NON FINIRe mai

Do meje, in naprej

Če je danes lažje posneti ploščo kot kdaj prej, velja tudi, da jo je toliko težje promovirati in prodati. Ne le zaradi že skoraj nepregledne produkcije, ampak zaradi vse ožjega medijskega prostora pri nas. Tako samozaloženi glasbeni izdelki mnogokrat nemočno obležijo v domači kleti ali na podstrešju, v upanju, da jih morebiti kdo najde vsaj prek domače spletne strani.

Aleš Uratnik se ne predaja malodušju, ki bi ga glede na opisane razmere lahko obšlo. Skoraj dvajset let glasbenega delovanja je končno kronal s prvim albumom, zgoščenko Pilotinstaller, ki je izšla pod imenom NON FINIRe mai. In če deluješ predvsem sam, je to najlaže ob pomoči računalnika, domačega snemalnega studia, neodvisen od volje in kompatibilnosti drugih članov “skupine”. Kajti Aleš je kar nekaj let preigral v rockovskih bendih, najprej trash metalskih Epidemic Zone, se kmalu čutil omejenega z ortodoksnim prepričanjem drugih in želel razširil glasbene meje v lastni zasedbi NON FINIRe mai, ko ji je svetlo prihodnost prekrižala zla usoda. Sledi povabilo k sodelovanju s Strelnikoff, navdušenje nad elektronskimi instrumenti in končni umik na svoje.

Navkljub občutnemu premiku v zavetje elektronskih pomagal, se v nekaterih zapisih še vedno zrcali Aleševa preteklost – v nekaterih kitarskih prijemih težko metalna mentaliteta, v remiksu komada What Do You Want Me To Say indie rockerjev The Dismemberment Plan naklonjenost do raziskovanja meja rockovskega izraza, ki ga sam nadgrajuje s postrockovsko fuzijo. Pomoč je našel v improviziranih etno nastavkih, ki tej glasbi najbolj eksplicitno dodajajo humano noto. Da, vse to so le orodja, ki se jih Aleš poslužuje pri uresničevanju glasbenih vizij izven namišljenega koncepta. Sicer pa - naj spregovori sam.

Glasbeno kariero si začel v trash metal skupini Epidemic Zone. Kaj si našel v tej glasbi?

Če pogledam nazaj, nisem bil čisto tipičen trasher, vsaj ne v smislu, da zame ne bi obstajala druga glasba in da brez drvečih kitar in bobnov ni komada. Metal je bil takrat moj način izražanja, odsev nekakšnega čustvenega odnosa do sistema, ki nas je tlačil, do ljudi, ki me niso razumeli ... Pomenil je držo in filozofijo, ki sem si jo razlagal po svoje, in šele kasneje ugotovil, da z njim ni tako zelo povezana. Metal je bila glasba, kjer so šle kitare v skrajnost, zvočno in tehnično, in prav to me je - mladega kitarista - fasciniralo.

Tvoja “razvojna” pot je dokaj neobičajna, iz metal trash benda si zašel v elektroniko.

Nekje leta 1989 sem dal intervju za takrat precej znan underground fanzin Cicifuj in navedel, da med drugim poslušam tudi bende, kot so Victims Family, Weather Report, Al Di Meola ... Kar nekaj ortometalcev me je zaradi tega obsojalo. Apetit do glasbe me je sčasoma izpljunil iz scene - ko je death metal prihajal, sem jaz odhajal. Zakonitosti so me omejevale. Glasbeno sem hotel več in moja “razvojna pot” je nekakšna logična posledica tega.

Ena od tvojih razvojnih stopenj so tudi NON FINIRe mai kot rockovski bend?

NON FINIRe mai je nastal po razpadu Epidemic Zone, in sicer z basistom Tomijem; zajadrala sva v precej drugačne glasbene vode, to enostavno ni bil več zvok Epidemikov. K sodelovanju sva povabila bobnarja Primoža iz metalcev Pragwald in pevca Miloša (sedaj Shyam) iz precej popularne HC zasedbe It's Not For Sale iz Laškega. Nastala je fuzija, ki se je ne da opisati; v zelo kratkem času smo pripravili material za ploščo. S kaseto DEMO'92 smo postali zelo atraktiven underground bend, ocene so bile res nepričakovane in imeli smo precej možnosti, da se prerinemo v tujino.

