kraškega sveta, ki je oblikoval Kosovela, njegovo poetiko, in nenazadnje tudi mene - kot Bric sem le streljaj od Krasa. Pomagal pa je tudi dober tisk, saj sem uspel dobiti istega tiskarja, kot dela likovno najodmevnejše plošče založbe WinterandWinter. Očitno so to ugotovili tudi v tujini, saj so nekateri italijanski časopisi že nadvse pohvalili album in celoten projekt ter bili presenečeni, da v njihovem prostoru iz nič vznikne neki Kosovel, o katerem ne vedo nič. S tem sem dosegel to, kar sem s hommageom Zlati čoln tudi želel: opozoriti na Kosovela in na Slovenijo, ki ima mnogo lepih in izvirnih reči, ki jih drugi nimajo. Zaradi njih smo mi mi, in če se jih bomo zavedali, bomo za zmeraj obstali, pa naj se sliši še tako posladkano.

In kaj o projektu zdaj, ko je med širšim krogom ljubiteljev kreativnih godb, mislijo izvajalci, torej Lacy, McCandless, Avenel in Ceselli?

Z veseljem čakajo na še kakšno ponovitev, kaj so pa rekli o njem, pa ne želim ponavljati, saj so povedali že v Osmem dnevu na RTV Slovenija po ljubljanskem koncertu. No, so zadovoljni, navdušeni. In kadarkoli jih srečam, nedavno sem McCandlessa na njegovi italijanski turneji z Oregon kvartetom, se s prijetnimi spomini vračamo h Kosovelu, k izletom na Kras, v Postojno, kjer je McCandless spoznal pravo slovensko pristnost ljudi in narave, morda prav zato, ker ni bilo zraven Braneta Rončela, ki je Oregone pripeljal nekajkrat v Slovenijo. Z Lacyjem sem v navezi, tudi on bi z veseljem še kdaj sodeloval v ponovitvi projekta.

Kako pa si prišel v stik s temi glasbeniki, kakšna poznanstva vas vežejo?

S Stevom Lacyjem se poznam že od davnega leta 1980, ko sva na povabilo nekega festivala nastopala na koncertu v Amsterdamu. To je bilo zelo kreativno obdobje, ko smo se vsi poznali med seboj – Paul Bley, Steve Lacy, Misha Mengelberg, Han Bennink ... Vsi smo bili v Amsterdamu, vsi odprti za nove ideje, vsi pripravljeni igrati. Iz tistega časa prihaja prijateljstvo z Lacyjem, ki je tudi sedaj enako močno kot takrat. Ponosen sem, da mi je bilo moč v lastnem projektu imeti Lacyja, saj je bil v moji glavi, ko sem razmišljal o tem projektu že pred leti, le in edino on ter nihče drug. In tudi drugi, ki Lacyja dobro poznajo, se presenečeni, kako nič ni podoben tipičnemu Lacyju, kako je popolnoma nemonkovski. In tudi Lacy se strinja, da ni v tem projektu prav nič ameriškega, da je to evropski koncept jazza, še več – da so v njem harmonije, barve, obrazci, ki jih ni niti v evropskem glasbenem prostoru, kot ga je poznal do sedaj – da so edinstveno naše, slovenske. In to je to, kar sem želel s tem projektom: izkristalizirati naš glasbeni obraz, ki je le naš, ki nas dela različne od vseh drugih. Glasbeniki so to ugotovili, verjetno bodo s časom to spoznali tudi tisti, ki bodo ploščo poslušali večkrat in jo uvideli. Bruno Ceselli je moj stari prijatelj, pri mnogih projektih sva bila skupaj, nazadnje v Emotional Playgrounds. Z njim je na italijanski turneji igral tudi Paul McCandless, pa sem ga poklical po telefonu - in je šlo. Ko je slišal za koncept, se prepričal o moji glasbeni zgodovini z interneta in s poslanih plošč, je bil takoj pripravljen sodelovati. Jeana Jacquesa Avenela pa poznam prek Lacyja.

Sam veliko sodeluješ v glasbenem opismenjevanju slovenske mladine. Kakšno se ti zdi njihovo sprejemanje kreativnih godb, kot jih ustvarjaš ti?

Z glasbenimi delavnicami spoznavam mladino od Prekmurja do Primorja. Z njimi spoznavam neznanski potencial, ki ga ima mladina za takšne godbe. To so otroci, tudi Zoisovi štipendisti, ki jih zanima kreativnost v glasbi, če jim razložiš, kaj pomeni. Ne zahtevam glasbenega predznanja, poznavanja not, saj to za samo glasbo ni najpomembnejše. Gremo v gozd, poiščemo naravna glasbila, palčke, kamne, poskušamo z njihovo uporabo nekaj izraziti. In potem so vsi presenečeni, da je moč glasbo ustvarjati tudi tako. Po svoje s tem vzgajam svoje poslušalce, saj se vsi pojavljajo tudi na koncertih. In pomembno je, da jim ponudim tudi ta pogled na glasbeno ustvarjanje, saj takega pristopa v našem prostoru ni. Poglejte televizijo, radio. To je neznosen konflikt interesov, skoraj glasbeni fašizem. Televizija služi le Rončelu, ki v oddajah promovira sebe in svojo produkcijo, res so potem še prenosi iz kluba Gajo, to je že res, drugega pa ni. Na radiu je podobno. Kljub izrazito nacionalni obarvanosti projekta Zlati čoln se zdi, da na nacionalnem radiu ne želijo predvajati te plošče, saj jo Hugo Šekoranja iz meni neznanih razlogov ne želi niti omeniti v eni redkih jazzovskih oddaj nacionalnega radia, Jazz session. Tako mladi, ki bi bili odprti za tako glasbo in še niso obremenjeni z ustaljenimi glasbenimi vzorci, sploh ne dobijo stika s tako glasbo. Pa bi bilo potrebno, da bi se zavedali vse pestrosti zdajšnje glasbe, da to ni le konvencionalni jazz, pa elektronika, rock, funk ali klasika. In tega jim ne nudimo. In to ni prav.

Kakšno vlogo imajo pri tem glasbene šole – nenazadnje imamo na SGBŠ v Ljubljani jazzovski oddelek, logaška glasbena šola je “jazzu prijazna”?

Seveda imajo te ustanove pomembno vlogo, saj je potrebno obvladati osnove, da lahko na njih gradiš, treba je poznati osnovno tehniko in jo zadovoljivo obvladati. A zame najpomembnejši stavek jazzovskega izobraževanja je izrekel Charlie Parker, ki je rekel takole: “Vzemi glasbilo, nauči se igrati, nauči se not, potem pa pojdi na oder, pozabi vse skupaj in igraj glasbo.” Glasbena izobrazba je le osnova, na kateri moraš graditi glasbeni izraz, ki ti ga ne more dati nobena šola. Poglej Jarretta, Milesa – na Berkleyju in Julliardu sta zdržala le eno leto, pa poglej, kaj sta naredila iz glasbe. Vsak mora najti lasten izraz, oblikovati lastno glasbeno pot. Da to uspe, mora biti človek odprt za sodobne glasbene tokove, biti kritičen pri sprejemanju in zavračanju, biti mora pošten do sebe. To ni lahko, težko je v ustvarjalnem in ekonomskem pomenu, a le tako boš ustvaril lastno glasbeno identiteto, ki ti je nihče ne more vzeti. In ko jo imaš, boš prepoznaven. To je ena od osnovnih želja, ki te vodi na pot umetnika. Poglej, zdaj je veliko pristašev Alberta Aylerja. Sam sem živel v času, ko je tak free nastajal. In zdaj imaš veliko posnemovalcev, ki ne dajo v glasbo nič svojega, le kopirajo, kar je ustvaril Ayler. To ni tista prava ustvarjalna umetnost, to ni nič.

Kakšni so tvoji načrti?

Z Motherfuckers of Invention bo izšla plošča, ki bo popolno nasprotje vsem dosedanjim. Če ste mislili, da Zlatka že poznate, boste ugotovili, da ga ne. S Quartetom Horizontale bomo v kratkem izdali novo ploščo pri založbi Splasch. S kvartetom in kvintetom Izpoved imamo koncerte, prav tako s Collectivom Leon. Solo projekt je skoraj narejen. Še posebej pa sem vesel, da bom lahko v naslednjem letu končal še en projekt, ki že dolgo nastaja. S komornim pevskim zborom, ki ga vodi Andraž Čopi, bom naredil po mojem vedenju prvi pravi improvizirani projekt, ki temelji na Zornovem principu improviziranja s številkami z zborom in tolkali. A z zborom je težko, ker so navajeni drugačnih glasbenih principov kot kreativni jazzovski glasbeniki. Verjetno je tako kot pri dojenčkih, ki jih moraš prav vsega naučiti. To je težko. A hkrati neznansko zanimivo in lepo.

Rok Jurič