Ko bi morali nastopiti pred Fugazi v Ljubljani, se je ponesrečil basist Tomi. Je bil to povod za razpad skupine?

Dogodki so se odvijali pregladko, da bi trajali, in vse je padlo v vodo s hudo poškodbo Tomija na delu, le nekaj dni pred koncertom s Fugazi. Padel sem v najdepresivnejše obdobje mojega življenja, ki me je za vedno spremenilo in miselno recikliralo. Tomi se je spreminjal v bilko in bil sem nemočen. Po nesreči sta Primož in Miloš zapustila skupino in se podala v iskanje resnice. Eden je zajadral v religijo, drugi v prepovedane substance, nekaj let kasneje sta se spet združila pri Spiritual Pyrotehnics. Tomi je umrl leta 1996. Še sedaj mislim, da smo bili prekleto dobra in uigrana ekipa, in že to, da se takšni ljudje sploh najdejo, je uspeh sam po sebi.

Po letu 1992, ko si začel sam delovati kot NON FINIRe mai, vse do letos nisi realiziral “dolgometražnega” glasbenega izdelka. Kako je torej projekt ta vmesni čas sploh obstajal?

Manj kot pol leta po Tomijevi nesreči sem pripravil gradivo in v samozaložbi izdal kaseto Document Drama. Glasba je bila polna depresije, vendar je bila kaseta izbrana za demo meseca v Metal Hammerju, Headbanger's Ball mi je dal odlično oceno. Dobil sem ponudbo, da podpišem pogodbo z nemško založbo iz Dortmunda. Vseh zahtev na žalost nisem izpolnjeval, kajti bil sem brez benda. Sami so mi poiskali glasbenike prek producenta Tonija Jurija, kot so Hace, Uranjek, Klarič. Osebno sem si predstavljal bend, vaje, “brainstorming”, pripadnost enakim ciljem, vendar sva se v tem žal ujela le s Klaričem. Situacija je bila na koncu precej nemogoča. Po letu dni totalne agonije sem bil odločen, da imam glasbo preveč rad, da bi se šel posel.

Vendar si vmes postal član Strelnikoff?

Da, istega leta so me povabili v bend kot basista; to sem sprva jemal kot neke vrste “what a fuck”, ker sem kitarist, vendar mi je igranje basovske kitare odprlo marsikatero poglavje v glasbi, ki ga prej nisem poznal. Pri njih sem prišel v stik z atarijem, pa sintetizatorji, programiranjem. Stvar me je začela tako zanimati, da sem postal popolnoma zasvojen z možnostjo, ki jo je ponujala tehnologija. Začel sem kupovati različno studijsko opremo ter se prebijati skozi zajetna navodila za uporabo. Leta 1997 so se začele priprave za snemanje Bitchcrafta in odločili smo se, da gradivo posnamemo kar v moji dnevni sobi na osemkanalni magnetofon. To so bili moji prvi “resni” posnetki. Kasneje je nerazumevanje med člani prišlo do stopnje, da sem se odločil še resneje posvetiti studiu. Iz benda sem odšel tik pred izdajo Bitchcrafta. Prvi posnetek NFM v elektronskem slogu je izšel na velenjski kompilaciji Lignit 1 leta 1998, in sicer je bil to komad Energo. V vsem tem obdobju sem delal nove komade in iskal možnosti, ki bi me glasbeno in produkcijsko zadovoljile. Leta 2000 sem imel dovolj gradiva za novo ploščo. Žal se je večina posnetkov izbrisala zaradi okvare trdega diska. Začel sem vse znova, razen dveh pesmi, ki sta tudi na Pilotinstallerju. Vsekakor sem mnenja, da NFM ni le moja glasba, temveč sem uresničil enega od mojih največjih ciljev - studio.

Kako danes gledaš na elektronsko glasbo?

Pomeni mi orodje za izdelavo glasbene slike v najširšem pomenu besede, torej generiranje zvokov in melodij z računalnikom, s programi, sintetizatorji in drugimi električnimi glasbili. Meje v elektroniki praktično ni, razen tiste, ki si jo določiš sam. Si namreč vedno na poti, in to mi je všeč.

Čeprav je Pilotinstaller predvsem elektronsko usmerjen album, delaš kot producent za rockovske bende, na primer Wreck in Res Nullius. Zdi se, da se po tvojih žilah še vedno pretaka rockovska kri, v tem smislu se mi vsiljuje primerjava z Aldom in Petrom Penkom. Sta morda onadva neka vzpodbuda, končno je Aldo z Bast v eno zamešal prenekatere vplive in je obenem iskan producent, Penko dela s Siddharto in producira ...

Alda in Petra zelo cenim in poznam njune stvaritve, glasbene in producentske. Skupaj smo celo na kompilaciji SLO.I.R.P. 1/92, ona dva z elektroniko, jaz z bendom. Vsekakor sta odlična pri svojem delu in jima čestitam! O vzpodbudi ne bi govoril, ker smo vsi stari borci, vendar mislim, da je vse to logična posledica tega, kar delamo in smo naredili v preteklosti. Primerjava se razhaja predvsem pri dejstvu, da sem še zelo mlečen producent in da so moji projekti v primerjavi s kakšno Siddharto še majhni. Ne glede na vse sem ponosen, da mi bendi zaupajo; rad bi se javno zahvalil skupini Wreck ter Res Nullius za izkazano zaupanje. Vzpodbudo najdem v glasbi, ki jo poslušam, in ljudeh, ki mi zaupajo in me imajo radi.

Pilotinstaller je izdan v samozaložbi. Ali si prej poskušal posnetke prodati kaki domači ali tuji založbi? Ali si takoj vedel, da boš ostal “underground”?

Z glasbo se ukvarjam že 20 let in dobro vem, da je Pilotinstaller slogovno raztrgan izdelek. Izdelke, ki nimajo definiranega predalčka, je zelo problematično prodati, saj se večina ljudi s tem ne zna ali ne more identificirati. Poleg tega nisem DJ in nimam benda, kar je osnovni faktor promocije. Tujina nas še vedno meče v balkanski koš, seveda je Angleža precej lažje prodati kot Slovenca. Zavedam se, da je Pilotinstaller komercialno nezanimiv produkt, komercialnost pa je prioriteta vsake založbe, da sploh preživi. Vse to so dejstva, okoli njih si ne ustvarjam iluzij. V Sloveniji je položaj v nekaterih pogledih drugačen, mogoče še slabši. Prevladuje tipično slovenska produkcija, da jo množice razumejo in jim je blizu. In to se prodaja. V redu. Alternative praktično ni, izjema so nekateri posamezniki, ki delujejo v nekakšnih zaprtih krogih in si eden drugemu podajajo žogico. To slednje velja tudi za tujino, le da so ti krogi večji in da se vsakih nekaj let spreminjajo. Še vedno velja tista zgodba o koritu. Torej, naši si ne belijo glav z ozko profiliranimi izdelki, ki nimajo nacionalne note, tujina je pa precej polna same sebe. Moj problem je, da ne delam trendovske glasbe, elektronska scena pa je izredno trendovsko naravnana, celo bolj, kot je bil metal. Zelo redko naletim na ljudi z elektronske scene, ki bi jim bila moja glasba všeč, je pa kar nekaj takih, ki sicer poslušajo ali ustvarjajo čisto nekaj drugega, pa jim gre v uho. Večina glasbenikov podleže trendom, tudi zato so stvari takšne, kot se zdijo. Svoj CD pošiljam predvsem glasbenikom, za katere menim, da bi jih moja glasba zanimala, in pa časopisom, ki so precej pomemben dejavnik pri obveščanju ciljne publike. Pošiljam v tujino in pri nas, ampak samozaložba je ta trenutek samoumevna in najboljša rešitev, da se sploh kaj dogaja.

Album je zelo raznovrsten, ne le slogovno, tudi po uporabi zvokov. Zanima me, kakšen je tvoj običajen skladateljski postopek? Ali se igraš z zvoki, ritmi, in ko se iz tega izcimi razpoznaven, originalen vzorec, potem na tem gradiš naprej, ali je skladba že takoj v tvoji glavi in jo le poskušaš uglasbiti?

Največkrat začnem z ritmom, na katerem bo komad ali del temeljil. Le redkokdaj uporabljam semple, večinoma ritem programiram sam. Včasih porabim tudi teden dni za en “groove”, in to vse za borih nekaj deset sekund glasbe. Ko imam osnovo, eksperimentiram z melodijo, linijo in podlago ter dodajam razne malenkosti, da naredim nekakšen feeling, ki ga želim slišati. Po istem postopku naredim več delov, ki jih povežem v celoto in iz katerih nastane osnova za komad. Seveda skušam dele logično nadgrajevati, da prehodi zvenijo smiselno - ali pa tudi ne, to naredim namenoma. Momente izvajam med samim klesanjem komada ali s poprodukcijskim rezanjem, ki je precej zahteven postopek. Rad združujem ritme in melodije, ki prvi hip zvenijo nezdružljivi, da pričaram kompleksnost, ki mi je v glasbi zelo všeč. Spremembe stilov, ritma, melodij, zvoka, to me miselno in čustveno zadovoljuje. Rad imam globoko vsebino z malenkostmi, ki jih opaziš šele po večkratnem poslušanju. Seveda to ni moj univerzalni recept: kar nekaj komadov na Pilotinstallerju je nastalo z igranjem na kitaro, okoli katere sem kasneje zgradil ritem - ali pa pete melodije na mini disku. V bistvu nikoli ne vem, kako bo komad na koncu učinkoval. Pomembno je, da dobim občutek logične celote, ki se prepleta na osnovi mojega okusa.

Kako bo z morebitnimi “živimi” nastopi? So sploh mogoči?

Nastopi za zdaj niso mogoči. Glasba bi zahtevala vsaj šest, sedem glasbenikov. Ne poznam recimo bobnarja, ki bi obvladal več glasbenih slogov in preletaval v enem komadu vse od drum'n'bassa, latinskoameriških ritmov, metala, jazza ... in hkrati “igral na klik”, si programiral zanke na semplerju ... Ne trdim, da takšen v Sloveniji ne obstaja, vendar ga ne poznam. Druga stvar so ljudje. Potrebujem somišljenike, ki jim je glasba izziv. Ki si želijo polniti dušo. Taka izvedba zahteva ogromno vaj in požrtvovalnosti vseh vpletenih. Pričakovati kaj takega bi bila čista iluzija. S tem ne trdim, da v bodoče ne bom nastopal v živo, možno je le, da Pilotinstaller ni tak projekt, da bi ga bilo smiselno predstavljati z rockersko zasedbo. Poleg tega to delajo vsi, ker drugače ne gre. Še slovenska klubska scena je precej v krizi, sploh za kaj bolj drugačnega. Za zdaj ostajam v studiu.

Ali imaš neki glasbeni ideal in kako si ga zamišljaš? Kaj bi za to potreboval (morda sodelovanje, oprema)?

Pogrešam somišljenike, ljudi, ki so odprti! Oprema ni več na prvem mestu in trenutno še vedno najdem kakšen gumb, ki ga nisem obrnil do konca. Želim si, da bi lahko pripeljal svojo glasbo do pravih ušes, mogoče s pomočjo kakšne založbe, ki je odprta za glasbenike, kot sem jaz. Idealov pa drugače praktično nimam. Želim le ustvarjati, in če s tem premaknem kakšno kolo v glavi koga drugega, bom kar zadovoljen.

In ob koncu, ko prebiram spisek vplivov na tvoji spletni strani (www.nonfiniremai.com), je ta prekleto raznolik. Kako ti uspe preklapljati med vsemi temi glasbami, torej, ali lahko eno za drugim poslušaš, na primer, Mr. Bungle in Rush?

Vsaka glasba ima svoj trenutek, ki zahteva nekatere razmere, v katerih najbolje deluje. Včasih jo poslušam z glavo, analitično, včasih pride v mene čustveno ... Preklapljam brez problemov. Nekdo mi je lahko všeč zaradi produkcije, drugi zaradi ritem sekcije, tretji zaradi vokalnih aranžmajev, četrti zaradi monotonosti in dolgočasja, peti zaradi kitar, šesti zaradi četrtega komada ... Poslušati in razumeti glasbo je tudi trening: vse je odvisno od posameznika, v kakšne globine se bo podal in kaj mu to pomeni. Mene vleče zelo globoko.

Janez Golič